VSK sodba I Cp 1040/2003

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (točka 2 in 3
izreka) p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo pod

točko 1, da je tožnica lastnica do 3/5 parcele št. 25,

vl.št. 89 k.o. Z., kar je prvi toženec dolžan priznati in

tožnici izstaviti listino za prenos lastninske pravice v

zemljiški knjigi na navedeni parceli, v 15-ih dneh, da ne bo

izvršbe, pod točko 2 pa tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v

korist parcele št. 648 k.o. Z. obstaja pravica stvarne

služnosti imeti prehod za peš hojo in vožnjo s kmetijskimi

delovnimi stroji (traktor s priključki) v času košnje, prek

dvorišča s parcelo št. 26 in 27, obe k.o. Z., in sicer

vseskozi v širini 3 m po sredini dvorišča s parcelo št. 27

k.o. Z., ki je v solasti tožencev, gledano s poti, ki ima

parcelno št. 733/1 k.o. Z., do parcele št. 26 in nato po tej

parceli, v lasti prvotoženca, diagonalno do vogala

gospodarskega poslopja na parceli št. 26 do meje te parcele

s parc. št. 639 k.o. Z., ki je v lasti druge toženke, ob

meji s parcelo št. 26 do parcele št. 648, vse k.o. Z., kar

sta toženca dolžna priznati in tožeči stranki izstaviti

listino, sposobno za vpis te pravice v zemljiško knjigo, v

15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, ker bo sicer tako

listino nadomestila ta sodba, zavrnilo. Tožnici je naložilo,

da povrne toženi stranki 81.146,14 SIT pravdnih stroškov, v

15-ih dneh, da ne bo izvršbe (tč. 3 izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožeča stranka pritožila.

Uveljavlja vse pritožbene razloge, predvsem pa meni, da je

sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče namreč šteje, da služnosti ni in hkrati za dokazano,

da je pravni prednik tožnice pravnemu predniku tožencev

odstopil del svoje parcele št. 648 k.o. Z. za izgradnjo

prizidka na parceli št. 26 k.o. Z.. Tu je srž problema.

Prizidek je bil dovoljen v zamenjavo za vožnjo. Zgrajen je

bil v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, torej

pred štiridesetimi leti, logično je, da je odstopljen del

zemljšča zato, da v zameno pridobi pravni prednik tožeče

stranke služnost. Pravna prednika strank sta torej

dogovorila služnost po dvorišču G.. Res je niso vpisali v

zemljiško knjigo, vendar se je služnost izvrševala in s tem

priposestvovala. Tudi ni res, da bi morali vsakič vprašati

G. za prehod. Če so to naredili, so naredili iz vljudnosti.

Ne držijo tudi zaključki sodišča, da sta pričevanji A.V. in

V.I. osamljeni. Le-ta sta gornje navedbe dejansko potrdila.

Tožnica in tudi priče A.V., V.I., M. M.in V.M. so potrdili,

da so vozili prek dvorišča G. in da ni bilo potrebno zato

nič vprašati, čeprav je V.M. iz vljudnosti tudi vprašal.

Toženca sta potrdila, da se je vozilo, trdita pa, da je bilo

potrebno vprašati. Priče M. L., A.B. in V.G., torej priče,

ki jih je predlagala tožena stranka, so celo trdile, da se

po dvorišču G. ni vozilo. Ker sta vožnjo po dvorišču

potrdila oba toženca, tem pričam ni pokloniti vere. Glede

potrebe po odobritvi vožnje je poleg tožencev o tem

izpovedala le še priča tožencev, J. J., ki ni vedel povedati

niti od kod mu je znano, da bi morali B. za vožnjo vprašati.

