VSL sklep I Cp 1925/99

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da sta toženca L. M., , Ljubljana, in S. M., Ljubljana, motila krajane naselja ...nad klancem ob avtocesti v posesti pešpoti preko parcele 1460/2, vpisane pri vložku 1342 k.o.
, s tem da sta 28.8.1992 postavila ograjo, v naslednjih dneh pa skopala jarek in jame ter navozila odpadni material in s tem onemogočila uporabo te pešpoti.
Nadalje se ugotovi, da je tožena stranka vnovič motila tožečo stranko v zadnji dejanski mirni posesti pešpoti pri ulici ... na zemljišču parc.št. 1460/2 in parc.št. 1459/2 k.o. ..., s tem da je dne 16.10.1993 v popoldanskih urah z najetim voznikom traktorja s prikolico razložila dve polni prikolici odpadnih strešnikov, s čimer je tožeči stranki onemogočila hojo po navedeni poti.
2. Toženca sta dolžna v 8-dnevnem roku vzpostaviti prejšnje stanje, kakršno je bilo pred motenjem, in sicer tako, da odstranita ograjo, zasujeta jarek in jame ter odpeljeta navožen odpadni in gradbeni material in omogočita uporabo pešpoti, ki teče vzporedno ob ograji avtoceste, in zasadita manjkajoče drevje drevoreda ob avtocestni ograji v roku dveh mesecev, vse pod izvršbo.
Tožena stranka je dolžna vzpostaviti prejšnje dejansko stanje s tem, da s poti pri ulici ... na zemljišču parc.št. 1460/2 in parc.št.
1459/2 k.o. ... odstrani vse navožene odpadne strešnike, v roku 8 dni pod izvršbo.
3. Toženi stranki se v bodoče prepoveduje vsako tako ali podobno motitveno ravnanje pod pretnjo denarne kazni, vse pod izvršbo.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 425.140,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.7.1999 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 62.775,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1999 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da jo je tožena stranka motila v njeni posesti pešpoti, na vzpostavitev prejšnjega stanja, prepoved bodočih motilnih dejanj in povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 65.270,15 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Proti sklepu se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odstavku 353.člena Zakona o pravdnem postopku.

Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Po mnenju tožeče stranke je varstvo posesti predvsem varstvo pred zasebnim in samovoljnim ravnanjem in samovoljnim uveljavljanjem zatrjevanih pravic. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je v predmetni pravdi sodnemu varstvu pred motenjem dodalo pogoj ekonomskega interesa, tožeči stranki odreklo sodno varstvo, kljub temu, da gre v konkretnem primeru za taka samovoljna in protipravna dejanja. Posestno varstvo je v bistvu res bolj varstvo ekonomskega interesa posestnika kot pa varstvo njegovega pravnega varstva, saj je interes posestnika stvari ali pravice v tem, da obstoječe stanje ostane nespremenjeno, ker mu le tako stanje omogoča, da od stvari ali pravice, ki jo ima v posesti, pridobiva korist. Pri tem pa je treba upoštevati tudi ekonomsko škodo tožene stranke, ki bi ji nastala, če bi dejansko stanje ostalo nespremenjeno. Strokovna literatura pri varstvu pred motenjem posesti omenja ekonomski interes, vendar le v smislu, da posestno varstvo ne sme preiti v šikaniranje in v to, da bi že vsaka najmanjša sprememba dejanskega stanja pomenila motenje posesti. Iz izvedenega dokaznega postopka nedvomno izhaja, da so podane vse zakonske predpostavke, ki utemeljujejo upravičenost za sodno varstvo pred motenjem. Sodišče je v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka povzelo izpoved le enega tožnika - S. P., da mu pot ni nujno potrebna za dostop do ..., vendar pa omenjeni stanuje na robu naselja in tako na robu sporne poti, prezrlo pa je izpovedi vseh ostalih tožnikov. Dostop do ... je res možen tudi po drugi poti, vendar pa je ta pot daljša za več kot en kilometer, poleg tega pa je obstoječa pešpot varnejša, saj na njej ni prometa. V konkretnem primeru motenje ne predstavlja le neznatne spremembe dejanskega stanja, temveč onemogočanje uporabe pešpoti, ki je najbolj varna in najkrajša pot do ..., kjer so vrtec, šola, zdravstveni dom, lekarna, trgovine, pošta, ki jih krajani naselja vsakodnevno potrebujejo, in onemogočanje uporabe pešpoti za sprehode in rekreacijo v javnem zelenem zaščitnem pasu ob avtocesti. Pri tem pa tožena stranka s samovoljnimi motilnimi dejanji ni pridobila nobene ekonomske koristi, saj iz zapisnikov o ogledu na kraju samem jasno izhaja, da zemljišča ob pešpoti ne izkorišča, da je poraslo s travo, da je na pot nasula odpadni material in pot prekopala. Zaradi slednjega dejanje tožencev pomeni šikaniranje tožnikov. Že sama več kot tridesetletna uporaba pešpoti izkazuje ekonomski interes tožnikov, saj vkolikor tega interesa ne bi imeli, pešpoti ne bi uporabljali.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožeča stranka posestnik poti, ki poteka po zemljišču tožene stranke, in da je tožena stranka tožečo stranko motila v njeni posesti. Kljub taki ugotovitvi pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz razloga, ker ni podan njen ekonomski interes za posestno varstvo. Ekonomski interes je namreč bistven element varstva posesti, saj če ta ni podan, tudi ni podan namen, zaradi katerega je posest zaščitena.

