VSL sodba I Cp 907/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

na ugotovitev, da je tožnik na podlagi sklepa o dedovanju tega

sodišča, opr. št. O 185/77, solastnik parcele št. 133/5 k.o. K. do

1/2 in izključni lastnik parcele št. 134/3 k.o. K., zato je dolžan

izstaviti tožniku za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na

podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na

navedenih parcelah. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče

prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu stroške

postopka v višini 60.330,00 SIT z obrestmi.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih

razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi

pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni in tožbenemu

zahtevku ugodi oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je

sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zapisalo, da je bil

sklep o vpisu lastninske pravice na toženca poslan obema strankama,

zoper katerega se nista pritožili. Tožniku sklep o vknjižbi ni bil

vročen, o tem tudi ne obstajajo povratnice. Prav tako predlog za vpis

ni bil vložen, saj je sodišče opravilo vknjižbo brez predloga po

uradni dolžnosti, kar je bilo ugotovljeno že v pravdi P 226/2001. Iz

dednega dogovora O 185/77 izhaja, da je toženec odstopil svoj dedni

delež po očetu svojemu bratu R. G. z izjemo okoli 500 m2 zemljišča na

parc. št. 138 k.o. K., ki se bo po geodetski odmeri vknjižila na

toženca. Teh približno 500 m2 zemljišča v dednem dogovoru ni bilo

specificirano, zato I. G. po tem dogovoru ni pridobil lastninske

pravice. Tudi geodedska odmera, ki je sledila, ni temelj za

pridobitev lastninske pravice. Pravdni stranki bi morali po geodedski

odmeri šele s posebno pogodbo opredeliti, katere izmed na novo

odmerjenih parcel pridobi v last toženec. Sodnik, ki je opravil

zapuščinski postopek, je po prejemu geodetske odmere po uradni

dolžnosti izvršil vpis lastninske pravice na toženca za kar dobrih

1000 m2, kar je v nasprotju z dednim dogovorom in v nasprotju s prej

veljavnim Zakonom o zemljiški knjigi kot tudi sedanjim zakonom, saj

za vpis lastninske pravice na toženca ni bilo pravne podlage. Dedni

dogovor vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo brez specifikacije parcele

in njene izmere, zato ni nikoli postal temelj za vknjižbo lastninske

pravice na toženca za parc. št. 133/5 in 134/3 k.o. K.. Nadalje

pritožnik zatrjuje, da je trditev sodišča, da tožniku pripada le 500

m2 zemljišča, v nasprotju z izvedenimi dokazi ali pa gre zgolj za

pisno napako, saj po dednem dogovoru takšna površina zemljišča

pripada tožencu in ne tožniku. Iz dednega dogovora nedvoumno izhaja,

da je tožnik pridobil vse nepremičnine, razen 500 m2 zemljišča na

parc. št. 138 k.o. K., zato je njegov tožbeni zahtevek utemeljen.

Omenjeni dedni dogovor je temelj, s katerim je tožnik pridobil

lastnino na vtoževanih parcelah in deležev. Za isti dedni dogovor

sodišče uporablja drugačna merila za tožnika kot za toženca. Za

toženca je prepričano, da je s sklepom o dedovanju postal lastnik

spornih parcel, čeprav parcele niso specificirane, za tožnika pa

meni, da ta isti sklep ni temelj za pridobitev lastninske pravice na

vtoževanih parcelah, ker zemljišče, ki bi mu šlo, ni specificirano.

Zaradi očitanih kršitev je sodišče napačno uporabilo tudi materialno

pravo.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP

vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta kot dediča po pokojnem očetu I. G. dne 14.6.1977

na zapuščinski obravnavi pred Občinskim sodiščem v T. sklenili dedni

dogovor, ki ga je zapuščinsko sodišče v skladu z določbo 3. odstavka

214člena Zakona o dedovanju povzelo v sklep o dedovanju. Dedni

dogovor o delitvi in načinu delitve zapuščine ter o odstopu dednega

deleža je po svoji pravni naravi pogodba civilnega prava, zato zanj

veljajo splošna načela o veljavnosti pogodb. Z dednim dogovorom je

toženec odstopil svoj dedni delež tožniku, zadržal je le cca 500 m2

zemljišča, ki se bo po geometrski odmeri vpisalo na njega, na

preostalem delu zapuščine, ki bi sicer do 1/3 pripadala njemu, pa je

dovolil vknjižbo lastninske pravice na tožnika. S takšnim dogovorom

je soglašala tudi mati pravdnih strank kot dedinja po pokojnem možu.

