VSK sodba Cpg 539/99

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja prerekana terjatev stečajnega upnika do stečajnega dolžnika v višini zakonitih zamudnih obresti, kolikor te presegajo temeljno obrestno mero, na znesek 164.469.270,50 SIT, za čas od 9.11.1998 dalje do plačila; hkrati je odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 781.973,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Svojo odločitev je utemeljilo z dejstvom, da gre pri upnikovi terjatvi za takšno terjatev, ki je dospela in zapadla še pred začetkom stečajnega postopka; ker so torej obresti na dan začetka stečajnega postopka že tekle, na podlagi 1. odst. 114.čl.

Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), tečejo le-te tudi po začetku stečajnega postopka. 114.čl. ZPPSL pa v 2. odst. določa obrestno mero in tek obresti za tiste terjatve, od katerih obresti na dan začetka stečajnega postopka še niso tekle.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, v kateri predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje; trdi, da začetek stečajnega postopka sicer ne vpliva na tek obresti, spremeni pa se obrestna mera in sicer na višino temeljne obrestne mere. Takšna je bila tudi intencija spremembe prejšnjih določil ZPPSL. Zaključek sodišča prve stopnje je napačen, ker ne upošteva določila 131.čl.

ZPPSL, ki v svojem 5. odst. izrecno pravi, da ločitvene pravice z dnem začetka stečajnega postopka nehajo veljati glede obresti, ki do dneva začetka stečajnega postopka še niso dospele.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, pri čemer je v glavnem ponovila svoja pravna naziranja glede spornega vprašanja, izražena že v tožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje glede bistvenih okoliščin pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takšnih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Kakor hitro je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre pri terjatvi tožeče stranke za takšno (denarno) terjatev, ki je dospela in tudi zapadla v plačilo že pred začetkom stečajnega postopka (oziroma kot navaja v obrazložitvi : že dobro leto pred uvedbo stečaja) in so že ves čas, torej tudi na dan začetka stečajnega postopka, tekle zakonite zamudne obresti, je pravilno zaključilo, da je treba uporabiti 1. odst. 114. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.), ki določa, da z dnem začetka stečajnega postopka ne nehajo teči obresti od terjatev proti dolžniku. 2. odst. 114.čl. ZPPSL (spremembe z veljavnostjo od 1.7.1997 - Ur.l.RS št. 39/97) pa ureja tek obresti za tiste terjatve, ki so navedene v 112.čl. ZPPSL (in 113.čl. ZPPSL), to pa so terjatve, od katerih na dan začetka stečajnega postopka obresti še niso tekle (isti zaključek velja tudi za terjatve v tuji valuti po 4. odst. 112.čl. ZPPSL, od katerih na dan začetka stečajnega postopka najmanj niso tekle obresti v domači valuti); pri tem gre, kot to navaja sodišče prve stopnje, za nezapadle, nedospele, nedenarne ali občasne ter terjatve v tuji valuti. Za tovrstne terjatve se je pač zakonodajalec odločil, da tečejo obresti po temeljni obrestni meri (2. odst. 114.čl. ZPPSL), pri čemer za ostale, "navadne" terjatve, torej tiste, od katerih so obresti na dan začetka stečajnega postopka že tekle (in te običajno predstavljajo glavnino terjatev, prijavljenih v stečajnem postopku), pa potrebe po določitvi obrestne mere ni bilo in se nanje v celoti nanaša 1. odst. 114.čl. ZPPSL. Morda je bil namen zakonodajalca, ki je v letu 1997 z zgoraj opisanimi spremembami posegel v določilo 114.čl., res drugačen, torej s ciljem spremembe obrestne mere od vseh upniških terjatev na raven temeljne obrestne mere, vendar je v zakonu zapisano drugače in ni dopustno sedaj jasnega določila spreminjati z njegovo interpretacijo. Kolikor pa se je tožena stranka v zvezi s tem tekom postopka sklicevala na komentar ZPPSL, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da to ni pravni vir in ni obvezujoče narave. Kot dodaten argument za svoje razlogovanje, se tožena stranka v pritožbi sklicuje na določilo 131.čl. ZPPSL, ki ureja izločitvene in ločitvene pravice, in ki v 5. odst. izrecno določa, da z dnem začetka stečajnega postopka nehajo veljati ločitvene pravice glede obresti, ki do dneva začetka stečajnega postopka še niso dospele; predvsem je treba poudariti, da to določilo ureja povsem druge situacije, in sicer položaj ločitvenih upnikov, ki je bil do sprejema prej navedenega 5. odst.

131.čl. ZPPSL v letu 1997 nasproti ostalim - navadnim upnikom veliko bolj ugoden, ker so v mnogih primerih bili poplačani v celoti tako za glavnico kot tudi za obresti, za razliko od navadnih upnikov, ki so običajno prejeli le manjši del svoje terjatve. Ni pa 5. odst. 131.čl. ZPPSL posegel v obrestno mero za tiste terjatve, ki so zavarovane z ločitveno pravico, kar pomeni, da se terjatve ločitvenih upnikov od začetka stečaja dalje obrestujejo po isti obrestni meri, kot do dneva začetka stečajnega postopka (1.odst. 114.čl. ZPPSL), s tem da glede teh obresti z dnem začetka stečajnega postopka neha veljavi ločitvena pravica.

Upoštevaje gornjo obrazložitev, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. Zakona o pravdnem postopku=ZPP/99).

Glede stroškov v zvezi z dogovorom na pritožbo, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, je pritožbeno sodišče ob uporabi določila 155.čl. ZPP odločilo, da jih nosi sama, saj v odgovoru na pritožbo ni podala nobene takšne navedbe, ki bi prispevala k odločitvi v tej zadevi.