VSL sklep II Cpg 139/2000

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep, s katerim je ugodilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se naj bi Agenciji za plačilni promet prepovedalo izplačevanje po akceptnem nalogu upnika. Sklep o izdaji začasne odredbe je razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zavrne in potrdi sklep o izdaji začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da že laična primerjava med podpisi in žigi upnika pokaže, da je sporni akceptni nalog ponarejen.

Dokaza, ki bi kazal vsaj na verjetnost, da je temu tako (1. odst. 267. člena ZIP), pritožnik ni predložil. Prvostopno sodišče je dovolj prepričljivo pojasnilo, da je pomembna le primerjava med štampiljko, ki je deponirana na Agenciji za plačilni promet in tisto, ki je odtisnjena na akceptnem nalogu. Primerjava med obema pokaže, da ni očitnih razlik. Premer štampiljke, izmerjen na podlagi njenega odtisa, je odvisen ne le od debelina zunanjega roba štampiljke, pač pa tudi od uporabljenega črnila in načina odtisa štampiljke. Pri odtisu deponirane štampiljke na kartonu APP ni mogoče spregledati, da je bila očitno močneje namočena v črnilo in da je bila med pritiskanjem na podlago tudi delno premaknjena, kar se npr. še posebej jasno vidi pri besedi "trgovina." Navedeno vsekakor pojasnjuje razliko v premeru odtisa štampiljke.

Različnost podpisov A.T. tudi ni taka, da bi lahko govorili o očitnih razlikah in sklepali na nepristnost podpisa na akceptnem nalogu.

Upnik bi nepristnost podpisa lahko dokazoval z izvedencem, pa tega ni predlagal. Za dokazovanje verjetnosti bi zadoščalo že, če bi sam predložil mnenje izvedenca - grafologa.

Pritožniku tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da med njim in dolžnikom ne obstaja nobeno osnovno razmerje, na podlagi katerega bi dolžnikm imel akceptni nalog. Da je dolžniku izročil akceptni nalog, je v smislu verjetnosti sklepati na podlagi žiga in podpisa na akceptnem nalogu, da pa terjatev dolžnika obstaja, v postopku na prvi stopnji ni zanikal. Navedel je le, da ne zanika možnosti obstoja dolga, da pa utegne biti sporna njena višina. Ker jo je dolžnik izkazal z listinami, čeprav enostranskimi, to v smislu že večkrat omenjene verjetnosti zadostuje.

Po povedanem pritožbeno sodišče zaključuje, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Po določbi 2. odst. 365. člena ZPP/77 v zvezi z določbama 381. člena ZPP in 14. člena ZIP je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker je ugotovilo, da taki pritožbeni razlogi niso podani, je po določbi 2. točke 380. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sam trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP in 14. členom ZIP).