VSL sodba II Cp 1434/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

na ugotovitev neobstoja služnostne pravice hoje in vožnje

vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 2/10 k.o. Zg. v breme

vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 2/1 in 2/11 k.o. Zg.

in opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke

na spornih parcelah. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi

stranki povrniti 162.730,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 16.6.2003 do plačila.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča

stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi,

podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je za priposestvovanje

stvarne služnosti poleg priposestvovalne dobe treba ugotoviti tudi

dejstvo, da lastnik služne stvari izvrševanju stvarne služnosti ni

nasprotoval. Ne glede na ugotovitev, da je tožeča stranka toženi

branila uporabo sporne poti, je sodišče prve stopnje vseeno odločilo,

da je tožena stranka stvarno služnost priposestvovala. S svojim

ravnanjem je toženec zlorabljal zaupanje lastnika, služnost pa

izvrševal s silo oziroma zvijačno. Pravno napačno je stališče, da

tožeča stranka ni dokazala, da lastnik gospodujočega zemljišča sporne

poti ne bi uporabljal nemoteno dvajset let. Na strani tožene stranke

je, da dokaže pridobitev služnosti s priposestvovanjem.

Priposestvovanje na nepremičnini, ki je v družbeni lasti, ni mogoče.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma ni navedlo časovnega

razdobja, od kdaj do kdaj je tožena stranka sporno pot uporabljala in

ali je bila v dobri ves čas priposestvovalne dobe. Zaradi tega je

podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz

14točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpovedbi priče M.

F. je več nelogičnosti. Ni jasno, zakaj je vzpostavil novo pot do

svoje parcele, če je tudi sam služnost priposestvoval. Priča V.

S. je nečakinja toženca. Čeprav je J.E. povedala, da ne ve, kje so

vozili pred letom 1961, se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na

njeno izjavo.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago za rešitev spornega razmerja predstavlja

pravno pravilo o pridobitvi stvarne služnosti na podlagi samega

zakona, ki določa, da se stvarna služnost pridobi s

priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko

izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni

nasprotoval (analogna uporaba prvega odstavka 54. člena Zakona o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90,

v nadaljevanju ZTLR). ZTLR, ki je sicer pričel veljati 1.9.1980 (90.

člen ZTLR) je glede stvarne služnosti uzakonil stališča, ki so se

oblikovala v dotedanji sodni praksi na podlagi pravnih pravil bivšega

Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Že v času, iz

katerega izvira sporno razmerje, je tako veljalo, da mora lastnik

gospodujoče stvari dejansko in neovirano izvrševati upravičenosti, ki

jih daje stvarna služnost. Glede časa, potrebnega za

priposestvovanje, je bilo na razširjeni občni seji Zveznega vrhovnega

sodišča 4.4.1960 sprejeto načelno mnenje, da znaša doba, potrebna za

priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini dvajset let in ne

več trideset let, kot so določala pravna pravila bivšega ODZ. Sodna

praksa je tako dobo sprejela tudi za priposestvovanje služnostne

pravice (Poročilo VS SRS, št. 1/86).

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožena stranka izpolnila vse

zakonske pogoje za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem.

Res je sicer, da je tožeča stranka, potem ko je v letu 1960 postala

lastnica parc. št. 2/12, nekaj let pozneje pa lastnica parc. št. 2/1,

vztrajno nasprotovala izvrševanju stvarne služnosti s strani tožene

stranke, vendar pa je to ob stališču, ki ga je zavzelo sodišče prve

stopnje, pritožbeno sodišče pa ga sprejema, da je tožena stranka

oziroma njeni pravni predniki v tem trenutku stvarno služnost že

priposestvovala, brez pomena. Pridobljena služnost zaradi

nasprotovanja lastnika služne stvari ne preneha, ampak je poleg

njegovega upiranja potrebna še opustitev izvrševanja služnosti s

strani lastnika gospodujoče stvari (primerjaj prvi odstavek 58. člena

ZTLR). Česa takega pa tožeča stranka ne zatrjuje.

Pravno zmotno je mnenje tožeče stranke, da bi morala biti posest

stvarne služnosti tožene stranke dobroverna. Poleg dveh pozitivnih

pogojev (dejansko izvrševanje na strani služnostnega upravičenca in

nenasprotovanje temu s strani lastnika služne stvari), o čemer je že

bil govor, mora biti izpolnjen le še negativni pogoj pristne posesti

(primerjaj drugi odstavek 54. člena ZTLR). To pomeni, da dobroverna

posest ni pogoj za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem.

Čeprav sodišče prve stopnje ni enoznačno zapisalo, od kdaj do kdaj je

tožena stranka oziroma njeni pravni predniki uporabljala sporno pot,

pa je vendarle dovolj natančno opredelilo časovni okvir, v katerem je

bil izpolnjen pogoj dvajsetletne priposestvovalne dobe. Navedlo je,

"da se je sporna pot že pred tem, ko je postal tožnik lastnik parcel,

po katerih poteka sporna pot, uporabljala več kot dvajset let". Pri

tem je materialnopravno pravilno izhajalo iz dokaznega bremena tožeče

stranke, ki mora dokazati, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za

pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem. Pritožbeni očitek,

"da tožeča stranka ni dolžna dokazovati negativnih dejstev v zvezi s

priposestvovanjem", naperjen proti zaključku sodišča prve stopnje, da

tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da toženec oziroma njegovi

pravni predniki sporne poti ne bi nemoteno uporabljali dvajset let,

je zavajajoč in zato nekorekten. Le-ta predstavlja namreč samo del

celovite in podrobne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je

najprej raziskovalo, ali je tožena stranka uspela dokazati obstoj

stvarne služnosti, nato pa se je opredelilo še do ugovorov tožeče

stranke, katerih namen je bil ovreči trditve tožene stranke.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v s strani sodišča prve

stopnje ugotovljeno dejansko stanje, da je tožena stranka oziroma

njegovi pravni predniki sporno pot že pred letom 1960 uporabljala za

potrebe hoje in vožnje z voli, traktorjem in vozovi, ne da bi

lastniki služnih zemljišč temu nasprotovali, in njegovo dokazno oceno

v celoti sprejema. Ta temelji prvenstveno na prepričanju, ki si ga je

sodišče prve stopnje v skladu z načelom neposrednosti ustvarilo glede

na stanje na glavni obravnavi, ko je lahko najbolj kompetentno

sklepalo o tem, katera dejstva so resnična in katera ne. Pri tem se

je utemeljeno oprlo na izpovedi prič M.F. in J.E., ki sta skladno

izpovedala, da se je sporna pot že ves čas uporabljala za potrebe

parc. št. 2/10, ki je last tožene stranke. Tožeča stranka skuša

dejstvu, da so pot uporabljali tudi drugi, ne pa samo toženec in

njegovi pravni predniki, pripisati drug pomen, kot mu ga je dalo samo

sodišče prve stopnje. Slednje je kot pravno odločilno pravilno štelo

samo izvrševanje služnosti s strani tožene stranke in njegovih

prednikov, medtem ko je okoliščino, da so sporno pot uporabljali tudi

lastniki, ki imajo ali pa so imeli parcele poleg toženčeve parc. št.

2/10, uporabilo le kot indic za sklepanje o resničnosti s strani

tožene stranke zatrjevanega dejstva, da so njeni pravni predniki po

poti dolga leta hodili in vozili. Prav nič ni nelogično, če se je

M.F. kljub priposestvovanju stvarne služnosti odločil, da si uredi

drug dostop do svoje parcele. Načini reševanja spornih razmerij med

ljudmi so različni. Pri tehtanju prednosti in pomanjkljivosti, ki jih

prinaša sodni postopek, se utegne pogosto izkazati, da sodno varstvo

pravic materialnega prava ni vedno najsmotrnejše. Glede priče J.

E. pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje povsem

verno povzelo njeno izjavo, da ne more izpovedati, kje so vozili pred

letom 1961, saj se je takrat šele preselila v B.. Poskus ovreči

verodostojnost priče V.S. je jalov, saj se sodišče prve stopnje pri

presoji, ali so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev stvarne služnosti

s priposestvovanjem, sploh ni naslonilo na njeno izpoved.

Priposestvovanje stvarne služnosti na parc. št. 2/1 in 2/11 k.o. Zg.

ni bilo izključeno, saj nobena ni predstavljala družbnega sredstva v

družbeni pravni osebi v smislu 55. člena ZTLR. Primerjava 29. člena

in 55. člena ZTLR pokaže, da je pojem družbenega sredstva v družbeni

pravni osebi iz 55. člena ZTLR ožji pojem kot pa pojem družbene

lastnine 29. člena ZTLR. Vsebinski pomen "družbenega sredstva v

družbeni pravni osebi" je bil glede na takratne razmere opredeljen v

265členu Zakona o združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 53/76, v

nadaljevanju ZZD), po katerem družbeno sredstvo v družbeni pravni

osebi sestavljajo stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki

so materialni pogoj za delo delavcev in drugih delovnih ljudi v

družbeni pravni osebi oziroma ki so materialna osnova za

uresničevanje funkcije v tej družbeni pravni osebi. Tako opredeljen

pojem družbenega sredstva v družbeni pravni osebi izraža načelo

pripadnosti takega sredstva v upravljanje določeni družbeni pravni

osebi. To pomeni, da se je prepoved iz 55. člena ZTLR lahko nanašala

le na tista družbena sredstva, ki jih je imela v upravljanju določena

družbena pravna oseba. Iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 538 k.o.

izhaja, da se je pri sporni parc. št. 10.10.1960 vknjižila pravica

uživanja te nepremičnine v korist tožeče stranke v smislu določil

Uredbe o zidanju stanovanjskih hiš delavcev in uslužbencev (Ur. l.

FRJ št. 23/51 - Ur. l. SFRJ št. 15/65, v nadaljevanju Uredba). V

skladu s 5. členom Uredbe se je lahko investitorju zaradi zidave

lastne stanovanjske hiše v brezplačno uživanje in za nedoločen čas

dodelil potreben svet iz sklada splošnega ljudskega premoženja. S

prenosom lastninske pravice na hiši se je prenesla tudi pravica

uživanja sveta (peti odstavek 5. člena Uredbe). Tudi zemljiškoknjižni

vpis o vknjižbi parc. št. 2/11 kot družbene lastnine (odločba Okrajne

komisije za agrarno reformo v Kranju z dne 18.5.1948, št. 10/1-48) v

upravi občine, ki je bila temeljna družbenopolitična skupnost (183.

člen Ustave SRS, Ur. l. SRS, št. 6/74 s kasnejšimi spremembami), ne

pa družbena pravna oseba (primerjaj 37. člen ZZD), ne izkazuje, da bi

bilo zemljišče družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi.

Ker je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno

ugotovilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo ne očitane ne po

uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona

o pravdnem postopku).