VSK sklep II Cpg 95/2005

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se dolžniku prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1086 in 1098, oba k.o. S.

Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlagani začasni odredbi ugodi. V pritožbi navaja, da v predlogu res ni posebej utemeljeval navedb, da dolžnik razen nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1086 in 1098, oba k.o. S., nima nobenega drugega premoženja, vendar pa bi v primeru, če bi dolžnik imel še kakšno drugo premoženje, to tudi navedel in predlagal izvršbo tudi na ostalo premoženje. Zato upnik meni, da je utemeljevanje, da dolžnik nima nobenega drugega premoženja, povsem odveč. Meni tudi, da je nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja oz. razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali vsaj zelo otežena, izkazal. Kot je pojasnil, dolžnik razen navedenih nepremičnin nima nobenega drugega premoženja, še to nepremično premoženje pa je obremenjeno s hipotekami. Povedal je tudi, da namerava dolžnik nepremičnine prodati, ker slednje predstavljajo gradnjo za trg. Ne glede na stališče sodišča prve stopnje, da bi dolžnik s prodajo nepremičnin dobil denarna sredstva in tako uveljavitev upnikove terjatve ne bi bila otežena, upnik ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo dejstva, da sta obe nepremičnini obremenjeni s hipotekami in je zato vprašljivo, ali bi denarna sredstva od prodaje nepremičnin zadoščala tudi za poplačilo upnika. Nadalje zatrjuje, da je kot verjetno izkazal tudi, da bi dolžnik zaradi predlagane začasne odredbe utrpel le neznatno škodo. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin po prepričanju upnika že sama po sebi dolžniku ne more povzročiti več kot neznatne škode, saj predlagana začasna odredba ne more biti ovira za promet z nepremičnino in za vknjižbo prenosa lastninske pravice, temveč ima samo pomen, da morebitni kupec nepremičnine ve za upnikovo terjatev in prevzame rizik, da se lahko z začasno odredbo zavarovana terjatev poplača iz nepremičnine, ki je bila predmet prometa oz. da upniku pripada pravica dobiti za svojo terjatev poplačilo iz nepremičnine tudi v primeru, če pridobi pozneje lastninsko pravico na isti nepremičnini kdo drug. Upnik zato meni, da glede neznatne škode ni dolžan dokazovati ničesar dodatnega in da bi dolžniku z začasno odredbo tudi sicer nastala le neznatna škoda, saj lahko dolžnik v primeru, da poplača svoj dolg, tudi nepremičnino takoj proda.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve obravnava 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Prvi pogoj je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, kar je upnik v obravnavanem primeru izkazal. Kumulativno pa mora biti izpolnjen še drugi pogoj, to je verjeten izkaz nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odst. 270. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da te nevarnosti upnik ni izkazal. V predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevana prodaja nepremičnin sicer lahko predstavlja takšno aktivno ravnanje dolžnika, ki onemogoča ali precej otežuje uveljavitev terjatve, vendar pa je bilo to dejstvo v obravnavanem primeru zatrjevano le pavšalno. Upnik je namreč v svojem predlogu zgolj navajal, da namerava dolžnik nepremičnine prodati, ker naj bi šlo za stanovanjsko poslovno gradnjo za trg, pri čemer za navedeno ni ponudil nobenega dokaza. Gre torej le za trditev brez dokaznega predloga, kar pa ne zadostuje za to, da bi se lahko štelo, da je takšno ravnanje dolžnika upnik izkazal kot verjetno. Glede na upnikovo zatrjevanje, da gre za gradnjo za trg, pa tudi ni mogoče zaključiti, da bi dolžnik predmetne nepremičnine prodal z namenom oškodovanja upnika oz. onemogočanja izvršbe, temveč bi prodaja pomenila zgolj dosego namena, zaradi katerega se je gradnja predmetnih nepremičnin sploh vršila. Zmotno je nadalje tudi stališče pritožbe, da upnik ni dolžan navajati in utemeljevati, da dolžnik poleg nepremičnin, ki naj bi bile predmet predlagane začasne odredbe, nima nobenega drugega premoženja. Na strani upnika je trditveno in dokazno breme v zvezi s pogoji zavarovanja terjatve, sodišče pa na podlagi pomanjkljivih navedb stranke ni dolžno niti upravičeno sprejemati nikakršnih dodatnih domnevnih zaključkov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je zaradi obremenitve nepremičnin s hipotekami vprašljivo, ali bi denarna sredstva, ki bi jih dolžnik dobil s prodajo nepremičnin izven izvršilnega postopka, zadoščala še za poplačilo v tem izvršilnem postopku obravnavane terjatve, gre upniku zgolj pojasnilo, da bi imeli tisti zastavni upniki, ki so pridobili zastavno pravico pred njim, prednost pri poplačilu tudi v primeru prodaje nepremičnin v tem izvršilnem postopku (2. odst. 198. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo (3. odst. 270. čl. ZIZ). Upnik zmotno meni, da zadostuje zgolj zatrjevanje nastanka neznatne škode. Tudi okoliščine po 3. odst. 270. čl. ZIZ je potrebno zatrjevati, utemeljiti in podkrepiti z ustreznimi dokazi. Upnik pa v svojem predlogu ni navedel, niti dokazoval ničesar, kar bi kazalo na to, da dolžnik s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin ne bi utrpel nobene škode. Poleg tega je upnik v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, da predmetne nepremičnine dolžnika predstavljajo stanovanjsko poslovno gradnjo za trg, kar pomeni, da obravnavani predlog za izdajo začasne odredbe dejansko posega na predmete poslovanja dolžnika in zato prepovedi razpolaganja z nepremičninami ni mogoče nekritično šteti za poseg, ki za dolžnika ne bi imel nobene ali le neznatno škodo, kot to zatrjuje upnik.

Ker upnik s svojo pritožbo ni uspel, prav tako pa ni podana nobena izmed kršitev, na katere se v postopku pritožbe po 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišče prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).