VSK sklep I Cpg 270/2005

Pritožba upnika se zavrne in se p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1. začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom B. d.o.o.; 2. za upravitelja prisilne poravnave je določilo I.B.; 3. imenovalo upniški odbor v sedemčlanski sestavi; 4. predlagatelju-dolžniku je naložilo plačilo predujma za stroške postopka v znesku 7.300.000,00 SIT na račun sodišča ter 5. odredilo, da se sklep o začetku prisilne poravnave vpiše v sodni register sodišča in zaznamuje pri nepremičninah dolžnika v zemljiški knjigi.

Proti navedenemu sklepu je vložil pritožbo upnik G. d.o.o., po svojem pooblaščencu. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je sodišče začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom, čeprav za to niso bili podani ustrezni pogoji in predpostavke iz zakona o prisilni poravnavi in stečaju. Sodišče namreč pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevalo, da se postopek prisilne poravnave lahko začne le, če je pred tem izkazana resnična ekonomska nuja in potreba po finančni reorganizaciji dolžnika. Upnik meni, da je dolžnik predlagal prisilno poravnavo v tej zadevi zgolj in samo da bi oškodoval nekatere največje upnike, ki niso deležni beneficij ločitvenih upnikov in da bi pri odpisu dolgov pridobil lastnikom podjetja, družbenikom neupravičeno ekonomsko korist. Iz bilance stanja in uspeha za dolžnika za leto 2004 tako izhaja, da ima dolžnik za 1.182.365.000,00 SIT kapitala. Dolžnik pa ima za 2.267.702.000,00 SIT vseh obveznosti, pri čemer so kratkoročne obveznosti manjše od seštevka zalog in kratkoročnih poslovnih terjatev to pa pomeni, da je tudi likvidnostno stabilen. Dolžnik bi najprej moral opraviti dezinvestiranje, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da ima veliko nepremičnega premoženja, ki bi ga lahko delno odprodal in s tem pridobil neobremenjena likvidnostna sredstva. Lahko pa bi se odločil tudi za prodajo s povratnim najemom, s čimer bi pridobil tekoča sredstva, s katerimi bi poravnal vse obveznosti do financerjev in dospele obveznosti do dobaviteljev ter normalno posloval naprej. Njegovo nepremično premoženje je tudi na odlični lokaciji v S. in vsaj od dva do trikrat presega vrednost premoženja, ki je izkazano v bilanci stanja ter uspeha. Glede na določbe Zakona o gospodarskih družbah in ureditev statusa pooblaščencev v družbah je tudi stanje v družbi povsem pregledno in nespremenjeno. Če bi bila pri dolžniku prisilna poravnava izpeljana do naroka in bo tudi izglasovana, bodo upniki in dolžnik s tem oškodovani. Posledica izglasovane prisilne poravnave je namreč ta, da s tako družbo v bodoče nihče več noče sodelovati pod normalnimi pogoji, kar pomeni, da vsak dobavitelj zahteva tako ali drugačno stvarno zavarovanje, garancije ali plačilo v naprej. Druga negativna plat izglasovane prisilne poravnave pa bo ta, da se bodo zmanjšale obveznosti dolžnika, s tem pa se bo povečal kapital in premoženje družbenikov dolžnika, lastnika družbe in njenega prokurista-edinega odgovornega za sedanje le navidezno težko stanje družbe. Zato pritožnik predlaga, da se preverijo njegove navedbe o realnem stanju dolžnika in trditve o neutemeljenosti ter škodljivosti prisilne poravnave ter k odločanju pritegne ustreznega neodvisnega finančnega strokovnjaka.

Na pritožbo je podal odgovor upravitelj prisilne poravnave, ki je navedel, da glede na to, da dolžnik ob vložitvi predloga za začetek prisilne poravnave ni predložil načrta finančne reorganizacije, rok za predložitev tega pa se izteče šele 31.11.2005, ni mogoče govoriti o sposobnosti dolžnika o izpolnjevanju njegovih obveznosti do upnikov. Sicer pa upravitelj meni, da je dolžnik v svoji vlogi in priloženih listinah izkazal za verjetno, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave. Upnik pa bo skladno z določili 34. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) lahko uveljavljal svoje pravice, kakor tudi predloge skladno z 21. členu ZPPSL.

