VSL sodba I Cpg 845/2003

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2.
točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo
2.521.684,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2001 do
plačila zoper toženo stranko I. IT.,d.o.o., zavrne.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki I.IT.,d.o.o.,
stroške postopka v znesku 348.234,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od zneska 215.050,00 SIT od 12.3.2003 do plačila, v 15 dneh.

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje izreklo, da je v

uvodu navedena tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

2.521.684,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2001 do

plačila in ji povrniti 160.502,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 12.3.2003 do plačila.

Tožena stranka je zoper ta del sodbe vložila pravočasno pritožbo iz

vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP). Smiselno je predlagala, da sodišče druge stopnje

sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,

tožečo stranko pa zaveže na plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da sodišče

druge stopnje pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Stroškov

odgovora ni priglasila.

Pritožba je utemeljena.

Drži pritožbena navedba, da tožeča stranka v tem sporu ni aktivno

legitimirana. Njena aktivna legitimacija ne more temeljiti na

določbah 159. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in

likvidaciji (Ur. list SFRJ, št. 84/89; ZPPSL/89), ki jih bilo treba

ob zaključku likvidacijskega postopka nad družbo I.I. d.d. uporabiti

glede na prehodno določbo 1. odst. 196. člena veljavnega Zakona o

prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS, št. 67/93,

39/97 in 52/99; ZPPSL). Tožeča stranka je sporno terjatev prijavila v

likvidacijskem postopku nad družbo I.I., d.d., in ji je bila ta

terjatev tam tudi priznana, zato ne more imeti položaja upnika, ki

terjatve ni prijavil do dneva obravnave o glavni razdelitvi

likvidacijske mase. Samo takšni upniki namreč lahko s tožbo

zahtevajo, da jim njihove terjatve poravna tisti, v dobro katerega je

vplačan preostanek premoženja likvidacijske mase po glavni

razdelitvi.

Glede na pravkar povzete popolnoma jasne zakonske določbe so zato

drugačni zaključki sodišča prve stopnje (ki se je sicer sklicevalo na

vsebinsko enake določbe 183. člena ZPPSL) pravno zmotni. Tožeča

stranka je imela možnost, da poplačilo sporne terjatve doseže kot

upnik v že omenjenem likvidacijskem postopku. Če morda njena terjatev

ni bila zajeta s sklepom o glavni razdelitvi, bi se zoper takšen

sklep lahko pritožila. Če pa je bila terjatev s sklepom o glavni

razdelitvi zajeta, bi se tožeča stranka potem, ko je ob zaključku

likvidacijskega postopka ugotovila, da ni dobila plačila, lahko

pritožila zoper sklep o zaključku likvidacijskega postopka. Pritožbo

bi morala vložiti v osmih dneh od dneva, ko je bil sklep nabit na

oglasno desko sodišča (2. in 3. odst. 10. člena ZPPSL/89) in ne morda

od dneva, ko je bil objavljen v Uradnem listu. V sklepu o zaključku

likvidacijskega postopka pa je besedilo 3. točke izreka povsem v

skladu z določbami 159. člena ZPPSL/89. Sicer pa tudi besedila objave

o zaključku likvidacijskega postopka v Uradnem listu RS št. 113/00 ni

mogoče razumeti drugače, kot da se nanaša le na upnike iz 159. člena

ZPPSL/89.

Sodišče druge stopnje je še preizkusilo, ali bi tožbeni zahtevek

lahko imel pravno podlago v določbah 210. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih (neupravičena pridobitev). Takšne podlage ni

našlo, saj je tožena stranka svoj delež ostanka likvidacijske mase

pridobila na podlagi pravnomočnega sklepa o zaključku likvidacijskega

postopka, ki ni bil nikoli razveljavljen ali kako drugače izpodbit s

pravnimi sredstvi.

Iz povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje, ko je tožbenemu

zahtevku ugodilo, napačno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče

druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve

stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek

zavrnilo.

Na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP je moralo sodišče druge stopnje

odločiti tudi o stroških vsega postopka. Tožena stranka je s pritožbo

in posledično tudi v tem sporu v celoti uspela. Zato ji mora tožeča

stranka povrniti vse potrebne pravdne stroške za postopek na prvi

stopnji (215.050,00 SIT) kakor tudi njene pritožbene stroške

(133.184,00 SIT). Stroške tožene stranke je sodišče druge stopnje

odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.