V dednem dogovoru sicer res ni določena številka parcele, na kateri

naj bi se odmeril del zemljišča, ki bo pripadal tožencu v last po

opravljeni geometrski odmeri, vendar je tožnik že v letu 1980 naročil

parcelacijo parcel št. 133/1 in 134/1 k.o. K. na Geodedski upravi. Iz

odločbe Geodedske uprave, opr. št. Z-14/80-80 z dne 2.3.1981, kateri

je priložen tudi delilni načrt in zapisnik o izvršenem mejnem

ugotovitvenem postopku in parcelaciji (priloga C2 priloženega spisa P

226/2001), izhaja, da je geometer dne 26.9.1980 po tožnikovem

predlogu izvedel parcelacijo parcel št. 133/1 in 134/1 k.o. K. v

skladu s pogoji, ki jih je določil tožnik. Parcelacija in mejni

ugotovitveni postopek sta bila izvedena v skladu s tedaj veljavnim

Zakonom o zemljiškem katastru (Ur.l. SRS, št. 16/74 in 42/86). V 2.

odstavku 27. člena navedenega zakona je bilo določeno, da se posestne

meje s parcelacijo zajetih in novo osnovanih parcel ugotovijo in

zamejničijo v mejnem ugotovitvenem postopku po določbah 14. do 17.

člena tega zakona. 14. člen istega zakona pa je določal, da se v

mejnem ugotovitvenem postopku s soglasjem vseh navzočih lastnikov

oziroma uporabnikov ugotovijo in zamejničijo mejne točke na posestnih

mejah parcel. Po dokončanih opravilih iz prejšnjega odstavka sestavi

uradna oseba, ki vodi postopek, ugotovitveni zapisnik, ki ga

podpišejo vsi prizadeti lastniki oziroma uporabniki. Ugotovitveni

zapisnik, sestavljen in podpisan po določbah prejšnjega odstavka, je

podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru

in v zemljiški knjigi. Za izvedbo parcelacije, ki jo je naročil

tožnik in določitev meje med sosednjimi mejnimi parcelami, je bil

glede na navedeno potreben sporazum vseh lastnikov zemljišč. Da je

bil takšen sporazum dosežen, dokazuje ugotovitveni zapisnik, katerega

so podpisali vsi, med njimi tudi tožnik, in na njegovi podlagi izdana

zgoraj navedena odločba Geodedske uprave, ki je bila podlaga za

evidentiranje posestnih meja in novo nastalih parcel v zemljiški

knjigi in v zemljiškem katastru v skladu s citirano določbo 3.

