VSK sklep Kp 323/2006

Pritožba M.M. se kot neutemeljena z a v r n e .

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče pripor, ki je bil odrejen zoper M.M. iz razlogov po 1. točki 1. odst. 201. člena ZKP podaljšalo še za en mesec in sklenilo, da sme po izpodbijanem sklepu trajati do 12.7.2006 do 10.00 ure.

Zoper ta sklep se pritožuje M.M. sam. Meni, da je bil sprejet na podlagi zmotne ocene dejstev in da senat ob sprejemu izpodbijanega sklepa ni upošteval njegovo iskreno izpoved in njegovo popolnoma čisto preteklost. Nasprotuje rangiranju državljanstev, saj bi moral biti zakon enakovreden za vse. Je samostojni podjetnik, zato je njegova, kakor tudi njegove družine eksistenca odvisna od njegove mobilnosti. Sklepno predlaga odpravo pripora tudi proti položitvi varščine v znesku 15.000 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Ni se moč strinjati s pritožnikom, ko meni, da je sodišče izpodbijani sklep sprejelo na podlagi zmotne ocene dejstev. Že res, da je M.M. preiskovalni sodnici povedal, da ima tudi hrvaško državljanstvo, vendar pa mu je potrebno povedati, da samo na podlagi te njegove izjave ne more biti izročen Republiki Hrvaški pač zaradi tega, ker je postopek prijetja in predaje zahtevane osebe M.M. sprožila Kraljevina Španija kot članica Evropske unije. V tem primeru tedaj ne gre za omalovaževanje hrvaškega pravosodja, tako kakor to v svoji pritožbi zmotno meni pritožnik. Prav tako pa iz izpodbijanega sklepa tudi nikjer ne izhaja, da bi naj bilo hrvaško državljanstvo drugo razrednega pomena v odnosu med državljanstvo Evropske unije. Razumeti je sicer pritožnika, da bi utegnila zaradi pripora in posledične izročitve Kraljevini Španiji biti ogrožena njegova eksistenca oz. eksistenca pritožnikove družine, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to pač naravna posledica vsakega odvzema prostosti, s tem pa mora vsakdo, ki se odloči za izvršitev kaznivega dejanja, bodisi v svoji lastni državi ali pa v tujini tudi računati. Kolikor pa zahtevana oseba M.M. predlaga izpustitev na prostost proti položitvi varščine v znesku 15.000 EUR, pa mu je potrebno povedati, da v postopku prijetja in predaje po Zakonu o evropskem nalogu za prijetje in predajo izpustitev proti položitvi varščine ni mogoča. Res je, da Zakon o evropskem nalogu za prijetje in predajo (Ur. l. RS, št. 37 z dne 15.4.2004) v svojem 2. odst. 1. člena predvideva smiselno uporabo določb Zakona o kazenskem postopku glede vprašanj, ki v Zakonu o evropskem nalogu za prijetje in predajo niso posebej urejena, po drugi strani pa je potrebno povedati, da je Zakon o evropskem nalogu za prijetje in predajo v odnosu do Zakona o kazenskem postopku lex specialis, izpustitev zahtevane osebe na prostosti proti položitvi varščine pa bi, tudi življenjsko in logično pravno gledano nasprotovala samemu smislu zakona. Pripora po 1. odst. 22. člena Zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo namreč ne gre enačiti z ukrepom za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku, temveč je ta pripor namenjen le uspešni izvedbi postopka za predajo zahtevane osebe.

Glede na vse zgoraj navedeno je bilo tedaj na podlagi 3. odst. 402. člena ZKP pritožbo zahtevane osebe M.M. kot neutemeljeno zavrniti.