VSL sodba I Cp 1978/04

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni

zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je pogodba o brezplačnem

prenosu lastninske pravice na nepremičnini zaradi uskladitve

zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki sta jo dne 6.4.1998

sklenili I. d.o.o., Ljubljana in P. d.d. Ljubljana, nična, kot tudi

zahtevek, po katerem je drugotožena stranka P. d.d. Ljubljana, dolžna

izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, s katero se bo pri

parceli št. 3081 v izmeri 6110 m2, k.o. A., vknjižila pravica na

Mestno občino Ljubljana, kajti v nasprotnem primeru bo takšno listino

nadomestila ta sodba. Nadalje je sodišče prve stopnje tožeči stranki

v plačilo naložilo še pravdne stroške tožene stranke v znesku

287.600,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja,

da je sodišče prve stopnje pri odločanju zagrešilo bistveno kršitev

določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena

Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj izpodbijana

sodba nima razlogov o številnih pravnorelevantnih dejstvih. Prav tako

pa v izpodbijani sodbi ni naveden noben zakonit predpis, ki bi ga

bilo treba v obravnavanem primeru uporabiti. Obrazložitev sodbe

sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je pod parkiriščem

podzemna garaža, in da bi v primeru ugoditve tožbenem zahtevku pod

točko 2 zajeli tudi te garaže. Izpodbijana sodba pa nima razlogov,

zaradi katerih po oceni sodišča prve stopnje zahtevek po priznanju

lastninske pravice na zemljišču zajema tudi garažno hišo. Tak

zaključek je tudi materialnopravno zmoten. Pravna razmerja, na katera

se nanaša pravda, so se oblikovala v času, ko so bila stavbna

zemljišča družbena lastnina, stavbe na njih pa so lahko bile v

zasebni lastnini. Pravica uporabe na zemljišču in pravica uporabe na

stavbi sta bili lahko ločeni, to pa izhaja tudi iz 271. člena

Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ureditev odnosov med

lastnikom zemljišča in zgradbe je odvisna od vprašanja, ali sta

lastnika zemljišča in garažne hiše različni pravni osebi. Vprašanje,

ali pripada tožeči stranki na zemljišču lastninska pravica, je tako

predhodno vprašanje za urejanje vseh medsebojnih odnosov. Sodišče

prve stopnje bi moralo samo izvzeti garaže iz izreka sodbe in v tem

delu zahtevek zavrniti. Tožeči stranki je vselej mogoče prisoditi

manj kot zahteva. Tožeča stranka je lastninsko pravico pridobila že

na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanu ZGJS),

saj po določbi 76. člena tega zakona postanejo infrastrukturni

objekti oz. omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s

predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oz. zadev iz 68. člena in

prvega odstavka 72. člena tega zakona, last Republike Slovenije,

občine ali Mesta Ljubljane. Ker je tožeča stranka postala lastnica

Trga republike že po navedenih predpisih, prva toženka ni mogla

postati lastnica tega zemljišča na podlagi Zakona o lastninjenju

nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Na podlagi 5.

člena tega zakona so te nepremičnine že tedaj postale lastnina tožeče

stranke, čeprav je res, da pravica uporabe tožeče stranke v zemljiški

knjigi ni bila vpisana. Pri tem pa mora biti pravica uporabe

pridobljena kot trajna, da lahko pripelje do preoblikovanja v

lastninsko pravico. Vsa zemljišča za izgradnjo kompleksa Trga

republike je Investicijski zavod za izgradnjo kompleksa Trga

revolucije dobil brezplačno, in se zavezal, da bo po izvršenih delih

prenesel pravico uporabe nazaj na Občino Ljubljana Center. Ta

obveznost je izhajala tudi iz zakona (39. člen Zakona o stavbnih

zemljiščih iz leta 1977 in 48. člen Zakona o stavbnih zemljiščih iz

leta 1984). Ker prva toženka tega ni storila, ni mogla postati

lastnica na podlagi zakona. Tudi na podlagi Zakona o stavbnih

zemljiščih iz leta 1997 (v nadaljevanju ZSZ) je tožeča stranka

postala lastnica Trga Republike. Po določbi 2. odstavka 3. člena tega

zakona so javna infrastruktura tudi parkirišča, po določbi 4. člena

ZSZ pa so grajeno javno dobro objekti javne infrastrukture in

zemljišča, na katerih so grajeni. Res je sicer, da pridobi

nepremičnina iz 4. člena status grajenega javnega dobrega lokalnega

pomena šele z odločbo, ki jo v skladu s 5. členom ZSZ na podlagi

sklepa pristojnega občinskega organa izda občinska uprava, vendar ta

odločba ni mogla biti izdana, ker prva toženka tožeči stranki ni

izročila dokončnega elaborata, ki je podlaga za opredelitev javnega

dobrega. Po mnenju tožeče stranke pa je 3. člen ZLNDL v nasprotju z

ustavo, saj zakon ne bi smel priznati lastninske pravice tistim

imetnikom pravice uporabe lastninske pravice stavbnega zemljišča v

družbeni lastnini, ki so zemljišče dobili brezplačno ali proti

plačilu, ki ni dosegalo tržne vrednosti zemljišča.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe, ki

