VSL sklep III Cpg 28/2006

1. Dopolnitev pritožbe z dne 31.3.2006 zoper sklep St 224/2002-395 z
dne 13.2.2006 se zavrže.
2. Pritožbi zoper sklep St 224/2002-350 z dne 12.1.2006 se delno
ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, v katerem se nanaša
na potrditev stroškov stečajnega postopka glede zneska 3.100.000,00
SIT in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
V preostalem delu se ta pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del
sklepa St 224/2002-350 z dne 12.1.2006 potrdi.
3. Pritožba zoper sklep St 224/2002-361 z dne 19.1.2006 se zavrne in
se ta sklep potrdi.
4. Pritožbi zoper sklep St 224/2002-362 z dne 19.1.2006 se ugodi in
se ta sklep razveljavi.
5. Pritožba zoper sklep St 224/2002-395 z dne 13.2.2006 se zavrne in
se ta sklep potrdi.

Stečajni senat prvostopenjskega sodišča je s sklepom St 224/2002-350

z dne 12.1.2006 potrdil predračun stroškov stečajnega postopka za

obdobje od 1.1.2006 do 31.12.2006 v skupnem znesku 5.067.619,00 SIT

po predlogu stečajnega upravitelja z dne 6.1.2006.

Upnik B.O. je v pritožbenem roku zoper citirani sklep vložil pritožbo

in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

S sklepom St 224/2002-361 z dne 19.1.2006 je stečajni senat

stečajnemu upravitelju odmeril akontacijo nagrade za čas od 17.6.2005

do 17.12.2005 v bruto znesku 1.341.628,80 SIT.

Upnik B.O. je v pritožbenemu roku zoper sklep vložil pritožbo in

pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

S sklepom St 224/2002-362 z dne 19.1.2006 je stečajni senat dovolil

stečajnemu upravitelju sklenitev pogodbe o neodvisnem pregledu -

reviziji poslovanja stečajnega upravitelja v stečajnem postopku nad

stečajnem dolžnikom za čas od začetka stečajnega postopka do

31.12.2005.

Zoper sklep je v pritožbenemu roku vložil pritožbo upnik B.O. in

pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

S sklepom St 224/2002-395 z dne 13.2.2006 je stečajni senat odločil o

ugovorih zoper potrjen osnutek glavne razdelitve z dne 13.7.2005 (1.

točka izreka), ugotovil obseg stečajne mase za razdelitev med upnike

na dan izdelave osnutka za glavno delitev v višini 413.466.048,64 SIT

(2. točka izreka), odobril razdelitev stečajne mase v znesku

359.725.079,02 SIT za poplačilo sorazmernega dela terjatev upnikov v

višini 26.22169609% med upnike, navedene v razpredelnici, ki je

sestavni del sklepa (3. točka izreka) ter iz stečajne mase izločil

sredstva za rezervacijo izplačil upniku, ki so za uveljavitev svoje

terjatve pravočasno začeli ustrezne postopke v znesku 53.740.969,62

SIT (4. točka izreka).

Zoper sklep je pravočasno vložil pritožbo upnik B.O. in pritožbenemu

sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni, podrejeno temu pa,

da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu

sodišču v ponovno odločanje.

Po izreku pritožbenega roka je pritožnik dne 31.3.2006 zoper sklep o

glavni razdelitvi St 224/2002-395 vložil dopolnitev pritožbe, katero

pritožbeno sodišče kot prepozno ni moglo obravnavati, zato je

navedeno vlogo zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

Utemeljena je pritožba zoper sklep St 224/2002-362, deloma je

utemeljena pritožba zoper sklep St 224/2002-350, neutemeljeni pa sta

pritožbi zoper sklep St 224/2002-361 in St 224/2002-395.