odstavka 14. člena Zakona o zemljiškem katastru. Podrobneje je

postopek parcelacije določalo tudi Navodilo za ugotavljanje in

zamejničenje posestnih meja parcel, izdano na podlagi 35. člena

Zakona o zemljiškem katastru (Ur.l. SRS, št. 2/76, v nadaljevanju

Navodilo). V 5. členu Navodila je bilo določeno, da se v mejnem

ugotovitvenem postopku ugotovijo in zamejničijo posestne meje, ki se

na novo ustanovijo zaradi prometa z nepremičninami, dedovanja,

sporazuma med lastniki oziroma uporabniki zemljišč o izravnavi meja,

menjave zemljišč v agrarnih operacijah in podobno. Posestne meje na

tej podlagi se ugotovijo in zamejničijo po njihovi predhodni

določitvi v naravi, ta pa mora biti v skladu s pogoji, ki jih

določijo prizadeti lastniki oziroma uporabniki zemljišč oziroma v

skladu s pogoji, ki so določeni v aktih, ki so podlaga za njihovo

ustanovitev. Sporazum lastnikov o parcelaciji in posestnih mejah,

dosežen v mejnem ugotovitevenem postopku, pa ima po oceni

pritožbenega sodišča pomen pogodbe o poravnavi in ga je treba

presojati v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. S

tem sporazumom pa sta se pravdni stranki na kraju samem ob izvedbi

parcelacije dodatno dogovorili, da toženec na podlagi dednega deleža,

ki mu je pripadal po pokojnem očetu, ne prejme le cca 500 m2

zemljišča, kot je bilo dogovorjeno z dednim dogovorom, pač pa 1014 m2

zemljišča, za kolikor sta dosegli sporazum v postopku parcelacije. V

tem postopku je bilo tudi konkretizirano, da odmerjena dela parcel

št. 133/1 in 134/1, ki sta bili predmet parcelacije, dobita parcelni

številki 133/5 v izmeri 970 mý in 134/3 v izmeri 44 m2, vse k.o.

K.. Iz delilnega izkaza tudi izhaja, da navedeni novonastali parceli

pripadata tožencu, preostala dela parcel št. 133/1 v izmeri 3785 m2

in 134/1 v izmeri 7139 m2 pa tožniku. Navedene spremembe v

katastrskem operatu so bile na podlagi citirane odločbe Geodedske

uprave evidentirane tudi v zemljiški knjigi. Glede na to, da je bilo

že z dednim dogovorom med dediči dogovorjeno, da se pri novonastali

parceli, ki bo pripadla tožencu po opravljeni parcelaciji, vknjiži

lastninska pravica na toženca, na preostalih zemljiščih pa na ime

tožnika in njegove matere, je Temeljno sodišče v L., Enota v

T., ravnalo prav, ko je odredilo odpis novonastalih parcel št. 133/5

in 134/3 od dotedanje vl. št. in pri navedenih parcelah vknjižbo

lastninske pravice za toženca, pri preostalih nepremičninah pa

vknjižbo lastninske pravice za tožnika do 2/3 in njegovo mater do

1/3. Pravno podlago za vpis lastninske pravice predstavlja sklep o

dedovanju, v katerem je bil povzet dedni dogovor in konkretizacija

dednega dogovora glede obsega zemljišča, ki pripada tožencu, dosežena

s sporazumom pravdnih strank v postopku parcelacije.

Iz navedenih razlogov je odločitev prvostopnega sodišča, ki je

zavrnilo tožbeni zahtevek, pravilna, saj tožnik ni dokazal pravnega

naslova za pridobitev lastninske pravice na polovici parcele št.

133/5 in na parceli št. 134/3 k.o. K.. Pritožnik ima sicer prav, da

le na podlagi sklepa o dedovanju in v njem povzetega dednega dogovora

sodišče ne bi moglo vpisati lastninske pravice na novonastalih

parcelah na ime toženca, vendar ob tem pozablja, da je v postopku

parcelacije s tožencem sklenil novo pogodbo o poravnavi, s katero sta

se sporazumela, da tožencu pripada več zemljišča, preostanek pa

tožniku in njegovi materi. V skladu s takšnim dogovorom pa je bil

tudi opravljen vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi.

Zatrjevanje tožnika, da zemljiškoknjižnega sklepa o vpisu lastninske

pravice Dn. št. 428/81 z dne 17.3.1981 na podlagi sklepa o dedovanju

ni prejel, na odločitev v tem postopku nima nobenega vpliva. O

neveljavnosti vknjižbe je bilo že pravnomočno odločeno v pravdni

zadevi opr. št. P 226/2001, ko je bil njegov tožbeni zahtevek na

ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in na vzpostavitev v prejšnje

zemljiškoknjižno stanje zavrnjen.

Glede zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo

sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je ugotovilo, da tožniku po

dednem dogovoru pripada cca 500 m2 zemljišča, saj to velja za

toženca, takšna ugotovitev pa je v nasprotju z dokazi, pritožbeno

sodišče ocenjuje, da ni podana. Res je prvostopno sodišče na strani 3

sodbe zapisalo tako kot zatrjuje pritožnik, vendar gre za očitno

pomoto, ki ne vpliva na pravilnost sodbe, sodbo pa je kljub temu

mogoče preizkusiti.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani v pritožbi zatrjevani

pritožbeni razlogi, sodišče prve stopnje pa v postopku ni storilo

kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti

ob upoštevanju določbe 2. odstavka 350. člena ZPP, je sodišče druge

stopnje ob upoštevanju 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.