Pravni red v pravnih razmerjih (kamor spada tudi posest) ne dovoljuje samovoljnih sprememb, saj se na tak način zagotavlja javna varnost in preprečuje nered. Cilj posestnega varstva je skladno s tem predvsem v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega in nasilnega uveljavljanja zatrjevanih pravic. Posestno varstvo je zato primarno naravnano na varovanje obstoječe dejanske oblasti nad stvarjo, zato gre pritrditi pritožniku, da ekonomski interes posestnika ne more biti pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo pred motenjem posesti.

Posest je razmerje med ljudmi glede stvari. Ker imajo vsa razmerja, ki nastajajo med ljudmi glede stvari, tudi ekonomsko vsebino, je končni družbeni razlog za zakonsko varstvo pred motenjem posesti prav ekonomski interes. V tem smislu je preprečevanje samovolje in nasilja kot razlog posestnega varstva v svojem končnem bistvu varovanje ekonomskih interesov. Poleg tega se takrat, kadar posestnik nima ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, lahko izkaže, da sploh nima pravnega interesa za varstvo posesti. Glede na navedeno se torej sodišče v motenjskih pravdah lahko ukvarja tudi z vprašanjem ekonomskega interesa tožnika za posestno varstvo, vendar pa to v okviru presoje, ali pomeni obravnavani zahtevek tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, in morali. Ugotavljanje obstoja ekonomskega interesa v motenjskih pravdah ima torej lahko pomen le takrat, kadar bi se utegnilo izkazati, da je tožba šikanozna, da torej tožnik kot posestnik zlorablja svoje pravice, ki mu jih daje pravni red (npr. ko bi šlo le za neznatno spremembo obstoječega dejanskega stanja).

Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je torej treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.

Glede na navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ekonomski interes postavilo kot nek dodaten pogoj za posestno varstvo in si tega razlagalo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je posest varovana, ter v posledici tega tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero se iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, strinja tudi pritožbeno sodišče, da je bila tožeča stranka večletni posestnik sporne poti in da ji je tožena stranka s svojimi dejanji dne 28.8.1992 in dne 16.10.1993 uporabo te poti onemogočila oziroma vsaj znatno otežila, je v smislu zgoraj navedenega podan ekonomski interes tožeče stranke za posestno varstvo v konkretnem primeru. Glede na namen varovanja posesti je ekonomski interes tožeče stranke v tem, da se sankcionirajo in preprečijo samovoljni posegi tožene stranke v posest poti, da torej posestno stanje, kakršno je bilo pred motenjem, ostane nespremenjeno, da bo tako tožeča stranka še naprej predmetno pot uporabljala za bližnjico do ... in za rekreacijo.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabilo, je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijani sklep pa spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (4.točka 373.člena ZPP v zvezi s 381.členom ZPP).

V primeru, da sodišče druge stopnje odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, spremeni, odloči o stroških vsega postopka (2.odstavek 166.člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato odmerjalo tudi potrebne pravdne stroške tožeče stranke, ki je v pravdi v celoti uspela (1.odstavek 154.člena ZPP in 1.odstavek 155.člena ZPP). Ti obsegajo sodno takso za tožbo v višini 2.400,00 SIT (tar.št. 1/1 Zakona o sodnih taksah - Uradni list SRS, št. 1/90, ZST), sodno takso za sklep v višini 1000 točk oziroma 15.000,00 SIT (5.odstavek tar.št.

2 ZST), stroške za sestavo pripravljalnih vlog z dne 12.4.1993, 2.7.1993, 12.11.1993 in 11.11.1994 v skupni višini 1500 točk (1.in 2.točka tar.št. 14 Odvetniške tarife - Uradni list RS, št. 7/95, OT, v zvezi z 11.členom OT), stroške zastopanja na glavnih obravnavah dne 19.4.1993, 24.5.1993, 14.6.1993, 24.10.1994, 5.12.1994 in 7.7.1999 v skupni višini 1500 točk (1. in 2. točka tar.št. 15 OT v zvezi z 11.členom OT), stroške za porabljeni čas med zastopanjem na vseh navedenih obravnavah v skupni višini 1200 točk (1.odstavek 13.člena OT v zvezi z 11.členom OT), stroške zastopanja na ogledu dne 6.7.1993 v višini 450 točk (3.točka tar.št. 15 OT v zvezi z 11.členom OT), stroške za porabljeni čas za zastopanje na ogledu v višini 100 točk (1.odstavek 13.člena OT v zvezi z 11.členom OT), stroške za odsotnost poblaščenca iz pisarne na dan ogleda v višni 40 točk (3.odstavek 13.člena OT) in sodne takse za kopije zapisnikov vseh glavnih obravnav in ogleda v skupni višini 1.330,00 SIT (15.člen OT). Pravdni stroški tožeče stranke, ki jih mora plačati tožena stranka, tako znašajo 425.140,00 SIT.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji mora tožena stranka povrniti pritožbene stroške (1.odstavek 154.člena ZPP in 2.odstavek 166.člena ZPP). Ti znašajo 62.775,00 SIT in obsegajo sodno takso za pritožbo v znesku 30.000,00 SIT (1.odstavek tar.št. 3 ZST) in stroške sestave pritožbe v višini 750 točk oziroma glede na vrednost točke 87,40 SIT 32.775,00 SIT (1.odstavek tar.št. 16 OT in 11.člen OT). Pri odmeri stroškov pooblaščenca tožeče stranke sodišče druge stopnje ni upoštevalo tudi 19% davka na dodano vrednost, saj ZPP v 2.odstavku 155.člena določa, da se v primeru, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, taki stroški odmerijo po tarifi. Ker predmetna zakonska določba torej napotuje na uporabo OT, ta pa ne predpisuje obračunavanja odvetniških storitev z upoštevanjem 19% davka na dodano vrednost, odvetnica tožeče stranke ni upravičena do plačila za sestavo pritožbe z upoštevanjem predmetnega davka.