Glede pritožbe zoper sklep St 224/2002-350

Podlaga za odločitev prvostopenjskega sodišča z izpodbijanim sklepom

je v 4. točki 1. odstavka 74. člena ZPPSL. Stečajni senat v tem

okviru potrjuje predračun stroškov stečajnega postopka, ki ga

predlaga stečajni upravitelj. Pritožnik v tem delu utemeljeno

opozarja na pomanjkljivost izpodbijanega sklepa v tistem delu, ki se

nanaša na potrditev predvidenih stroškov v predlogu stečajnega

upravitelja, vloženem v spis pod redno št. 344 z dne 6.1.2006, v

katerem je v točki 6. predlagal potrditev predvidenih stroškov v

zvezi z administrativnimi deli. Stečajni upravitelj je v zvezi s

tovrstnimi deli predvidel dve postavki in sicer v višini

1.900.0000,00 SIT in v znesku 1.200.000,00 SIT. Iz predloga ni

razvidno, ali gre za dve različni postavki, oziroma kateri stroški

naj bi bili zaobseženi v okviru posamezne postavke. Zaradi navedene

pomanjkljivosti v predlogu stečajnega upravitelja, na katerega se

sklicuje tudi izpodbijani sklep, je onemogočen preizkus odločitve

prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na potrditev stroškov

stečajnega postopka v višini 3.100.000,00 SIT, zato je v tem delu

podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka

339člena ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL in s tem razveljavitveni

razlog iz 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V

ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo pozvati

stečajnega upravitelja, da predlog predračuna stroškov v tem delu

konkretizira in določno opredeli.

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče

bistveno kršilo postopek, ker je o predlogu predračuna stroškov

stečajnega postopka odločalo brez predhodnega mnenja upniškega

odbora. V skladu z 88. čl. ZPPSL, daje upniški odbor mnenje

stečajnemu senatu o vnovčevanju dolžnikovega premoženja in mnenje v

zvezi z nadaljevanjem začetih poslov in sklepanjem novih poslov. Samo

v tem okviru je mnenje upniškega odbora predpostavka za odločanje

stečajnega senata. Odločitev o potrditvi predračuna stroškov po

mnenju pritožbenega sodišča ne spada v okvir odločitev, za katere

mora stečajni senat predhodno pridobiti mnenje upniškega odbora, zato

v tem smislu ni podana očitana bistvena kršitev postopka, ki jo v

pritožbi zatrjuje pritožnik.

Prav tako pa so v celoti neutemeljene pritožbene navedbe, ki se

tičejo očitkov prvostopenjskemu sodišču, da v okviru potrditve

predračuna stroškov ni bilo odločeno glede posameznih stroškov, ki bi

jih stečajni upravitelj v tem okviru moral predvideti. Pritožnik se v

tem smislu sklicuje predvsem na naslednje stroške:

-predvideni stroški odškodninske tožbe zoper Banko Slovenije,

-stroških hranjenja dokumentacije,

-stroške drugih projektov, ki mu jih je predlagal upniški odbor, ki

bi prispevali k večji stečajni masi.

Skozi odločitev iz 4. točke 1. odstavka 74. člena ZPPSL stečajni

senat lahko odloča zgolj o potrebnosti stroškov, ki jih je predvidel

stečajni upravitelj. V tem okviru stečajni senat nima pooblastila za

odločanje o stroških, ki jih stečajni upravitelj ni predvidel v

svojem predlogu. Stečajni upravitelj pa je pri postopanju in

načrtovanju stroškov dolžan ravnati s skrbnostjo, ki zagotavlja

ekonomičnost postopka. Nadzor nad pravilnostjo poslovanja stečajnega

upravitelja pa je prepuščen predsedniku stečajnega senata (2.

odstavek 75. člena ZPPSL).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se izpodbijanega sklepa ne

da preizkusiti, ker predlog stečajnega upravitelja ni sestavni del

sklepa stečajnega senata. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko

sodišče potrdilo predračun stroškov po predlogu stečajnega

upravitelja, ki je z datumom predloga konkretiziran, tako da ne more

biti nobenega dvoma, da se odločitev prvostopenjskega sodišča nanaša

na predlog, vložen v spis pod redno št. 344.

