VSL sodba I Cp 1237/04

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.
Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

znesek 2.740.621,56 SIT s pripadki in ji povrniti pravdne

stroške, oboje v roku 8 dni. Odločilo je še, da je tožeča

stranka dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega

postopka v višini 221.603,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe dalje, v 15 dneh.

Zoper sodbo se tožeča stranka pravočasno pritožuje in

uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega

prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku

tožnice ugodi s stroškovnimi posledicami. Navaja, da se

status presežnega delavca pridobi z dnem dokončnosti

odločitve delodajalca in ne šele z dnem prenehanja delovnega

razmerja, tako kot je to štelo sodišče. V konkretnem

primeru, je s potekom ugovornega roka zoper sklep

delodajalca z dne 16.12.2002, pravni prednik tožnice

(delavec tožene stranke), P. T., s potekom ugovornega roka postal

presežni delavec z dnem in 30.12.2002 in je s tem dnem tudi pridobil

pravico do odpravnine. Rok za izplačilo odpravnine je po menju

pritožnice drugotnega pomena. Že status presežnega delavca daje

delavcu pravico do odpravnine, ki je materialnopravno upravičenje in

tako kot plača delavca namenjeno preživljanju ne le delavca, ampak

tudi njegove družine. Odpravnina je kot materialna pravica tudi

podedljiva. Meni, da je določila Splošne kolektivne pogodbe za

gospodarske dejavnosti in Sporazum z dne 3.12.2003, o končnem roku

izplačila na dan prenehanja delovnega razmerja, potrebno razlagati

upoštevaje delovno pravno načelo "v prid delavca". Glede na to, da je

status presežnega delavca osnova za izplačilo odpravnine, je

obveznost torej izpolnljiva bodisi prej ali kasneje, glede na

okoliščine. V sporazumu z dne 3.12.2003, je poleg tega povsem jasno

zapisano, da bo delodajalec plačal odpravnino najkasneje na dan

prenehanja delovnega razmerja, kar pomeni, da je obveznost lahko

izpolnljiva tudi prej. Le nepredvidljivo objektivno nastalemu dejstvu

smrti P. T. gre pripisati, da je prenehanje delovnega razmerja

nastopilo na dan smrti in ne po preteku odpovednega roka. Zaradi

smrti moža, tožnica ne more biti prikrajšana za odpravnino. Odločitev

sodišča je zato tudi v nasprotju z splošno veljavnimi načeli

pravičnosti.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno

zavrnitev. Navaja, da so določila sporazuma, ki sta ga

sklenila tožena stranka in pokojni mož tožnice, jasna.

Delavcu pripada odpravnina šele, ko mu preneha delovno

razmerje kot tehnološko presežnemu delavcu, ne pa prej.

Tožničin mož pa je umrl v času odpovednega roka in je v času

smrti še vedno imel veljavno sklenjeno delovno razmerje,

tožena stranka pa mu je izplačevala vse obveznosti iz

delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava ni

podan. Na nesporno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče

prve stopnje materialno pravo povsem pravilno uporabilo in

se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi sodišča

prve stopnje, ki so ga pripeljali do zaključka, da je

tožbeni zahtevek neutemeljen. Sporazum, sklenjen med toženo

stranko in pravnim prednikom tožeče stranke o prenehanju

delovnega razmerja (priloga A3) in sklep o prenehanju

delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov, ki ga

je izdala tožena stranka, z dne 16.12.2002 (priloga A4), sta

bila sprejeta oziroma sklenjena v času veljavnosti Zakona o

delovnih razmerjih Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami in

dopolnitvami - ZDR. Po tem zakonu je odpravnina po 36.f

členu, pripadala le tistemu delavcu, ki mu je prenehalo

delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu (36.e člen

oziroma 12. točka 100. člena ZDR). Delodajalec je bil dolžan

izplačati takšno odpravnino samo v primeru, če je delavcu

prenehalo delovno razmerje na takšen način. 17. člen splošne

kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št.

40/97) pa je v 14. točki določal, da so morale biti

odpravnine presežnim delavcem izplačane najkasneje do izteka

odpovednega roka. Te določbe so povzete tudi v sklepu tožene

stranke z dne 16.12.2002 in v sporazumu tožene stranke in

pravnega prednika tožeče stranke, sklenjenem nekaj dni pred

navedenim sklepom. Iz obeh dokumentov je razvidno, da bi

pravnemu predniku tožeče stranke delovno razmerje prenehalo

z dnem 30.6.2003, to je po preteku 6 mesecev od dneva

dokončnosti sklepa z dne 16.12.2002, ki je postal dokončen

dne 30.12.2002 (priloga A4). Vendar je tožničin mož dne

29.4.2003, torej v času teka odpovednega roka, umrl. Razlog

za prenehanje delovnega razmerja je bila torej njegova smrt

(75., 78. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS., št.

42/2002), zato mu odpravnina po sporazumu oziroma sklepu in

ne po 3. odstavku 36.f člena ZDR, ne pripada. Za primer

prenehanja delovnega razmerja zaradi smrti, je zakonodajalec

predvidel drugačne rešitve za premostitev težav družine

pokojnega delavca (na primer družinsko pokojnino, odpravnino

in oskrbnino v primeru, ko vdova ali vdovec po zakončevi

smrti ne izkaže pogojev za pridobitev družinske pokojnine,

pravico do pogrebnine in posmrtnine, pravico do

solidarnostne pomoči). Sporazum pravnega prednika tožeče

stranke in tožene stranke (priloga A3), je jasen in ne

zahteva posebnega tolmačenja (1. odstavek 82. člena

Obligacijskega zakonika). V 3. točki sporazuma je jasno

določeno, da bo delodajalec odpravnino izplačal ob

prenehanju delovnega razmerja. Glede na jasne določbe sklepa

in sporazuma, ki so v skladu z že navedenimi

materialnopravnimi predpisi, je pravno irelevantno

sklicevanje pritožbe na določbo 3. točke sklepa (priloga

A4), da bo odpravnina izplačana najpozneje s plačo za zadnji

mesec delovnega razmerja. Glede na povedano, tožničenemu

možu odpravnina ne pripada, saj je kot povedano, do

prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi njegove smrti,

zato določba o tem, kdaj naj bi bila odpravnina izplačana,

na pravilnost odločitve ne more vplivati.

Pritožba se glede na vse povedano pokaže kot neutemeljena,

zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo

potrdilo (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka sama nosi svoje

stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana

v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe. Ker odgovor na

pritožbo k odločitvi sodišča prve stopnje ni pripomogel, ne

gre za stroške potrebne za pravdo, zato jih tožena stranka

nosi sama (1. odstavek 155. člena ZPP).