VSL sodba in sklep I Cpg 890/2004

1.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:
- 2. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih
zamudnih obresti od zneska 10.828.070,50 SIT od 25.6.1993 do
20.10.1995 zavrne,
-v 5. in 6. točki izreka tako, da se nadomestita z novo 5. točko, ki
se pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v
petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti pravdne stroške v
višini 78.471,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega
roka do plačila".
2.V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del
izpodbijane sodbe (2. točka izreka) in izpodbijani sklep (1. točka
izreka) potrdita.
3.Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe
tožeči stranki povrniti 330.000,00 SIT stroškov pritožbenega
postopka, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
izteka tega roka do plačila.

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje:

1.razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.

št. III Ig 1480/95 z dne 3.11.1995 v 1. in 3. točki izreka;

2.toženi stranki naložilo plačilo 43.409.753,70 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 25.6.1993 do plačila;

3.tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska

43.409.753,70 SIT za čas od 15.4.1993 do 24.6.1993 zavrnilo;

4.v preostalem delu zaradi umika tožbe postopek ustavilo;

5.toženi stranki naložilo povrnitev izvršilnih stroškov tožeče

stranke v znesku 192.632,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje sklepa o izvršbi dne 3.11.1995 do plačila;

6.tožeči stranki naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov

tožene stranke v znesku 114.460,17 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe dne 14.4.2004 do plačila.

Zoper sodbo in sklep je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka

zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP in

pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo in sklep

spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu pa, da

sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

odločanje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala pritožbenemu

sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo

potrdi.

Tožena stranka je pri opredelitvi obsega pritožbe zgolj navajala, da

pritožbo vlaga zoper sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani,

opr. št. X Pg 3/1996 z dne 14.4.2004. Ker iz pritožbenih navedb ni

razvidno, da bi tožena stranka izrecno izpodbijala tudi sodbo v

tistem delu, s katerim je delno tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka

izreka) oziroma s sklepom zaradi umika tožbe ustavilo (4. točka

izreka), pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijane sodne odločbe ni

preizkušalo, saj v tem delu ne gre za neuspeh tožene stranke v

postopku (glej 1. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožba je delno utemeljena.

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka:

Tožena stranka kot bistveno kršitev postopka zatrjuje, da je sodišče

prve stopnje neutemeljeno kot stranko postopka obravnavalo toženo

stranko, čeprav naj bi bil v postopku predlagane izvršbe na podlagi

verodostojne listine pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. III

Ig 1480/95, kot dolžnik obravnavan Sklad Republike Slovenije za

razvoj d.d., Ljubljana. Pritožbeni očitek izhaja torej iz

predpostavke, da je sodišče prve stopnje samo neutemeljeno

spreminjalo stranko, zoper katero naj bi tekel postopek.

Obstoj stranke je procesna predpostavka vsakega pravdnega oziroma

izvršilnega postopka. Kdo nastopa v konkretnem postopku kot stranka

mora določno opredeliti tožnik v tožbi oziroma upnik v izvršilnem

predlogu. Na ta način tožnik opredeli proti komu uveljavlja pravno

varstvo v konkretnem primeru. Da pa bi kot tožena stranka lahko

nastopala v postopku mora biti procesno sposobna. V tem okviru pa se

ne preizkuša, ali je tožena stranka tudi stvarno legitimirana, ali je

torej materialnopravni zavezanec iz razmerja, na katerega se sklicuje

tožeča stranka. To vprašanje je namreč vezano na vprašanje

utemeljenosti tožbenega zahtevka in ne na vprašanje dopustnosti

pravde, na katero je vezana procesna legitimacija v sporu. Obstoj

procesne legitimacije tožene stranke je odvisen od vprašanja ali je

tožnik v tožbi (oziroma upnik v predlogu za izvršbo na podlagi

verodostojne listine) kot toženo stranko (oziroma kot dolžnika)

opredelil subjekt, ki ima sposobnost biti stranka v smislu določb 76.

člena ZPP. V konkretnem primeru je tožeča stranka postopek sprožila s

predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika,

katerega je opredelila na naslednji način: "Republika Slovenija, ki

jo zastopa Sklad Republike Slovenije d.d., Ljubljana, Kotnikova 28,

po direktorju U.K.". Iz takšne opredelitve nedvoumno izhaja:

1.da je bila tožena stranka opredeljena kot dolžnik, zoper katerega

je predlagana izvršba,

2.da je bil Sklad Republike Slovenije d.d., Ljubljana opredeljen kot

zastopnik tožene stranke, kot dolžnika.