Ker se izpodbijani sklep v delu, ki presega razveljavljeni del, to je

glede potrditve predračuna stroškov postopka v znesku 1.967.619,00

SIT nanaša na predlog stečajnega upravitelja, v delu katerega so

posamezni predvideni stroški konkretizirano opredeljeni ter ob

neutemeljenosti pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče v tem

delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

Glede pritožbe zoper sklep St 224/2002-361

Podlaga za odločitev stečajnega senata v izpodbijanem sklepu je v 2.

odstavku 83. člena ZPPSL in 8. člena Odredbe o merilih za določanje

nagrad stečajnem upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in

likvidacijskem upraviteljem (Ur. l. RS 67/93 - 58/03 - v nadaljevanju

Odredba). Pritožnik tudi v tem primeru očita prvostopenjskemu

sodišču, da je o odmeri akontacije nagrade stečajnemu upravitelju

odločalo predno je pridobilo mnenje upniškega odbora. Pritožbeno

sodišče se s takšnim očitkom ne strinja. Predhodno mnenje upniškega

odbora je z Odredbo v 6. odstavku 3. člena predvideno zgolj v

postopku odločanja o odmeri nagrade stečajnemu upravitelju. Izplačilo

akontacije in nagrade je urejeno v 8. členu, ki takšnega predhodnega

mnenja upniškega odbora ne predvideva. Pritožbeno sodišče se ne

strinja s pritožnikovim stališčem, da bi sodišče moralo v tem primeru

smiselno uporabiti določbo 3. člena Odredbe, kjer je tovrstno mnenje

v postopku odločanja sodišča izreceno predvideno. Odločanje v primeru

odmere nagrade se od odločanja o izplačilu akontacije nagrade

razlikuje v tem smislu, da gre pri odločanju o akontaciji nagrade

zgolj za odločitev o začasnem izplačilu dela nagrade, ki se vračunava

po odmeri nagrade po postopku iz 3. člena Odredbe ob zaključku

stečajnega postopka. Pritožnik v obširnih pritožbenih navedbah

zatrjuje, da stečajni upravitelj ni upravičen do odmerjanja

akontacije in nagrade, sklicujoč se na zatrjevane nepravilnosti v

postopanju stečajnega upravitelja, povzročanju nepotrebnih stroškov

stečajnega postopka in zavlačevanju postopka. Z izpodbijanim sklepom

je prvostopenjsko sodišče akontacijo nagrade stečajnemu upravitelju

odmerilo za obdobje od 17.6.2005 do 17.12.2005, torej za obdobje, v

katerem je stečajni upravitelj svojo funkcijo dejansko opravljal, kot

je razvidno iz samega stečajnega spisa. Vprašanje pravilnosti

opravljanja dela stečajnega upravitelja je lahko predmet nadzora, ki

ga mora vršiti predsednik stečajnega senata (2. odstavek 75. člena

ZPPSL), prav tako pa je lahko tudi predmet presoje predloga za

odstavitev stečajnega upravitelja v smislu 1. odstavek 82. člena

ZPPSL. S tem v zvezi je nerelevantno pritožnikovo sklicevanje na

predlog upniškega odbora za razrešitev stečajnega upravitelja, saj iz

spisovnih podatkov izhaja, da je bil predlog umaknjen, o čemer je

prvostopenjsko sodišče sprejelo ustrezen ugotovitveni sklep pod redno

št. 192.

