VSK sklep I Cp 162/2005

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da naj bi jih toženca motila v posesti pravice hoje s samokolnico in s frezo ter voženj z osebnimi avtomobili in tovornjaki po poti preko toženčevega dvorišča s parcelnimi št. 534/2, 535/2, 535/3 in 533/3, za potrebe nepremičnin tožnikov s parcelnimi št. 536, 537/2, 535/8, 535/7, 538/3, 535/10, 535/4, 534/7, 534/6, 534/5, 534/4 in 533/7, 533/6, 533/5, 533/4, 529/5, 529/4 ter 529/3 k.o. N. ter jih motila v pravici parkiranja na dvorišču s parcelno št. 533/3 k.o. N., s tem da je dne 31.08.2003 kopala na parceli št. 534/2 k.o. N. ob javni poti s P. ulico temelje, dne 06.09.2003 pa s tem, da je na pot na parceli št. 534/2 iste k.o. naložila deske, kamenje, železo, pesek in drug gradbeni material in ga tam pustila skoraj cel dan, dne 28.09.2003 pa s tem, da je betonirala temelje bodoče rampe ali portona ter tako tožeči stranki onemogočila vožnje in otežila hojo po obstoječi, deloma asfaltirani in deloma makadamski poti ter parkiranje na dvorišču tožeče stranke. V posledici tega je zavrnilo tudi zahtevek, naj se prepove toženi stranki v bodoče posegati s takšnimi ali podobnimi dejanji v tožničino posest služnostne pravice hoje, hoje s samokolnico, hoje s frezo in vožnje z osebnimi vozili s prikolico in tovornjaki po obstoječi poti. Zaradi umika predloga za izdajo začasne odredbe je postopek zavarovanja ustavilo, ugotovilo še, da so 4., 8., 9. in 17. tožeča stranka tožbo umaknile in je zato v tem delu pravdni postopek ustavilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da so 1. do 16. tožeča stranka dolžne povrniti nerazdelno toženi stranki 363.039,20 SIT pravdnih stroškov z zakonskim zamudnimi obrestmi od 03.09.2004 dalje do plačila.

Zoper sklep se pritožujejo tožniki (razen štirih, ki so tožbo umaknili) po pooblaščenki. Izpodbijajo odločitev pod 2. in 4.točko sklepa, torej glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka in glede pravdnih stroškov. Pritožba se ne strinja z zaključki sodišča, da dejanje tožene stranke z dne 31.08.2003 ni bilo motilno dejanje. Sam izkop ali vrez, kot ga imenuje tožena stranka, v širini od 15 do 20 cm in globine 3 do 5 cm, po mnenju pritožbe ni nič drugega kot temelj bodočih drsnih vrat, torej zapore, ki jo namerava tožena stranka postaviti. Nobenega dvoma ni, da se da preko takšnega vreza peljati, vendar ne na enak način kot pred tem, saj je potrebno peljati pazljivo, da se ne kvarijo gume koles, kar je zagotovo moteče. Tudi dejstvo, da so morali tožniki voziti enkrat po eni strani dostopa, drugič po drugi, ker je na dostopu tožena stranka delala, pomeni oviranje dosedanje vožnje. Tudi dejanje z dne 28.09.2003 je bilo motilno. Sam toženec je povedal, da je tega dne varil nosilne stebre za drsna vrata. To pomeni, da so bile vožnje in hoja oteženi, saj so tožniki morali pri prehodu paziti tako na stebre kot na samega toženca, ki je delal na dostopu. Glede dejanja dne 06.09.2003 pa pritožba navaja, da toženec ni dokazal, da naj bi 05.09.2003 betoniral vodilo za drsna vrata, temveč je to po trditvah pritožbe počel 06.09.2003. Sicer pa sam datum niti ni pomemben. Dejstvo je, da se je dalo zapeljati čez betonirani, zasuti in z deskami obloženi temelj le previdno, kar pomeni, da je bila dosedanja vožnja otežena. Pred posegi tožene stranke v prehod na parkirišče so vožnje in hoje potekale gladko, brez posebne pazljivosti. Tožniki zatrjujejo dostop v širini treh metrov, saj ta zadostuje, vendar ne po levi strani, saj je normalno, da se opravljajo vožnje po desni. Tožniki so posestniki pravice hoje in vožnje po dvorišču, ki je v solasti tožene stranke. Dejstvo je, da je tožena stranka brez vednosti in soglasja tožnikov začela dosedanji dostop zapirati in s temi dejanji posegla v njihovo posest. Bistvo posesti je namreč prav v tem, da ima posestnik, kadarkoli hoče, vedno možnost pot oziroma dvorišče uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati. Vse ravnanje tožene stranke je naperjeno k temu, da z drsnimi vrati zapre dostop iz Prvomajske ulice na sporno dvorišče, da torej zapre tožnikom dosedanji dostop in dosedanje uživanje tega dvorišča. Tega namena pa sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Odločitev o pravdnih stroških se po mnenju pritožnikov ne da preizkusiti, zamudne obresti pa ne morejo začeti teči prej, preden tožniki ne vedo, da so sploh kaj dolžni.

Pritožba ni utemeljena.

Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki je stopil v veljavo 01.01.2003 (Ur.l. RS, št. 87/2002), na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, saj je bila tožba vložena 30.03.2003 v zvezi z motilnimi posegi, do katerih naj bi prišlo v zadnjem mesecu pred vložitvijo tožbe, ne pozna več posesti pravice, kot jo je predvideval 3.odst. 70.čl. prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), zato so pritožbene trditve o tem, da imajo tožniki posest pravice hoje in vožnje po nepremičninah, ki so v lasti tožene stranke, odveč. Tožbeni zahtevek, ki se glasi na ugotovitev motenja posesti pravice hoje in vožnje po poti preko dvorišča tožene stranke za potrebe nepremičnin tožnikov, pa je nepravilno zastavljen, enako kot tudi zahtevek, da naj se tožencema prepove v bodoče posegati v posest služnostne pravice tožeče stranke. Tudi v takem primeru posesti, kot jo zatrjujejo tožniki, gre namreč za posest dela stvari (v tožbenem zahtevku navedenih parcel, po katerih poteka pot, ki so jo tožniki uporabljali) in ne za posest pravice, saj ta ne uživa več pravnega varstva v motenjskih pravdah.

Pritožba tožeče stranke pa tudi sicer ni utemeljena. V pritožbi tožeča stranka izraža predvsem bojazen, da ji bo tožena stranka, ki je začela s pripravljalnimi deli, onemogočila prehod preko njenega zemljišča, s tem da bo montirala drsna vrata. Ker pa sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in glede na (že nastalo) motenje, takih bojazni tožeče stranke, tudi če so utemeljene, ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki soposestniki vsak svoje vrstne hiše v ulici L. v N., da večina hiš meji na parkirišče, last tožencev, preostale pa na pešpot, ki vodi do tega parkirišča ter tudi, da sta toženca solastnika in soposestnika nepremičnin, v zvezi s katerimi tožniki zahtevajo posestno varstvo. 35.čl. SPZ določa, da se v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Gre za določbo, vsebinsko enako prej veljavnemu 80.čl. ZTRL. Sodna praksa je to določilo razlagala glede na specifiko soposesti v tem smislu, da je nudila soposestniku varstvo le v primeru, če mu je drugi soposestnik v znatni meri otežkočil izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v soposesti. Tožeča stranka očita toženi stranki, da naj bi storila motilno dejanje dne 31.08.2003 s tem, da je kopala na zemljišču ob javni poti temelje, dne 06.09.2003 s tem, da je na pot naložila deske, kamenje, železo in drug gradbeni material, dne 28.09.2003 pa s tem, da je betonirala temelje bodoče rampe. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožena stranka zemljišče že ogradila, sedaj pa naj bi šlo za pripravljalna dela zaradi postavitve drsnih vrat. Tožena stranka je pojasnila, da gre na teh zemljiščih za zaključen kompleks, ki je v naravi parkirišče, da je dostop namenjen parkiranju delavcev podjetja G. in da so to parkirišče v preteklosti uporabljali tudi vozniki avtomobilov, tovornjakov in avtobusov. Po oceni pritožbenega sodišča pa dosedanje ravnanje tožene stranke glede na način in namen uporabe parcel tožene stranke, ni mogoče šteti kot takšno spreminjanje dejanskega stanja, ki bi v znatni meri onemogočilo tožeči stranki dosedanji način izvrševanja soposesti. Gre namreč predvsem za izboljšanje pogojev uporabe lastne parcele s strani tožene stranke, ki je tudi soposestnica teh parcel, zato dela, povezana s tem, ne morejo predstavljati motenja posesti. Drži sicer, da je bil zaradi vseh treh dogodkov dostop tožnikom otežen, vendar pa ne do te mere, da bi bilo mogoče tožnikom kot soposestnikom nuditi posestno varstvo. Zarezan pas asfalta preko dostopa na parkirišče v globini 3 do 5 cm in v širini 15 do 20 cm namreč ni predstavljal ovire, zaradi katere tožniki ne bi mogli zapeljati na oziroma s parkirišča. Na podlagi zaslišanja tožnikov pa sodišče tudi ni ugotovilo, da bi se čutili zaradi navedenega ravnanja pri vožnji ovirani. M.M. je pri zaslišanju celo povedal, da je peljal preko dostopa po tisti strani, ki ni bila skopana. Glede dejanja z dne 28.09.2003 je sodišče ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da naj bi navedenega dne tožena stranka betonirala temelje bodoče rampe in tega dokaznega zaključka pritožba ne izpodbija argumentirano. Tega dne je namreč po ugotovitvah sodišča tožena stranka le varila nosilne stebre, kar pa ni bilo zajeto s tožbenim zahtevkom kot motilno ravnanje. Poleg tega je glede dogodka z dne 28.09.2003 tožeča stranka celo sama v tožbi navedla, da je to dejanje ni motilo. Glede dejanja z dne 06.09.2003, ko je tožena stranka na prehod naložila deske, kamenje, železo in pesek ter drugi gradbeni material, pa je sodišče ugotovilo, da je toženec najprej betoniral vodilo za drsna vrata v tleh, kar je zaščitil z železnimi nosilci in lesenimi letvami, vse skupaj pa prekril z gramozom. Kljub temu je bil prehod na parkirišče prost v širini treh metrov, kar je zadoščalo za vsa vozila. To je potrdil 15.tožnik, ki je bil zaslišan kot stranka, zato je prepričljiv dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča, da tudi to obravnavano dejanje ni bilo motilno. Glede na povedano je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP).