VSL sklep I Cp 5490/2005

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke na plačilo 2.055.914,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 5.11.2003 do plačila in povrnitev pravdnih stroškov.

Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti

105.600,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

27.6.2005 do plačila.

Proti sodbi se je zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila

tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Navaja, da je bila tožba po oceni sodišča prve stopnje

očitno sposobna za obravnavanje, saj bi jo drugače zavrglo. Zaradi

škodnega dogodka je stopnja invalidnosti tožeče stranke najmanj 15%.

Sodišče prve stopnje je prezrlo določilo 3. odst. 7. člena Splošnih

pogojev za nezgodno zavarovanje SPNZ 1997 (v nadaljevanju Splošnih

pogojev), ki določa, da če posamezne postavke prikrajšanja niso

zajete v 1. tč. 2. odst., se stopnja invalidnosti določi po

medicinskih vidikih. Vsako ravnanje (razen udara strele) je posledica

nekega zavestnega ali nezavestnega ravnanja. Tožnik je zaspal, šele

nato pa se je opekel, zato je posledica nastala neodvisno od njegove

volje.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vprašanja sklepčnosti ne

gre mešati s procesnim vprašanjem popolnosti tožbe. Sklepčnost je

namreč pogoj za vsebinsko utemeljenost zahtevka, ne pa procesna

predpostavka oziroma pogoj za popolnost tožbe. Sodišče prve stopnje

je štelo, da je tožba sicer popolna, a nesklepčna, zato ni moglo

izreči pravne posledice, ki jo sugerira tožeča stranka - zavrženja

tožbe.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbenim stališčem o

sklepčnosti tožbe z dne 7.12.2004. Tožba je sklepčna, če iz

zatrjevanih dejstev izhaja, da je zahtevek utemeljen po materialnem

pravu, sestavni del katerega so v konkretnem primeru tudi Splošni

pogoji tožene stranke. To pomeni, da mora tožeča stranka v tožbi

oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo navesti sklop pravno

relevantnih dejstev, ki zadošča za sklep o utemeljenosti tožbenega

zahtevka. Sodišče mora, ko presoja sklepčnost tožbe, izluščiti

življenjski primer ali historični dogodek, na katerega tožeča stranka

navezuje pravno posledico. Takšno dejansko stanje mora zato pravno

kvalificirati, to je poiskati ustrezno pravno normo. Ta je jasno

merilo ocene, ali so navedena vsa pravno relevantna dejstva ali ne.

Tožeča stranka v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo zavarovalnine

na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe za nezgodno zavarovanje.

Sklop pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih je mogoče

sklepati o utemeljenosti tožbenega zahtevka, zajema naslednje

trditve:

- o sklenjeni zavarovalni pogodbi;

- o nastanku zavarovalnega primera - nezgode;

- o posledicah nezgode, ki je povzročila izgubo ali

funkcionalno nezmožnost in s tem trajno invalidnost.

Po oceni pritožbenega sodišča je tožeča stranka v celoti zadostila

opisanim kriterijem. Res je sicer, da ni opredelila, kot je ugotovilo

sodišče prve stopnje "v čem konkretno je po nezgodi prikrajšana,

kateri del njenega telesa je funkcionalno okvarjen oziroma manj

zmožen". Vendar pa Splošni pogoji izplačila zavarovalnine ne

omejujejo le na primere trajne invalidnosti, ki so posledica izgube

ali funkcionalne nezmožnosti iz 1. in 2. točke 2. odst. 7. člena,

ampak se znesek, ki ustreza stopnji trajni invalidnosti, izplača

tudi, če se stopnja invalidnosti ne more določiti po 2. odst. 7.

člena (3. odst. 7. člena Splošnih pogojev). Prav na to določilo se

tožeča stranka sklicuje v tožbi (III. točka tožbe). Skleniti je torej

mogoče, da je tožeča stranka navedla celoten sklop pravotvornih

dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek.

Materialnopravno je zmotno tudi naziranje, da življenjskega dogodka -

tožnik se je usedel na termoakumulacijsko peč, na kateri je zaspal in

dobil opekline v področje zadnjice - ni mogoče subsumirati pod pojem

nezgode. Za nezgodo šteje vsak od zavarovančeve volje neodvisen

dogodek, ki deluje nenadoma, od zunaj in mehanično ali kemično na

zavarovančevo telo ter ima za posledico njegovo smrt, popolno ali

delno trajno invalidnost, prehodno nesposobnost za delo ali okvaro

zdravja, ki zahteva zdravniško pomoč (1. odst. 6. člena Splošnih

pogojev). Za nezgodo se med drugim štejejo tudi opekline (2. alineja,

2odst. 6. člena Splošnih pogojev). Okoliščine v katerih je tožnik

dobil opekline, dogodku ne jemljejo narave zavarovalnega primera, saj

nezgoda ni bila namerno povzročena (975. člen Obligacijskega

zakonika), niti ni bil tak dogodek po Splošnih pogojih izključen iz

zavarovanja. Tožnikova nezgoda ima vse bistvene značilnosti škodnih

dogodkov po 6. členu Splošnih pogojev: bila je dogodek, ki je v

posledici neodvisen od zavarovančeve volje, na njegovo telo pa je

deloval od zunaj. Izhajajoč iz opredelitve 1. odst. 6. člena Splošnih

pogojev, da je nezgoda dogodek, ki deluje nenadoma, pa se končno tudi

ni mogoče strinjati z interpretacijo, da gre za nezgodo le takrat, če

se pripeti v trenutku. Izraz "nenaden" pomeni, časovno gledano,

daljše obdobje kot "v trenutku". To potrjuje opredelitev posamičnih

primerov nezgode, naštetih v 2. odst. 6. člena Splošnih pogojev (npr.

zastrupitev zaradi vdihavanja plinov ali strupenih par in utopitev),

pri katerih ne gre za hipen učinek, marveč za nekaj časa trajajoče

dogajanje.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožba ni sklepčna in

zmotno določilo vsebino pravnega standarda nezgode po zavarovalnih

pogojih za nezgodno zavarovanje, je ostalo dejansko stanje glede

vprašanja, ali je sploh podana trajna invalidnost tožeče stranke in

kakšna je njena stopnja, neraziskano. Sodišče druge stopnje je zato

priotžbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo

sodišču prve stopnje v novo sojenje (4. točka 358. člena Zakona o

pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V ponovljenem postopku bo

moralo sodišče prve stopnje na zastavljena vprašanja odgovoriti s

pomočjo predlaganega dokaza - izvedenca medicinske stroke.

Izrek o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odst.

165člena ZPP).