Takšne ugotovitve torej izključujejo utemeljenost pritožbenega

očitka, da je sodišče prve stopnje v postopku kot stranko obravnavalo

drugega subjekta, kot izhaja iz predloga tožeče stranke kot upnika.

Zgolj iz dejstva, da je zoper sklep o izvršbi, ki ga je na predlog

tožeče stranke izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, ugovor vložil

Sklad Republike Slovenije za razvoj, na takšno oceno ne vpliva. Kot

rečeno je vprašanje opredelitve subjekta, zoper katerega se

uveljavlja sodno varstvo, v domeni tistega, ki takšno varstvo

uveljavlja, zato je na podlagi določne opredelitve tožene stranke kot

dolžnika v navedenem izvršilnem postopku tožena stranka pridobila

procesno legitimacijo v tem sporu. Samo v tem okviru je torej sodišče

lahko preizkušalo tudi stvarno legitimacijo tožene stranke.

Nadaljnji pritožbeni očitki glede postopkovnih kršitev sodišča prve

stopnje se nanašajo na dejstvo, da je bila tožena stranka s

konkretnim postopkom seznanjena šele dne 16.12.2003, ko naj bi od

sodišča prve stopnje prejela tožbo s pozivom na odgovor in vabilo na

poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Iz spisovnih

podatkov je dejansko razvidno, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v

navedenem izvršilnem postopku:

-dne 3.11.1995 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne

listine, ki je bil vročen na naslov RS Sklad Republike Slovenije

d.d., Kotnikova 28, Ljubljana in tožeči stranki kot upniku,

-na podlagi ugovora sklada Republike Slovenije za razvoj d.d., sklep

o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, razveljavilo,

sklicujoč se na 2. odstavek 55.a člena Zakona o izvršilnem postopku

in odločanje o zahtevku odstopilo sodišču prve stopnje.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da Sklad RS za razvoj

d.d, na katerega se je sklicevala tožeča stranka kot upnica v

predlogu za izvršbo, ni bil pooblaščen za zastopanje tožene stranke

pred sodiščem. Zgolj zaradi tega pa predlog za izvršbo, ki ga je

podala tožeča stranka kot upnik ni bil pomanjkljiv v tem smislu, da

ga sodišče ne bi moglo obravnavati, saj je upravičenje do zastopanja

tožene stranke razvidno iz določbe 1. odstavka 3. člena Zakona o

državnem pravobranilstvu, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve

stopnje. Pritožbeno sodišče v tem delu sicer soglaša s pritožbenim

očitkom, da bi sodišče prve stopnje ob neizkazani vročitvi sklepa o

izvršbi toženi stranki kot dolžniku pravilno postopalo tako, da bi

spis odstopilo v dopolnitev postopka Okrajnemu sodišču, ki bi moralo

sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravilno vročiti

toženi stranki preko zakonitega zastopnika in s tem toženi stranki

omogočiti, da vloži obrazložen ugovor zoper izdan sklep o izvršbi. Ne

glede na navedeno pa po mnenju pritožbenega sodišča navedena kršitev

ne predstavlja bistvene kršitve postopka v smislu 1. odstavka 339.

člena ZPP. Dolžnik si z vložitvijo obrazloženega ugovora zoper sklep

na podlagi verodostojne listine zagotovi, da bo o zahtevku odločeno v

kontradiktornem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je kot rečeno

sicer nepravilno postopalo, ko je predlog za izvršbo vročalo kot

tožbo toženi stranki s pozivom na odgovor na tožbo. Tožena stranka je

na tak poziv vložila odgovor na tožbo, v katerem je nasprotovala

tožbenemu zahtevku. Na ta način je bilo vzpostavljeno procesno

razmerje med pravdnima strankama. Toženi stranki pa je bil

zagotovljen enak procesni položaj, kot bi ga imela v primeru, da bi

postopek tekel skladno z določbami 61. in 62. člena ZIZ. Odločitev

sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa o izvršbi v 1. in 3.

točki izreka (1. točka izreka izpodbijane odločbe) pa je utemeljena

tudi v spremembi organizacijske oblike tožeče stranke, v posledici

česar je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe o zahtevku

pravilno odločalo kot v primeru neposredno vložene tožbe.

V zvezi z očitanimi postopkovnimi kršitvami pa se tožena stranka

neutemeljeno sklicuje na nevročitev sklepa o zavrženju ugovora Sklada

Republike Slovenije za razvoj d.d., saj je iz spisovnih podatkov

razvidno, da je bil navedeni sklep pooblaščencu navedene družbe

vročen 17.12.2003, pri čemer pa pritožbeno sodišče poudarja, da

navedena odločitev (zavrženje ugovora) v ničemer ne posega v procesni

položaj tožene stranke, saj zaradi nevročitve sklepa o izvršbi toženi

stranki niso nastopili učinki pravnomočnosti.