Na podlagi sklepa stečajnega senata prvostopenjskega sodišča z dne

4.8.2005 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cpg

136/2005 z dne 24.12.2005 je bila stečajnemu upravitelju že odmerjena

akontacija nagrade za čas od 17.12.2002 do 17.6.2005, v okviru česar

je bila stečajnemu upravitelja odmerjena nagrada v okviru 8. člena

Odredbe v višini osmih povprečnih mesečnih plač za prvi dve leti dela

upravitelja in štirih mesečnih plač za naslednje polletno obodbje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom akontacijo nagrade

odmerilo v okviru 1. odstavka 8. člena Odredbe in sicer v višini dveh

povprečnih mesečnih plač za vsako trimesečje dela. Tako odmerjena

nagrada je tako skladna s 1. odstavkom 8. člena odredbe. S tako

odmerjeno nagrado pa je prvostopenjsko sodišče tudi doseglo maksimum

akontacije nagrade za drugo dveletno obodbje od uvedbe stečajnega

postopka, upoštevaje tudi odmero nagrade s citiranim sklepom višjega

sodišča III Cpg 136/2005. V zvezi z višino odmerjene akontacije se

pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi navedbami, da bi za

odmero akontacije nagrade prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati

merila iz 6. člena odredbe, ki se nanaša na odmero končne nagrade in

ne akontacije. Glede očitka, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo,

zakaj je akontacijo nagrade odmerilo v maksimalno dovoljeni višini,

ki jo dopušča 8. člen Odredbe, pa je po mnenju pritožbenega sodišča

takšna odmera skladna glede na obsežnost stečajnega postopka, število

upnikov, ki so prijavili terjatve v stečajnem postopku in na velikost

stečajne mase stečajnega dolžnika. Navedene okoliščine nedvomno

omogočajo preizkus odločitve prvostopenjskega sodišča, pri čemer

pritožbeno sodišče s takšno odmero akontacije nagrade v celoti

soglaša. Ob tem ne gre prezreti, da odmerjena akontacija nagrade v

izpodbijanem sklepu skupaj z že pravnomočno odmerjeno akontacijo

nagrade po sklepu z dne 24.11.2005 še ne dosega niti polovico

nagrade, ki bi stečajnemu upravitelju šla po 3. členu Odredbe,

upoštevaje obseg predvidenih sredstev za poplačilo upnikov, kot je

predvidena v sklepu o glavni razdelitvi št. St 224/202-395 z dne

13.2.2006.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep

nezakonit, ker stečajni upravitelj izplačila akontacije nagrade ni

predvidel v predračunu stroškov stečajnega postopka. Potrditev

predvidenih stroškov stečajnega postopka, ki jih je v predlogu

predvidel stečajni upravitelj, ne izključuje naknadne spremembe tako

predvidenih stroškov z dodatnim predlogom stečajnega upravitelja.

Odločitev o odmeri akontacije nagrade, ki je v pristojnosti

stečajnega senata, pa smiselno pomeni tudi dopolnitev odločitve o

predračunu stroškov stečajnega postopka, ki je prav tako v

pristojnosti stečajnega senata. V tem primeru torej ne gre za

neskladje med izpodbijanim sklepom in sklepom stečajnega senata pod

opr. št. St 224/2002-350 z dne 12.1.2006.

Navedeni razlogi tako kažejo, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni

razlogi niso podani. Ker iz izpodbijanega sklepa ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena

ZPP je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (3. točka

izreka).

Glede pritožbe zoper sklep St 224/2002-362

Prvostopenjsko sodišče je odločitev o dovoljenju stečajnemu

upravitelju, da sklene pogodbo o neodvisnem pregledu - reviziji

poslovanja stečajnega upravitelja, utemeljilo s predlogom stečajnega

upravitelja, da se odredi revizija njegovega poslovanja zaradi

očitkov upniškega odbora. Stečajni upravitelj je torej stečajnemu

senatu sam predlagal obliko nadzora svojega poslovanja. Pritožbeno

sodišče soglaša s pritožnikom, da za takšen način nadzora poslovanja

stečajnega upravitelja, ki ga je odobrilo prvostopenjsko sodišče z

izpodbijanim sklepom, ni podlage v določilih ZPPSL.

