VSL sklep III Cp 2207/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo upnikov

predlog za izvršbo, ker je bil nad dolžnikom S.O. kot samostojnim

podjetnikom začet stečajni postopek.

Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno

prečiščeno besedilo; ZPP) pritožuje upnik, ki predlaga, naj

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter

zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da do

dolžnika S.O. nima terjatve iz naslova njegovega poslovanja kot

samostojnega podjetnika, saj je bilo posojilo dano fizični osebi,

zato ga tudi ne zadanejo posledice stečajnega postopka nad S. O. kot

samostojnim podjetnikom. Svojo terjatev bo namreč od dolžnika lahko

izterjal tudi po končanem stečajnem postopku, in sicer iz njegovega

premoženja, ki ga bo ta pridobil po začetku stečajnega postopka,

oziroma bo navedeno terjatev lahko izterjal od I. O. Sklicuje se na

stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. III Cp 405/96

z dne 27.6.1996, ki je pritrdilo, da je možno v takem primeru še

naprej voditi izvršilni postopek proti dolžniku osebno. Dodaja še, da

je vložil izvršilni predlog tudi zoper dolžnico I. O., vendar pa

zanjo ni predlagal sredstva izvršbe, zato bi ga moralo sodišče

pozvati na dopolnitev takšnega nepopolnega predloga, ne pa, da je

predlog tudi glede nje zavrglo.

Pritožba ni utemeljena.

Stališču sodišča prve stopnje, da je treba iz razloga, ker je bil nad

dolžnikom S. O. kot samostojnim podjetnikom dne 14.1.2005 (prim.

objavo v Ur.l. RS, št. 6/2005 z dne 21.1.2005), torej še pred

vložitvijo predloga za izvršbo v tej zadevi, začet (in ne uveden, kot

zmotno navaja prvostopno sodišče) stečajni postopek, predlog za

izvršbo zavreči (prim. 1. odstavek 111. člena Zakona o prisilni

poravnavi, stečaju in likvidaciji; Ur.l. RS, št. 67/93 s spr.;

ZPPSL), ne glede na to, za kakšno obveznost (poslovno ali osebno) gre

pri stečajnem dolžniku, sicer ni mogoče pritrditi, je pa pritožbeno

sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb

ugotovilo, da je odločitev prvostopnega sodišča kljub temu pravilna.

Kot pravilno opozarja pritožba, sklicujoč se na odločbo Višjega

sodišča v Ljubljani, opr.št. III Cp 405/96 z dne 27.6.1996, se

načeloma izvršba v primerih, ko je predmet izterjave osebna (in ne

poslovna) terjatev, zoper dolžnika sicer lahko nadaljuje (oziroma

dovoli), vendar pa je to možno le glede premoženja, ki ni sestavni

del stečajne mase, torej le glede premoženja, ki ga je stečajni

dolžnik pridobil po začetku stečajnega postopka. Ker pa je upnik kot

edino sredstvo izvršbe v tej zadevi predlagal prodajo dolžnikove

nepremičnine, ki jo je ta pridobil v last že pred začetkom stečajnega

postopka, ki je zato, upoštevaje določbo 4. odstavka 104. člena ZPPSL

(po kateri sodi v stečajno maso dolžnika kot samostojnega podjetnika

vse njegovo premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega

postopka, razen stvari in prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe po 1.,

2., 7. in 8. točki 1. odstavka 71. člena in 92. člena Zakona o

izvršbi in zavarovanju; Ur.l. RS, št. 51/98 s spr.; ZIZ), postala

sestavni del stečajne mase, predlagane izvršbe ravno iz tega razloga

ni mogoče dovoliti. Na istem premoženju namreč ne moreta teči dve

izvršbi (singularna in generalna) hkrati (prim. sklep Višjega sodišča

v Ljubljani, opr.št. III Cp 1501/2004 z dne 18.8.2004). Ker torej

upnik v predlogu za izvršbo drugega sredstva oziroma predmeta izvršbe

ni predlagal, je edinole pravilen zaključek sodišča prve stopnje o

zavrženju njegovega predloga za izvršbo. Stališče pritožbe, da lahko

upnik osebno terjatev do stečajnega dolžnika kot fizično osebo

izterjuje tudi po zaključku stečajnega postopka ter da je v stečajnem

postopku tudi ni dolžan prijaviti, je po povedanem sicer pravilno,

vendar pa je uspeh takšnega postopka izterjave odvisen od tega, ali

bo dolžnik po oblikovanju stečajne mase pridobil še kaj premoženja.

Upnik pa bi poplačilo svoje terjatve s prodajo konkretne nepremičnine

lahko dosegel le v primeru, če bi na podlagi v predlogu za izvršbo

zatrjevane ločitvene pravice (hipoteke) v stečajnem postopku dosegel

izločitev tega premoženja iz stečajne mase. Prepoved iz 1. odstavka

111člena ZPPSL namreč ne velja za izvršilne naslove, ki jih upnik

pridobi v stečajnem postopku oziroma v pravdah, na katere je bil v

stečajnem postopku napoten. Med te pa sodi tudi pravnomočen sklep

stečajnega senata, s katerim ugotovi obstoj terjatve in naloži

stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja,

na katerem obstaja ločitvena pravica (4. odstavek 143. člena ZPPSL).

Kar zadeva pritožbene očitke glede zavrženja predloga tudi glede

dolžnice I. O., pritožbeno sodišče tudi te kot neutemeljene zavrača.

Zmotno je namreč pravno naziranje v pritožbi, češ da je glede nje

predlog za izvršbo šteti za nepopolnega ter da bi moralo zato sodišče

prve stopnje upnika pozivati na dopolnitev takega predloga. Predlog

za izvršbo ni bil nepopoln, saj je vseboval vse zahtevane sestavine

po 1. odstavku 40. člena ZIZ. ZIZ pa ne zahteva, da je treba v

primeru, ko je predlog za izvršbo vložen zoper več dolžnikov, za

vsakega posebej predlagati posebno sredstvo oziroma predmet izvršbe,

temveč je to stvar upnikove odločitve.

Po povedanem je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in

izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena v zvezi s 15. členom

ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah

1odstavka 165. člena ZPP in 1. odstavka 154. člena ZPP.