VSL sodba II Cp 902/2004

Pritožbama se ugodi in se sodba prve stopnje spremeni tako, da se
zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:
Toženci so dolžni tožnikoma izstaviti za vknjižbo solastninske
pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoča pri
nepremičnini parc. št. 369/1 vl. št. 364 k.o. R., vknjižba 1113/2229
solastninskega deleža na ime druge tožnice R.D., vknjižba 500/2229
solastninskega deleža na ime prvega tožnika M.P., vknjižba 231/2229
solastninskega deleža na ime prvega toženca F.S., vknjižba 231/2229
solastninskega deleža na ime drugega toženca M.S. ter vknjižba
154/2229 solastninskega deleža na ime tretje toženke M.A.. V
nasprotnem primeru bo to listino nadomestila sodba.
Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu povrniti njegove pravdne
stroške v znesku 393.320,00 SIT v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so toženci dolžni tožnikoma

izstaviti za vknjižbo solastninske pravice primerno listino, na

podlagi katere bo mogoča pri nepremičnini parc. št. 369/1 vl. št. 364

k.o. R., vknjižba 1113/2229 solastninskega deleža na ime druge

tožnice, vknjižba 500/2229 solastninskega deleža na ime prvega

tožnika, vknjižba 231/2229 solastninskega deleža na ime prvega

toženca in enak delež na ime drugega toženca ter vknjižba 154/2229

solastninskega deleža na ime tretje toženke. Odločilo je še o

pravdnih stroških, s sklepom pa je zavrglo tožbo z ugotovitvenima

zahtevkoma, da je prvi tožnik solastnik navedene nepremičnine v

deležu 500/2229, kar v naravi predstavlja jugovzhodni del parcele,

druga tožnica pa lastnica v deležu 1113/2229, kar v naravi

predstavlja njeno severno polovico.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila prvi toženec in tretja

toženka.

Prvi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zmotna je

odločitev sodišča prve stopnje, da gredo tožnikom na parceli 369/1

vl. št. 364 k.o. R. idealni solastniški deleži. Druga tožnica je

namreč, izhajajoč iz darilnih pogodb z dne 17.5.1971 pridobila točno

določen del parcele št. 369/1 k.o. R. in sicer severno polovico te

parcele v določeni površini in ne idealni delež na tej parceli, kot

je zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako je pokojna M.P.

pridobila točno določen jugovzhodni del te parcele in ne idealni

delež na tej parceli. Sodišče prve stopnje je tako tožnikoma dosodilo

nekaj, kar dejansko sploh nista dobila po darilnih pogodbah oziroma

nekaj, kar ni bilo predmet darilnih pogodb, pri čemer se z

odločitvijo jemlje celo tretji toženki, kar ni logično. Ne gre

dokazno verjeti tožnikoma, da nobena od darilnih pogodb iz

objektivnih razlogov ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Nedvomno na

strani tožeče stranke oziroma njihovih pravnih prednikov sploh ni

bilo interesa, da bi se podarjeni točno določeni deli parcele

odmerili po geometru, saj je je prišlo do ustavitve postopka

parcelacije parc. št. 369/1 k.o. R. v letu 1985 očitno zato, ker

tožniki oziroma pravni predniki za lastništvo na teh parcelah niso

imeli interesa in so se s tem, ko se je po njihovi volji ustavil

postopek parcelacije parcele, odrekli podarjenim delom parcele.

Zapustnikov dolg iz darilnih pogodb ni bil v idealnem deležu, ampak

na točno določenem delu parcele in v določeni izmeri, kot izhaja iz

darilnih pogodb. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje,

ko zavrača ugovor prvega toženca na priposestvovanje, prav tako pa

tudi sklicevanje na 2. odstavek 362. člena ZPP. Prvi toženec

predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da

tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tretja toženka v svoji pritožbi meni, da v tožbo ne bi smela biti

vključena. Zapuščinske obravnave 18.5.1995 ni sprožila ona. Ker pa je

bila kot dedič povabljena, je zahtevala le cca 1/4 m2 parcele,

kolikor ji je pač oče dal z darilno pogodbo (ki jo je pokazala

sodnici, a je ni upoštevala), ni pa sprejela 1/3, kot ji je ponujala

sodnica. Vztrajala je torej na deležu, kot ji ga je namenil oče z

darilno pogodbo. S tem ni šla v tujo posest in ni nikogar oškodovala.

Zato ne bi smela biti tožena stranka. Če jo je tožeča stranka

neutemeljeno tožila, bi morala sodnica to uvideti in tožbo proti njej

zavreči. Če je sodnica priznala darilni pogodbi tožnikov, bi morala

priznati tudi njeno darilno pogodbo, ki jo ponovno prilaga pritožbi.

V sodbi je uničila njeno darilno pogodbo in jo razdelila na tri

deleže po ključu zapuščinske odločbe. Predlaga, da višje sodišče

upošteva njeno darilno pogodbo tako, da bo njen zakoniti delež znašal

616 m2, njen del sodnih stroškov pa naj plača tisti, ki jo je

neutemeljeno vključil v tožbo.

Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Oba pritožnika navajata, da vlagata pritožbo le zoper sodbo (in ne

tudi zoper tisti del sodne odločbe, ki predstavlja sklep). Pritožbeno

sodišče je zato obe pritožbi tako tudi obravnavalo - sicer pa sta

pritožnika v ostalem delu zmagala v sporu (2. odstavek 350. člena

ZPP), saj je bila tožba s sklepom delno zavržena.

Pritožba prvega toženca sodišču prve stopnje pravilno očita, da je

tožnikoma prisodilo nekaj drugega, kot pa jima je bilo podarjeno z

darilnima pogodbama. Tako je pravni prednici prvega tožnika (njegovi

materi) z darilno pogodbo pokojni F.S. podaril ca 500 m2, ki tvori

jugovzhodni del parcele št. 369/1 k.o. R., drugi tožnici cca 1113 m2,

ki tvori severno polovico te parcele, kasneje pa še tretji toženki ca

616 m2 jugozahodnega dela te parcele. V nobeni od darilnih pogodb ni

bil omenjen solastniški delež na parceli in iz natančne označbe dela

parcele, ki se podarja (v pogodbi s tretjo toženko je zapisano celo,

da je zemljišče po strankah že označeno), je jasno, da je darovalec

podaril točno določene dele sicer enotne, geometrsko še nerazdeljene

parcele. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo (pogodbeno)

materialno pravo in tožnikom priznalo nekaj drugega, kot pa izhaja iz

predloženih darilnih pogodb in (vsaj deloma) tudi navedb same tožeče

stranke. Čeprav tožeča stranka tožbenega zahtevka tako, kot je to

navedla v vlogi z dne 10.1.2000, v kateri je predlagala postavitev

izvedenca geometra, ki bi opravil ustrezne odmere in delilni načrt,

ni nikoli določno uveljavila (torej na delitev parcele), pa je

ugotovitveni del tožbenega zahtevka oblikovala tako, da je tudi v

naravi opredelila solastniški delež, ki tožnikoma pripada. Vse

navedeno pa kaže, da iz navedb tožbe in nadaljnjih vlog tožeče

stranke ne izhaja takšna pravna posledica, kot jo tožeča stranka

uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Ali povedano drugače: iz darilnih

pogodb, na podlagi katerih tožeča stranka zahteva izstavitev

zemljiškoknjižnih listin za vpis ustreznih solastniških deležev, ne

izhaja, da ji pripada solastninska pravica na parceli št. 369/1 k.o.

R.. Pravica do takega vpisa pa tudi ne izhaja iz drugih izvedenih

dokazov.

Taka materialnopravna presoja je narekovala spremembo izpodbijane

sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZPP. Naj bo omenjeno, da sicer

pritožnika utemeljeno opozarjata tudi na druge pomanjkljivosti sodbe:

tako prvi toženec na napačno uporabo 2. odstavka 362. člena ZPP,

katerega je sodišče prve stopnje uporabilo v zvezi z odločitvijo o

ugovoru zastaranja (tožeča stranka na ta že v postopku pred sodiščem

prve stopnje uveljavljen ugovor ni določno odgovorila, v konkretnem

primeru pa so bila glede na določilo 286. člena ZPP

"pravočasno" navedena tudi vsa za presojo tega materialnopravnega

ugovora relevantna dejstva - čas sklenitve veljavnih darilnih pogodb,

na podlagi katerih so imeli tožniki pravico terjati izpolnitev

obveznosti, in datum vložitve tožbe; zato bi tudi ta ugovor narekoval

materialnopravno zavrnitev zahtevka); druga toženka pa na

pomanjkljivo obrazložitev sodbe prve stopnje glede na njen ugovor, s

katerim je svojo lastninsko pravico temeljila ne le na dednem

dogovoru temveč tudi na darilni pogodbi, sklenjeni s pokojnim F.S.

(vendar pa navedena pomanjkljivost sodbe ne predstavlja

pomanjkljivosti o odločilnih dejstvih, saj se glede na drugačno

pravno presojo spora to dejstvo ne izkaže za odločilno).

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke

358člena ZPP sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni

zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Ker so toženci kot solastniki

enotne parcele v tem sporu enotni sosporniki, se učinek vložene

pritožbe razteza tudi na drugega toženca (196. člen ZPP). Zato je

pritožbeno sodišče na pritožbo prvega toženca in tretje toženke

spremenilo sodbo prve stopnje tudi glede drugega toženca.

Po določilu 2. odstavka 165. člena ZPP je moralo pritožbeno sodišče

odločiti o stroških vsega postopka. Povrnitev stroškov je opredeljeno

zahteval le prvi toženec, zato je sodišče lahko le njemu priznalo

potrebne pravdne stroške. Ti znašajo po odmeri, ki jo je opravilo že

sodišče prve stopnje (pritožba pa te odmere ne izpodbija), 287.320,00

SIT v postopku pred sodiščem prve stopnje in 106.000,00 SIT v

pritožbenem postopku (500 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 20%

DDV in stroški takse za pritožbo 40.000,00 SIT).