Poleg upravitelja pa je podal odgovor na pritožbo tudi dolžnik po svojem pooblaščencu. Ta meni, da je upnikova pritožba neutemeljena. Poudarja, da je sodišče prve stopnje po opravljenem formalnem preizkusu v skladu s 1. odst. 26. člena ZPPSL dolžno izdati sklep o začetku prisilne poravnave, ne da bi se posebej ukvarjalo z materialnimi oz. vsebinskimi pogoji za začetek postopka. Ker je v obravnavanem primeru dolžnik svojemu predlogu priložil vse ustrezne listine in dokazila, ki tudi vsebinsko dokazujejo obstoj predpostavk za začetek postopka prisilne poravnave, je izpodbijani sklep tudi materialnopravno pravilen. Razlogi za začetek postopka pa so v izpodbijanem sklepu tudi vsebinsko in ne samo formalno obrazloženi. Upnik lahko svoje pravice uveljavlja tekom postopka in predlaga ustavitev po 1. točki 1. odst. 34. člena ZPPSL. Zato je njegova pritožba preuranjena, zlasti še, ker tudi rok za predložitev načrta finančne reorganizacije še ni potekel.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru dolžnik B. d.o.o. podal predlog za začetek postopka prisilne poravnave pred sodiščem prve stopnje. V njem je zatrjeval, da se je v letu 2005 soočil s težavami v poslovanju, ki so posledica velikih vlaganj v povezane in odvisne družbe v preteklih letih, te težave pa se kažejo v pomanjkanju sredstev za plačila upnikom. Zatrjeval je tudi, da analize poslovanja dolžnika kažejo na plačilno nesposobnost in prezadolženost zaradi česar brez korenitih sprememb ter finančne in poslovne reorganizacije ne more izplavati iz težav.

Upoštevajoč tak predlog ter predlogu priložene dokaze pa je poravnalni senat sodišča prve stopnje, po tem, ko je ugotovil, da je dolžnik svoj predlog za začetek prisilne poravnave utemeljil tudi glede na zahteve 1. odst. 24. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL) ter predložil listine, ki so določene v 2. odst. 24. člena ZPPSL ugotovil, da so podani pogoji za začetek postopka prisilne poravnave.

Glede na zgoraj ugotovljena dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi, pa pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje za izdajo izpodbijanega sklepa ni imelo ustrezne zakonske podlage ni sprejemljiva. ZPPSL daje dolžniku, ki je dalj časa plačilno nesposoben oz. prezadolžen pravico predlagati upnikom sklenitev prisilne poravnave. Aktivna procesna legitimacija dolžnika temelji že na njegovi trditvi, da je dalj časa plačilno nesposoben oz. prezadolžen in da je zato po 1. odst. 5. člena ZPPSL upravičen upnikom predlagati sklenitev prisilne poravnave. Ker se v postopku prisilne poravnave pri odločanju o njenem začetku razlog (insolvetnosti oz. prezadolženosti) domneva, sodišče pri odločanju o začetku postopka prisilne poravnave po uradni dolžnosti preizkusi samo obstoj čistih procesnih predpostavk iz 24.čl. ZPPSL. V okviru tega je sicer dolžnik dolžan navesti med drugim tudi dejstva, iz katerih izhaja, da so podani pogoji za začetek postopka, to pa dejansko predstavlja trditev, da je prezadolžen oz. insolventen, v tej fazi postopka, pa se glede na spredaj obrazloženo ta trditev vsebinsko niti ne preverja. Da je temu tako izhaja iz 26. in 27. člena ZPPSL, ki določata, kdaj sme poravnalni senat predlog zavrniti oz. zavreči oz. kdaj mora izdati sklep o začetku postopka prisilne poravnave. Z obstojem stečajnih razlogov (insolventnost, prezadolženost) kot predpostavke za vodenje postopka prisilne poravnave pa se ukvarja poravnalni senat samo na predlog (zahtevo) upravičene osebe za ustavitev postopka (po 34. členu ZPPSL). S predlogom za začetek postopka prisilne poravnave namreč dolžnik uveljavlja posebno vrsto oblikovalnega zahtevka zato se tudi pravni interes za vodenje postopka pri dolžniku domneva.

V obravnavanem primeru tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik podal predlog za začetek postopka prisilne poravnave kar pomeni, da je imelo sodišče prve stopnje podlago za svojo odločitev (23. člen ZPPSL). Dolžnik je v svojem predlogu tudi navedel dejstva iz katerih izhaja, da so podani pogoji za začetek postopka (1. odst. 24. člena ZPPSL) saj je zatrjeval, da je nelikviden in prezadolžen. K svojemu predlogu pa je priložil tudi dokazila iz 2. odst. 24. člena ZPPSL. Zato je ob takem stanju imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago, da je po tem, ko je ugotovilo, da niso podane predpostavke, da predlog vrne v popravo oz. dopolnitev dolžniku (1. odst. 26. člena ZPPSL) oz., da predlog predlagatelja zavrže, izda sklep o začetku postopka prisilne poravnave, kot je to določeno v 1. odst. 27. člena ZPPSL. Ker pa pri izdaji sklepa o začetku postopka prisilne poravnave poravnalni senat ne preverja, ali je dolžnik res dalj časa plačilno nesposoben oz. prezadolžen, upnik teh razlogov tudi ne more uspešno uveljavljati v pritožbi. Sklep o začetku postopka prisilne poravnave je namreč moč v pritožbi izpodbijati zgolj zaradi neobstoja procesnih predpostavk iz 26. člena ZPPSL oz. drugih procesnih predpostavk, ki bi morale biti izpolnjene, ne pa tudi iz razlogov, navedenih v 1. odst. 34. člena ZPPSL. To pa so dejansko prav razlogi, ki jih v pritožbi navaja upnik. Ker glede na navedeno razlogi, ki jih je v pritožbi navedel upnik v tej fazi postopka niso pravno upoštevni, je pritožbeno sodišče pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.