Glede stvarne legitimacije tožene stranke:

Kot rečeno se vprašanje stvarne legitimacije tožene stranke ne nanaša

na vprašanje njene procesne legitimacije, ki je izkazana s tem, da je

tožeča stranka z vloženo tožbo zoper njo uveljavljala sodno varstvo.

Vprašanje pasivne legitimacije je potrebno presojati z vidika

odgovora na vprašanje, ali je tožeča stranka uspela izkazati

materialnopravno podlago tožbenega zahtevka, ki ga uveljavlja zoper

toženo stranko. V smislu ugovora pasivne legitimacije so torej

nerelevantne trditve, ki se nanašajo na opredelitev tožene stranke

kot dolžnika v predlogu za izvršbo oziroma navedbo računa Sklada

Republike Slovenije za razvoj d.d. na samem predlogu.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve

stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev pogodbene podlage za

vtoževano terjatev na sklenjeni pogodbi o prevzemu dolga (A1), ki so

jo sklenili tožeča stranka kot upnik, B.Č. d.o.o. kot dolžnik in

tožena stranka kot prevzemnik. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve

stopnje ima pogodba podlago v določbah Zakona o prevzemu določenih

obveznostih podjetij, ki so družbeni kapital prenesli na Sklad

Republike Slovenije za razvoj (Uradni list RS št. 7/93, v

nadaljevanju ZPDOP). Glede položaja Sklada Republike Slovenije za

razvoj kot sklenitelja pogodbe je iz samega teksta pogodbe in določbe

2člena ZPDOP razvidno, da Sklad nastopa v imenu in za račun

Republike Slovenije. Gre za tako imenovano neposredno zastopanje, v

posledici katerega zastopnikova izjava volje učinkuje neposredno na

zastopanega. Zastopnik v takem primeru ni neposredni nosilec pravic

in obveznosti, ki iz takšnega posla izhajajo. Pogodbene obveznosti,

ki iz tako sklenjene pogodbe izhajajo, torej neposredno učinkujejo na

toženo stranko, v imenu katere je kot zastopnik pogodbo sklenil Sklad

Republike Slovenije za razvoj. Obseg obveznosti, ki jih je tožena

stranka prevzela s sklenjeno pogodbo o prevzemu dolga, je razviden iz

same pogodbe, v posledici česar je tožena stranka vstopila namesto

dolžnika, ta pa je s tem postal prost obveznosti (točka 2.1 pogodbe).

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da se

tožena stranka svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem

na določila 4. in 5. člena ZPDOP. Navedene določbe sicer urejajo

način poravnave prevzete obveznosti tožene stranke, kakor tudi

obveznost Sklada Republike Slovenije za razvoj za zagotovitev

sredstev za poravnavo dela teh obveznosti. Ker pa tožeča stranka

svojo pravico uveljavlja iz pogodbene podlage, v okviru katere pa

Sklad Republike Slovenije za razvoj ni nastopal kot pogodbena stranka

(temveč zgolj kot direktni zastopnik tožene stranke), tožeča stranka

torej nima izkazane podlage, da bi s tem v zvezi neposredno

uveljavljala zahtevek zoper Sklad Republike Slovenije za razvoj

oziroma njegove naslednike. Tako se izkaže kot pravilna utemeljitev

sodišča prve stopnje, da je določbe 4. in 5. člena ZPDOP potrebno

razlagati zgolj v razmerju med toženo stranko in Skladom Republike

Slovenije za razvoj. S tem se izkaže kot v celoti neutemeljen

pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava, ki naj bi ga

zagrešilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Glede višine terjatve tožeče stranke:

Neutemeljen je pritožbeni očitek glede ugotovitve sodišča prve

stopnje o učinkih pogodbe o prevzemu dolga v smislu priznanja dolga s

strani tožene stranke, saj to izhaja iz že obrazloženega učinkovanja

neposrednega zastopanja tožene stranke pri sklenitvi pogodbe. Zato je

neutemeljen očitek kršitve določila 2. odstavak 449. člena ZOR, saj

je bil predmet dolga, ki je bil ugotovljen s pogodbo o prevzemu

dolga, seštevek terjatev iz predloženih računov v višini

32.581.683,20 SIT in obračunanih neplačanih obresti v višini

10.828.070,50 SIT (glej prilogo pogodbe pod B 4). Tožena

stranka tudi v pritožbi izrecno priznava, da navedene

obveznosti niso bile poravnane. Kot rečeno pa se pri tem

materialnopravno zmotno sklicuje na določbo 4. člena ZPDOP.