A.V. in V.I. sta brez razmerja do pravdnih strank, povedala

sta, da je bilo dovoljenje za prizidek pogojevano z

dovoljenjem za vožnjo B. V. I. je celo sam vozil po dvorišču

in povedal, da ni nikogar vprašal in mu tega nihče ni

branil. Tem pričam in pričama M. in V. M. bi sodišče moralo

pokloniti vero. Dejstvo je, da se parcel oziroma delov

parcele kar tako ne podarja. To je storil pravni prednik

tožnice, ko je del parcele podaril pravnemu predniku

tožencev za gradnjo prizidka na parceli št. 26, gotovo za

neko ustrezno nadomestilo, posebej, ker so B. pot za vožnjo

potrebovali. Pred dogovorom in pred gradnjo prizidka so

namreč B., kot so povedale priče, nosili s parcele št. 648

k.o. Z., z njihovega dvorišča se na to paracelo lahko pride

namreč le peš, ne pa z vozom ali kmetijskim strojem. Logično

je torej, da dela zemljišča niso odstopili brez neke

protiusluge. Z omenjenim poslom so bili tako oboji

zadovoljni. G., ker so lahko zgradili prizidek, B. pa, ker

so lahko na parcelo prišli z vozom. Služnost nikoli ni bila

sporna in je tudi zato niso nikoli vpisali v zemljiško

knjigo. Tožnica se tudi ne bi odločila za tožbo, če ji

tožena stranka v zadnjem času te služnosti ne bi začela

oporekati in preprečevati izvajanja. Potrebna

priposestvovalna doba je minila, saj se je služnost

izvrševala prek 20 let oziroma približno 40 let, od

postavitve prizidka G. nekje med leti 1961 in 1964 pa do

vložitve tožbe in se izvrševanju v tem času nihče ni upiral

in je torej priposestvovana. Tudi ni tožeča stranka in tudi

njeni pravni predniki ne, zlorabljala zaupanja lastnikov

gospodujoče stvari, izvrševala služnosti s silo ali z

zvijačo. Služnost je bila med pravnimi predniki ob odstopu

zemljišča za prizidek dogovorjena trajno in ne do preklica.

Sicer pa ne gre za vsakodnevno služnost, pač pa služnost, da

se nekajkrat na leto za čas košnje uporabi pot prek

toženčeve nepremičnine. Dejansko stanje je napačno

uporabljeno in zato je sodišče tudi v posledici tega izdalo

napačno sodbo. Zato tožeča stranka pritožbenemu sodišču

predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se

tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in temu primerno spremeni

tudi izrek o stroških, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo

vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša

pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče

dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako

ugotovljeno dejansko stanje je tudi materialno pravo

pravilno uporabilo, sodišče druge stopnje pa ob odločanju o

pritožbi tudi tistih procesenih kršitev, na katere mora

paziti glede na določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

Ker se je postopek začel pred uveljavitvijo novega

Stvarnopravnega zakonika (SPZ), je sodišče pravilno

uporabilo določbe Zakona o temeljnjih lastninskopravnih

razmerjih (ZTLR). Za priposestvovanje stvarne služnosti je

potrebno, da lastnik gospodujoče stvari neovirano in

dejansko izvršuje upravičenja, ki jih stvarna služnost daje,

20 let. Nadaljnji pogoj pa je, da lastnik služeče stvari

izvrševanju ni nasprotoval, ne sme iti niti za prekarij, da

služnost ni bila dovoljena le do preklica. Prvostopenjsko

sodišče je ugotovilo, da je tožnica oziroma njeni pravni

predniki vožnje izvrševala ob vsakokratnem dovoljenju

lastnika nepremičnine, to je tožencev oziroma njunih pravnih

prednikov. Taka pravica oziroma upravičenje je lahko

predstavljala le prekarij. Navedene trditve v postopku je

tako tožena stranka dokazala, dokazala torej, da je

izpolnjen negativni pogoj iz 2. odst. 54. čl. ZTLR.