Stečajni upravitelj je kot poseben organ stečajnega postopka dolžan

svoje pristojnosti izvrševati skladno z namenom, zaradi katerega je

imenovan, in v okviru zakonskih pooblastil. V tem okviru je potrebno

presojati tudi skrbnost, ki jo je pričakovati od njega. Ravnanje, ki

ni skladno z skrbnostjo dobrega strokovnjaka, pa ima za posledico

odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja (2. odstavek 80.

člena ZPPSL). Kot je bilo obrazloženo, ima nadzorstveno funkcijo nad

poslovanjem stečajnega upravitelja predsednik stečajnega senata, ki

stečajnemu upravitelju daje tudi obvezna navodila (2. in 3. odstavek

75člena ZPPSL). Zakon torej ne daje podlage stečajnemu upravitelju,

da bi sam predlagal način nadzora nad svojim poslovanjem in v tem

okviru sklepal posle, ki bi pomenili obremenitev stečajne mase

stečajnega dolžnika. Zato ne more biti pravno relevantno sklicevanje

na očitke upniškega odbora. Gre za dva organa stečajnega postopka, za

katera zakon predpisuje enako mero skrbnosti ravnanja in postopanja v

okviru svojih pooblastil v stečajnem postopku. Za oba organa je

predpisana tudi odškodninska odgovornost v primeru ravnanja, ki bi

bilo storjeno v nasprotju z namenom zaščite interesov vseh upnikov v

stečajnem postopku.

Glede na to, da prvostopenjsko sodišče podlago za izpodbijani sklep

utemeljuje tudi s potrebo stečajnega senata za nadzor nad

pravilnostjo in zakonitostjo izvajanja opravil stečajnega

upravitelja, je potrebno upoštevati, da ima stečajni senat tovrstno

nadzorno funkcijo v okviru presoje razlogov za odstavitev stečajnega

upravitelja v smislu 82. člena ZPPSL. V okviru takšne presoje ni

izključiti možnosti, da bi stečajni senat za oceno pravilnosti

ravnanja in postopanja stečajnega upravitelja glede posameznih

vprašanj, za odgovore na katere je potrebno posebno strokovno znanje,

s katerim sodišče ne razpolaga, pridobiti ustrezna mnenja strokovno

usposobljene osebe. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je potrebno v

skladu s 15. členom ZPPSL takšna dejstva ugotavljati s pomočjo

sodnega izvedenca (243. člen ZPP), ne pa skozi postopek revizije, na

katerega se sklicuje izpodbijani sklep.

Iz utemeljitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi stečajni senat

na predlog upravičenih predlagateljev ali po uradni dolžnosti

presojal razloge za odstavitev stečajnega upravitelja v smislu 82.

člena ZPPSL. Iz navedenih razlogov torej ni podane podlage za izdajo

izpodbijanega sklepa, in s tem obremenjevanja stečajne mase s stroški

izvedbe posla, na katerega se izpodbijani sklep sklicuje. S tem pa je

tudi podan razveljavitveni razlog iz 3. točke 365. člena ZPP v zvezi

s 15. členom ZPPSL. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je

razvidno iz izreka tega sklepa (4. točka izreka).

Glede pritožbe zoper sklep St 224/2002-362

Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku ponovno presojalo

ugovore večih upnikov zoper potrjen osnutek glavne razdelitve z dne

13.7.2005 (3. odst. 165. člena ZPPSL). Pritožbeno sodišče ugotavlja,

da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom odpravilo

pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče z

razveljavitvenim sklepom III Cpg 157/2005 z dne 10.11.2005, ko je

presojalo zakonitost sklepa z dne 29.9.2005. V okviru uradnega

preizkusa izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena

ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL.

