VSL sodba II Cp 1909/2003

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve
stopnje potrdi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki

naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 435.636,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1999 dalje in

28.638,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 14.7.2003 dalje. Višji tožbeni zahtevek je

sodišče zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po

prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l.

RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju

ZPP), obrazloženo pa zaradi zmotne uporabe materialnega

prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pravočasno

pritožuje toženka. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev

tožbenega zahtevka. Pritožnica poudarja, da je bila nosilka

pravic iz delovnega razmerja pokojna F.M.. Z njeno smrtjo je pravica

do regresa in odpravnine ugasnila. Gre za strogo osebni pravici, ki

se ne podedujeta. F.M. se je upokojila 15.11.1999 in do smrti v letu

2001 ni zahtevala izplačila regresa in odpravnine. Zavedala se je, da

toženka odpravnine ne zmore plačati.

Pritožba ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek na plačilo neizplačanih regresov je sodišče

prve stopnje zavrnilo, zato se sodišče druge stopnje s

pritožbenimi trditvami toženke, kolikor se nanašajo na

regres, ni ukvarjalo.

Pritožnica pravilno poudarja, da so pravice iz delovnega

razmerja osebne pravice in se ne dedujejo. Vendar pa se

lahko dedujejo zapadle, a neizplačane dajatve iz delovnega

razmerja, podobno kot zapadle, a neizplačane dajatve iz

pokojninskega in invalidskega zavarovanja (primerjaj: dr.

Karel Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, 1991, str.

32). V tej zadevi gre prav za tak primer, kar je pravilno

ugotovilo sodišče prve stopnje. Terjatev res izvira

neposredno iz delovnega razmerja. V trenutku ko je zapadla,

pa ni bilo ovire, da bi neizpolnjeno terjatev izterjala

upravičenkina dediča.

Pokojna F.M. se je upokojila 15.11.1999. Glede na določbo 51/3. člena

Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št.

40/97) ji je ob upokojitvi pripadla odpravnina. Le-ta je zapadla v

plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja. Na izplačilo odpravnine

ekonomsko stanje delodajalca ne vpliva (primerjaj: sodba Višjega

delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1204/98).

Prav tako ne vpliva v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da F.M.

odpravnine ni izterjala oz. zahtevala sama. Pritožbena trditev, da so

se delavci toženke zavedali težkega finančnega stanja in so se zato

odpovedali uveljavljanju denarnih nadomestil, pa ne izpodbije skrbne

in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, da ni dokazano,

da bi se pokojna F.M. pravici do odpravnine odpovedala.

Pritožba torej ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je

materialno pravo uporabilo pravilno, podana pa tudi ni

kakšna od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka, na katere sodišče druge stopnje v skladu z določbo

drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP

pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.

Odločitev o toženkinih pritožbenih stroških je vsebovana v

odločitvi o zavrnitvi pritožbe.