VSL sodba I Cpg 385/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na
pritožbo v znesku 60.795,00 SIT, v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu

zahtevku in je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, s katerim je bilo

toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki znesek

482.720,00 SIT s pripadki. Toženi stranki je naložilo, da mora

povrniti tožeči stranki tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku

90.804,00 SIT z obrestmi.

Proti sodbi je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja

vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila na pritožbo

in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V tem primeru gre za gospodarski spor majhne vrednosti (1. odst. 495.

člena ZPP), zato v pritožbi ni mogoče uveljavljati pritožbenega

razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odst.

458člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča

stranka organizacija, ki po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za

primer brezposelnosti (Ur.l. SRS, št. 5/91 do 2/2004, v nadaljevanju

ZZZPB) izvaja posredovanje dela pri iskanju honorarnega dela za

študente, torej da posreduje delo študentom. Ugotovilo je, da ni

sporno, da je tožeča stranka z napotnico napotila k toženi stranki

študenta. Ugotovilo pa je tudi, da je tožena stranka potrdila, da je

študent delo opravil.

Zaključilo je, da je bilo med tožečo in toženo stranko vzpostavljeno

pogodbeno razmerje posredovanja, za katerega pa veljajo posebnosti,

ki izhajajo iz prej navedenega ZZZPB in na njegovi podlagi izdanega

Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za

zaposlovanje (Ur.l. RS, št. 42/99), ki tožečo stranko zavezuje. Pri

tem je ugotovilo, da je posebnost tega razmerja na podlagi prej

navedenih posebnih predpisov v tem, da mora tožeča stranka po prejemu

s strani delodajalca potrjene napotnice študentu plačati delo in

zaključilo, da na tej podlagi tožeča stranka pridobi pravico

izstaviti račun naročniku. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno

zatrjuje, da sodišče prve stopnje prej navedenih posebnih predpisov

ne bi smelo uporabiti, ker da se tožeča stranka nanje med pravdo ni

sklicevala. Tožeča stranka je v pravdi zatrjevala, da izvaja svoja

upravičenja na podlagi predpisov o zaposlovanju, torej se je

sklicevala na posebne predpise. Sicer pa tudi, če tega ne bi trdila,

je sodišče materialno pravo dolžno uporabiti samo, če je za določeno

razmerje relevantno in v tem primeru je.

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na določbe OZ, ki urejajo

posredniško pogodbo in trdi, da po teh določbah posrednik lahko

zahteva le storitev posredovanja, ne more pa zahtevati plačila za

opravljeno delo študenta. Pri tem tožena stranka prezre, da je

sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da za to razmerje

veljajo posebnosti, ki so urejene v posebnem predpisu (primerjaj 2.

odst. 1. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je

s prej navedenimi predpisi določeno, da je posredovanje dela s strani

agencije opravljeno, ko agencija (v konkretnem primeru tožeča

stranka) po prejemu potrjene napotnice plača študentu opravljeno

delo. S tem je torej tožeči stranki kot agenciji s posebnimi predpisi

naloženo (gotovo zaradi varstva študenta), da mora ona plačati

študentu opravljeno delo. To izplačilo študentu pa za tožečo stranko

predstavlja strošek, ki ni zajet v proviziji za opravljeno

posredovanje. Tožena stranka v pritožbi trdi, da v navedenih

predpisih ni nikjer določeno, da ima tožeča stranka pravico

uveljavljati od naročnika plačilo za opravljeno delo študenta. Res

je, da povsem direktne določbe o tem v prej navedenih predpisih ni,

vendar glede na to, da je tožeči stranki naloženo, da mora plačati

ona študentu opravljeno delo, je povsem logično, da z izplačilom

opravljenega dela študentu, nastane njej pravica uveljavljati to

plačilo kot strošek, ki je nastal s posredovanjem dela študenta in

ni niti potrebno, da je to posebej zapisano v teh predpisih, saj iz

dolžnosti izplačila sledi pravica uveljavljati ta strošek od

naročnika. Sicer bi lahko prišlo do situacije, ko plačila ne bi mogel

uveljavljati od naročnika študent, ker je že dobil izplačilo za

opravljeno delo, niti tožeča stranka, ki je opravila izplačilo, tega

ne bi mogla terjati od naročnika. Po mnenju pritožbenega sodišča v

tem primeru posebna zakonska ureditev nadomesti v 1. odst. 848. člena

OZ predvideni dogovor o tem, da ima posrednik pravico do izplačila

stroškov, ki so mu nastali v zvezi s posredovanjem. Sodišče prve

stopnje je tako po mnenju pritožbenega sodišča pravilno uporabilo

materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožeča stranka aktivno

legitimirana za v tej pravdi uveljavljeno terjatev.

Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi tudi ugotovilo (gre za

dejansko ugotovitev, na katero je pritožbeno sodišče vezano), da je

tožena stranka potrdila, da je študent delo opravil in da je potrdilo

bilo opremljeno z žigom tožene stranke. Na taki dejanski ugotovitvi

je tožeča stranka glede na prej navedeno zakonsko ureditev utemeljeno

opravila izplačilo dela študentu. Glede na razmerje, kakršno je bilo

vzpostavljeno, je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazovanje, da delo ni

bilo opravljeno. Ni pa utemeljena pritožbena trditev, da je med

strankama nesporno, da delo ni bilo opravljeno. Tožeča stranka je

trditvam tožene stranke, da delo ni bilo opravljeno nasprotovala in

se je v zvezi s tem sklicevala na to, da je tožena stranka potrdila,

da je študent delo opravil. Zato zatrjevane bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. in 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni.

Kolikor pa tožena stranka izpodbija razloge sodišča prve stopnje v

zvezi z uporabo žiga na potrdilu o opravljenem delu in se pri tem

sklicuje na določilo 1. odst. 73. člena OZ, pa je treba ugotoviti, da

podpis na potrdilih predstavlja le potrditev dejstva, da je bilo delo

opravljeno. Določilo 73. člena OZ pa se nanaša na pooblastila za

sklepanje pogodb.

Pritožba tožene stranke tako ni utemeljena in jo je pritožbeno

sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela mora povrniti tožeči stranki

stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1.

odst. 154. člena ZPP), ki jih je tožena stranka priglasila v odgovoru

na pritožbo. Stroški odgovora na pritožbo so odmerjeni v skladu z

veljavno Odvetniško in Taksno tarifo in predstavljajo nagrado za

poročilo stranki v višini 20 točk, nagrado za sestavo odgovora na

pritožbo v višini 375 točk, 8 točk za materialne stroške, sodno takso

in 20 % DDV.