Pritožnik izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, s

katerim je zavrnilo ugovor pritožnika glede terjatve pod zap. št. 195

(upnik E.R.). Pritožnik zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče z

izpodbijanim sklepom dejansko priznalo obstoj terjatve navedenega

upnika. Takšna trditev je po mnenju pritožbenega sodišča

materialnopravno zmotna. Sestavni del izreka izpodbijanega sklepa je

tudi razpredelnica, v kateri so opredeljeni upniki in terjatve, ki

jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo v okviru sklepa o glavni

razdelitvi. Navedena razpredelnica prikazuje primerjalno podatke iz

osnutka glavne razdelitve in podatke, upoštevaje odločitve

prvostopenjskega sodišča glede vloženih ugovorov v sklepu o glavni

razdelitvi. Res je sicer, da je terjatev upnika pod zap. št. 195

navedena v koloni, ki je na vrhu razpredelnice označena z oznako

"priznana terjatev", vendar je glede na opombo "ugodeno ugovoru -

rezervacija", navedeno v zadnji koloni, podatke za navedenega upnika

potrebno razumeti edino tako, da je prvostopenjsko sodišče za

pripadajoč delež te terjatve zagotovilo rezervacijo do pravnomočne

odločitve o obstoju same terjatve. Upoštevajoč navedeno opombo

navedbe terjatve v prvi koloni ni mogoče razlagati kot odločitev

prvostopenjskega sodišča o ugotovitvi te terjatve, saj bo to šele

predmet postopka, zaradi katerega je sodišča zagotovilo rezervacijo

ustreznega dela sredstev, navedenih v 4. točki izreka izpodbijanega

sklepa.

V celoti pa so nerelevantne pritožbene trditve, ki se nanašajo na

vprašanje utemeljenosti same terjatve tega upnika, saj iz že

navedenih razlogov stečajni senat nima pristojnosti za odločanje o

utemeljenosti prerekane terjatve, temveč bo to predmet postopka, na

katerega je bil napoten navedeni upnik.

Pritožnik v pritožbi izpodbija tudi odločitev prvostopenjskega

sodišča, s katero je zavrnilo njegov ugovor, s katerim je izpodbijal

upoštevanje terjatve pod zap. št. 113 v osnutku glavne razdelitve.

Pritožnik je v ugovoru zatrjeval, da je bila upnica S.D. že poplačana

z nadomestno izpolnitvijo s strani poroka z izročitvijo delnic družbe

P.J. d.d.. Za presojo pravilosti odločitve prvostopenjskega sodišča

je ključno vprašanje, kdaj naj bi do (delnega) prenehanja terjatve

navedene upnice prišlo. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da na

naroku za preizkus terjatev 15.4.2003 niti stečajni upravitelj niti

drugi upniki niso prerekali prijavljene terjatve navedene upnice pod

zap. št. 113. Posledično to pomeni, da velja prijavljena terjatev za

ugotovljeno (3. odstavek 142. člena ZPPSL). Po zaključku te faze

stečajnega postopka so v fazi razdelitve stečajne mase, v okvir

katere sodi tudi sklep o glavni razdelitvi, zoper posameznega upnika

nedvomno dopustni ugovori prenehanja terjatve, do katere je prišlo v

fazi po opravljenem naroku za preizkus terjatve. Drugačna pa je

situacija glede okoliščin, ki so nastopile pred narokom za preizkus

terjatev, saj bi te okoliščine bilo potrebno upoštevati že v okviru

samega preizkusa terjatve. Pritožnik v pritožbi pojasnjuje, da naj bi

upnica terjatve pod zap. št. 113 od poroka dne 1.10.2002 prejela

delnice družbe P.J. d.d., katere je dne 12.3.2003 prodala novemu

lastniku in za to dne 14.3.2003 prejela kupnino v višini 5.000.000,00

SIT. Gre torej za razloge, ki so časovno nastopili pred narokom za

preizkus terjatev, pri čemer pa pritožnik v pritožbi zatrjuje, da gre

za nova dejstva, katera na naroku za preizkus terjatev upnikom in

stečajnemu upravitelju niso bila poznana, da bi terjatev prerekali.