Ugotovljena dejstva, da je bilo dovoljenje za prevoze dano

kot protiusluga, ko je bilo potrebno za vsakokraten prevoz

sproti vprašati, omogočajo sklep, da tako dovoljenje

stvarnopravne vsebine ni imelo. Le v tako dovoljenem obsegu

je bila mogoča uporaba, ne more pa si tožeča stranka tega

upravičenja razlagati za stvarno pravico, s tem bi že

pravzaprav sama zatrjevala obstoj predpostavk - prepovedi iz

2odst. 54. čl. ZTLR. Da bi pravni predniki strank stvarno

pravico dogovorili, kot to sedaj trdi pritožba, ni

ugotovljeno in tega tožeča stranka konkretno v postopku niti

trdila ni. Tako je na primer v pripravljalni vlogi dne

14.06.2001 predstavila dejstveno podlago zahtevka na

ugotovitev, da obstoji stvarna služnost in glede dogovora

navedla le, da je "pokojni B. govoril, da je dal en meter

vrta, da so pravni predniki toženca lahko postavili

gospodarsko poslopje zato, da mu ne bi "komplicirali" pri

uporabi tega prehoda", sicer pa ob tem zatrjevala

večdesetletno izvrševanje vožnje, torej izvajanje

upravičenj, ki tvorijo vsebino pravice stvarne služnosti na

način, določen v 54. čl. ZTLR, kar bi (ob neobstoju

predpostavk iz 2. odst. 54. čl. ZTLR) omogočalo pravni

sklep, da je služnost priposestvovana.

Pritožbeno sodišče sledi tudi prepričljivim zaključkom

prvostopenjskega sodišče, da je bilo potrebno za prehod

vsakokratno dovoljenje, ko so morali za vožnje pravni

predniki tožnice in zatem tožnica vprašati toženca oz. njune

pravne prednike. Tako sta izpovedala oba toženca, tožnica,

ko je bila zaslišana, tega ni niti zanikala in tudi ni

izpovedala nasprotno - da bi lahko vozili brez dovoljenj.

Enako kot toženca pa je izpovedala tudi priča J. J., pa tudi

sorodnik tožnice, V.M.. Glede vsakokratnih dovoljenj priča

G. ni vedel nič povedati, priči B. in L., ki ju prav tako

omenja pritožba, pa o vožnjah v obravnavanem obdobju - po

izgradnji prizidka, nista izpovedala, saj sta se že pred tem

odselila in tudi sodišče prve stopnje dokazne ocene ni oprlo

na izpovedbo teh dveh prič oz. priče G.. Pritožba omenja

tudi priči V. in I.. Priča V. o samem izvajanju prehodov v

zvezi s potrebo po vsakokratnem dovoljenju ni ničesar

izpovedal, I. pa le zase, ko je enkrat uporabil sporno

zemljišče za prehod, ko je pomagal B. kositi, o tem ali so

B. morali za prehod pridobiti vsakokratno dovoljenje, pa ni

vedel povedati ničesar. Njegova izpovedba torej še ne vodi k

zaključku, da tožniki vsakokratnega dovoljenja za prehod

niso potrebovali. Tudi priča M.M., katerega pričevanje prav

tako izpostavlja pritožba in so mu poznane razmere šele od

leta 1986, ni glede vsakokratnega dovoljenja povedal

ničesar. Zato pričevanje navedenih prič ne more ovreči

izpovedbe tožencev, ob upoštevanju tožničine izpovedbe ter

izpovedbe priče J. in tudi V.M., zato dokazne ocene sodišča

prve stopnje, ki je analitična in prepričljiva, pritožba ni

uspela ovreči oz. vzbuditi dvoma v njeno pravilnost. Na

ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno

uporabilo tudi materialno pravo, ko je presodilo, da le dano

dovoljenje za vožnje ob potrebi, da se pred vsakokratno

vožnjo pridobi dovoljenje oziroma odobritev lastnika, ne

daje podlage za pridobitev pravice stvarne služnosti na

podlagi pravnega posla in ob povedanem tudi ne na podlagi

priposestvovanja.

Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).