sta jo med seboj sklenili prva in druga toženka dne 6.4.1998, iz

razloga, ker naj bi tožeča stranka na parceli št. 3081 k.o. A. še

pred sklenitvijo sporne pogodbe pridobila lastninsko pravico na

podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah in Zakona o stavbnih

zemljiščih oz. ker je navedena parcela predstavljala grajeno javno

dobro v smislu 5. člena Zakona o stavbnih zemljiščih in kot taka ni

mogla biti v pravnem prometu. V času sklenitve sporne pogodbe je

pridobitev statusa javnega dobrega urejal 5. člen Zakona o stavbnih

zemljiščih (ZSZ). V skladu s cit. členom so nepremičnine iz 4. člena

tega zakona (to so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na

katerih so zgrajeni) pridobile status grajenega javnega dobrega

lokalnega ali državnega pomena z odločbo, ki jo je na podlagi sklepa

pristojnega občinskega organa ali sklepa Vlade RS izdala občinska

uprava ali pristojno ministrstvo. Glede na navedeno je lahko določena

nepremičnina pridobila status grajenega javnega dobrega samo z izdajo

odločbe pristojnega organa, ki pa kot izhaja iz navedb obeh pravdnih

strank (tožeča stranka slednje navaja tudi še v pritožbi) v

obravnavanem primeru ni bila nikoli izdana. O tem odločilnem dejstvu

namreč med strankama ni bilo spora. Ker parcela št. 3081 k.o. A., ki

je predmet pogodbe z dne 6.4.1998, statusa grajenega javnega dobrega

ni pridobila (in posledično tudi v zemljiški knjigi ni bila vpisana

kot javno dobro), uveljavljani ničnostni razlog ni podan. V zvezi s

pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da prva toženka lastninske

pravice na nepremičnini ni imela, ker le-te na podlagi določb ZLNDL

ni mogla pridobiti oz. ker naj bi sama pridobila lastninsko pravico

na sporni nepremičnini že na podlagi ZGJS, pa je treba opozoriti na

naslednje. Pravilnosti preoblikovanja pravice do uporabe sporne

nepremičnine v lastninsko pravico prve toženke na podlagi določb

ZLNDL tožeča stranka ne more izpodbijati v sporu o (ne)veljavnosti

pogodbe, saj to ne more biti razlog za ničnost sporne pogodbe,

lastninska pravica tožeče stranke, pridobljena na podlagi zakona, pa

v zemljiško knjigo ni bila (nikoli) vpisana. To dejstvo namreč izhaja

iz navedb obeh pravdnih strank in med strankama prav tako ni bilo

sporno. Če pa originarno pridobljena lastninska pravica tožeče

stranke ni bila vpisana v zemljiško knjigo, tretji pa je (v zaupanju

v podatke zemljiške knjige) na podlagi pravnega posla, sklenjenega z

zemljiškoknjižnim lastnikom nepremičnine, na njej pridobil lastninsko

pravico in se tudi vpisal v zemljiško knjigo, pravni posel samo iz

tega razloga ne more biti ničen. V takšnem primeru pa ima tudi sicer

prednost poštena in zemljiškoknjižno pridobljena lastninska pravica.

Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev

sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev

ničnosti pogodbe, ki sta jo sklenili prva in druga toženka, in

izstavitev zemljiškoknjižne listine pravilna predvsem iz navedenih

razlogov. Ker je bilo potrebno odločitvi sodišča prve stopnje

pritrditi že iz teh razlogov, se pritožbeno sodišče do vseh

nadaljnjih pritožbenih izvajanj ni posebej opredeljevalo. Dodaja pa,

da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom, kot ga je postavila v

obravnavanem primeru, zajela parcelo št. 3081 k.o. A. v celoti, torej

tudi podzemne garaže, in ne samo zemljišča, kot to trdi v pritožbi.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani

pritožbeni razlogi kot tudi ne pritožbeni razlogi, na katere je v

skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni

dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške

pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom

165člena ZPP), odločitev o tem pa je že vsebovana v odločitvi o

zavrnitvi pritožbe.