V stečajnem postopku je posebej izpostavljeno načelo hitrosti

postopka (2. odstavek 11. člena ZPPSL). Ena izmed posledic te

značilnosti stečajnega postopka je zožan obseg pravnih sredstev. Tako

so v stečajnem postopku izrecno izključene predlog za vrnitev v

prejšnje stanje, obnova postopka in revizija (3. odstavek 11. člena

ZPPSL). Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da bi okoliščine,

ki jih v pritožbi zatrjuje pritožnik (nepoznavanje dejstev,

relevantnih glede obstoja posamezne terjatve, ob preizkusu terjatve)

bilo mogoče uveljavljati v razumnem časovnem okviru v fazi preizkusa

terjatev (npr. s predlogom za izjasnitev o posamezni terjatvi) na

poznejšem naroku za preizkus terjatev (4. odstavek 142. člena ZPPSL).

Teh okoliščin pa že zaradi omejitve pravnih sredstev ni mogoče

uspešno uveljavljati v kasnejši fazi postopka, to je fazi poplačila

upnikov po vnovčenju premoženja stečajnega dolžnika. V okviru

ugovornega postopka zoper potrjen osnutek za glavno razdelitev torej

ni mogoče uveljavljati okoliščin, ki se nanašajo na sam obstoj

posamezne terjatve, če te okoliščine niso nastopile po nastopu učinka

iz 3. odstavka 142. člena ZPPSL. Iz navedenih razlogov se tako izkaže

odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tega dela ugovora

pritožnika kot pravilna. Pravno nerelevantno je namreč sicer

materialnopravno zmotno utemeljevanje prvostopenjskega sodišča v

izpodbijanem sklepu, da (delno) poplačilo terjatve s strani poroka ne

zmanjšuje obveznosti glavnega dolžnika. Kot obrazloženo, gre za

okoliščine, ki jih prvostopenjsko sodišče v fazi glavne delitve ne

more upoštevati, saj mora stečajni senat v osnutku za glavno

razdelitev upoštevati vse upnike, katerih terjatve se štejejo za

ugotovljene v smislu 3. odstavka 142. člena ZPPSL (prim. še 2. točka

2odst. 163. člena ZPPSL).

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev

prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ugovora pritožnika, s katerim je

uveljavljal izplačilo posameznim upnikom, sklicujoč se na učinke 16.

člena Zakona o hranilnih in kreditnih službah (Uradni list RS, št.

14/90 - v nadaljevanju ZHKS). Navedena določba ureja, da se v primeru

prenehanja z delom hranilno kreditne službe (v nadaljevanju HKS)

prednostno poravnajo terjatve občanov iz naslov hranilnih vlog in

tekočih računov pred poravnavo terjatev drugih njenih upnikov.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da določilo o prednostnem

poplačilu iz 16. čl. ZHKS velja tudi v primeru prenehanja z delom

hranilnokreditne službe v posledici uvedbe stečajnega postopka v

smislu 3. odstavka 22. člena istega zakona. Pritožnik v pritožbi ne

izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da stečajni

dolžnik v okviru svojega poslovanja ni prejemal depozitov v obliki

hranilnih vlog, za katere bi deponentu izdajal hranilne knjižice.

Pritožnik s svojo razlago 16. člena ZHKS utemeljuje, da je v okviru

pojma hranilnih vlog potrebno upoštevati vse depozitne vloge, ki jih

je stečajni dolžnik prejemal od občanov. Takšna razlaga je tudi po

mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna.