Glede obrestnega dela zahtevka:

Materialnopravno zmotno pa je stališče pritožnice, da bi sodišče prve

stopnje moralo v zvezi z tekom prisojenih zamudnih obresti upoštevati

določbo 376. člena Obligacijskega zakonika, po katerem obresti nehajo

teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico.

Uveljavljana terjatev izvira iz časa veljavnosti Zakona o

obligacijskih razmerjih, torej pred uveljavitvijo OZ, zato

se v skladu z določbo 1060. člena OZ določbe ZOR uporabljajo

tudi glede obresti kot stranske pravice po nastanku, ne

glede na to kdaj so obresti zapadle (glej sodbo Vrhovnega

sodišča Republike Slovenije III Ips 50/2004).

Pritožba pa je deloma utemeljena v delu, ki se nanaša na priznane

zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice. Kot rečeno

predstavlja vtoževana glavnica po sklenjeni pogodbi deloma tudi

obračun neplačanih zamudnih obresti v višini 10.828.070,50 SIT. V

skladu z 2. odstavkom 279. člena ZOR, je mogoče od neplačanih obresti

zahtevati zamudne obresti šele od dneva vložitve zahtevka pri

sodišču. Glede na to, da je tožeča stranka ustrezen zahtevek vložila

šele z vložitvijo predloga za izvršbo dne 20.10.1995, je torej

materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje v delu, v

katerem je od navedenga zneska tožeči stranki naložilo plačilo

zamudnih obresti tudi v času do vložitve zahtevka. V skladu s 4.

točko 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi

ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ta del tožbenega

zahtevka zavrnilo (1. alineja 1. točke izreka te sodbe).

Glede na to, da je pritožbeno sodišče v nespremenjenem delu

izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stonje glede na

ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri

čemer pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je v tem delu

pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka:

Pritožba je deloma utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev

sodišča prve stopnje glede stroškov postopka (5. in 6. točka izreka

izpodbijane sodbe). Sodišče je odločitev sicer pravilno oprlo na

določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, upoštevaje uspeh strank v

postopku. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem, da tožena stranka ni

sodelovala v izvršilnem postopku kot dolžnik, pa pritožbeno sodišče

pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ločeno

obravnavalo usodo stroškov izvršilnega postopka (v 5. točki izreka)

od ostalih nadaljnjih stroškov pravdnega postopka (6. točka izreka).

Pritožnici je pritrditi zgolj v smislu, da glede na razveljavitev

sklepa o izvršbi, ki toženi stranki niti ni bil vročen, ni mogoče

govoriti, da je toženi stranki že nastala obveznost plačila tam

odmerjenih izvršilnih stroškov tožeče stranke, v posledici česar bi

bila tožeča stranka upravičena uveljavljati zamudne obresti od tako

odmerjenih stroškov. To pa ne pomeni, da tako priglašenih stroškov,

ki se nanašajo na plačano takso za predlog za izvršbo sodišče prve

stopnje ne bi smelo upoštevati kot potrebnih stroškov pravdnega

postopka, saj bi tožeči stranki tovrstni stroški nastali tudi v

primeru, če bi postopek vseskozi tekel na podlagi vložene tožbe.

Poleg že odmerjenih stroškov tožeče stranke (825.500,00 SIT), katere

višini tožena stranka v pritožbi ni oporekala, z upoštevanjem plačane

takse za predlog za izvršbo, znašajo skupni stroški tožeče stranke

1.265.500,00 SIT. Glede na uspeh v postopku (43,78%) je upravičena do

povrnitve 554.036,00 SIT. Glede na ugotovljene stroške tožene stranke

(845.900,00 SIT) je glede na uspeh v postopku (56,22%) upravičena do

povrnitve 475.565,00 SIT. Po pobotanju je tožena stranka torej dolžna

plačati tožeči stranki še 78.471,00 SIT pravdnih stroškov. Od tako

odmerjenih stroškov pa je tožeča stranka upravičena do zakonskih

zamudnih obresti od izteka roka za prostovoljno izpolnitev

obveznosti, s čimer je prišla v zamudo (1. odstavek 378. člena OZ),

to je po izteku izpolnitvenega roka iz izpodbijane sodbe.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj glede neznatnega dela

tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom

154člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama

nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Hkrati pa ji je naložilo

povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke v zvezi z

odgovorom na pritožbo in sicer v višini odvetniških stroškov za

sestavo odgovora (2.500 točk), povečanih za 20% DDV.