ZHKS je bil sprejet v času veljavnosti zveznega Zakona o bankah in

drugih finančnih oraganizacijah (Uradni list SFRJ, št. 10/89), ki je

urejal vrsto bančnih poslov v 18. členu, v 20. členu pa je pri

obravnavi depozitov ločeno obravnaval tudi hranilne vloge kot

podvrsto depozitov. Navedeno razlikovanje je bilo relevantno glede na

različno urejeno jamstvo pri posameznih vlogah v 76. členu navedenega

zakona. Tako je za dinarske hranilne vloge in tekoče račune občanov

pri bankah in poštnih hranilnici bilo podano jamstvo Narodne banke

Jugoslavije, za hranilne vloge v tuji valuti in za depozite na

deviznih računih občanov in tujih fizičnih oseb pa jamstvo federacije

(1. odstavek 76. člena citiranega zakona). Za dinarske hranilne vloge

pri hranilnicah in drugih hranilno-kreditnih organizacijah, med

katere so v skladu s 74. členom istega zakona sodile tudi

hranilnokreditne službe, pa je bilo prepuščeno, da se z zakonom uvede

jamstvo republike in ustanoviteljice. Tak način jamstva je bil tako

urejen z ZHKS v 11. členu in sicer tako, da je bilo zagotovljeno

solidarno in neomejeno jamstvo ustanoviteljic HKS za tolarske

hranilne vloge ter žiro račune in tekoče račune pri HKS, za tolarske

hranilne vloge pri HKS pa tudi subsidiarno jamstvo Republike

Slovenije, če je HKS pridobila jamstvo banke. Tudi ZHKS pri

opredelitvi poslov, ki jih lahko opravlja HKS, v 10. členu ureja

dopustnost zbiranja hranilnih vlog in depozitov občanov in pravnih

oseb (1. točka) ter vodenje žiro računov in tekočih računov občanov

in civilno-pravnih oseb (2. točka). Tudi Zakon o bankah in

hranilnicah (Uradni list RS I 1/91), ki je veljal v času ustanovitve

stečajnega dolžnika v letu 1997, je posebej urejal poslovanje s

hranilnimi vlogami (35. člen) in zagotovitev jamstva za hranilne

vloge pri bankah (37. člen) in hranilnicah (78. člen). Drugačen obseg

jamstva za bančne vloge je bil urejen šele z Zakonom o bančništvu

(Uradni list RS 7/99), ki je v 153. členu kot zajamčene vloge do

višine 5.100.000,00 SIT opredelil vloge na podlagi pogodbe o vodenju

transakcijskega računa, hranilne vloge in denarnega depozita. Ta

zakon pa ni posegel v način zagotovljenega jamstva HKS, saj navedenih

določb ZHKS, ki urejajo to vprašanje, ni razveljavil (3. odstavek

240člena Zakona o bančništvu). Navedne določbe torej ne dopuščajo

nobenega dvoma, da določba 16. člena ZHKS glede prednostnega

poplačila velja zgolj glede hranilnih vlog kot podvrsto depozitnih

vlog in tekočih računov. Obe obliki poslov, ki imata zagotovljen

priviligiran položaj glede izplačila, sta kot rečeno tudi ločeno

obravnavani v 10. členu ZHKS pri opredelitvi poslov, ki jih HKS lahko

opravlja. Ker pritožnik ni zatrjeval, da bi njegova terjatev imela

podlago v hranilni vlogi kot podvrsti pogodbe o denarnem depozitu v

smislu 1043. člena ZOR, je s tem neutemeljeno njegovo sklicevanje na

16člen ZHKS glede različnega položaja v primerjavi z upniki

terjatev, na katere se je skliceval v postavljenemu ugovoru.

Pritožbeno sodišče pa se ne strinja z očitkom pritožnika, da

odločitve prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti zgolj zaradi

nerazumljive formulacije enega stavka v obrazložitvi tega dela

izpodbijanega sklepa. Iz konteksta obrazložitve je nedvoumno

razbrati, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo na

pravilnem razumevanju 16. člena ZHKS, za katerega pa pritožnik v

pritožbi ponuja razlago, ki je iz že navedenih razlogov

materialnopravno zmotna.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo niti

drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka

350člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPSL je upoštevajoč navedene

materialnopravne razloge pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v

izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15.

členom ZPPSL).