VSK sklep I Cp 773/2003

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Predlog toženke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se
zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov

predlog za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočnosti sodbe

mladoletna T. in A. G. zaupata očetu D. G. v varstvo in vzgojo. Iz

razlogov sklepa izhaja, da sta bili s sodbo, ki je postala

pravnomočna 4.10.2001, obe mladoletni hčerki pravdnih strank zaupani

v varstvo in vzgojo materi, toženki. Tožnik je po izdaji sodbe,

nadaljeval z očitki, ki jih je zatrjeval že v postopku, iz katerega

izvira sodba in sicer glede zanemarjenosti mladoletnih hčerk. O tem

je tekel postopek pri Centru za socialno delo, očitki pa so se

izkazali za neutemeljene. Po opravljenih poizvedbah je sodišče prve

stopnje zaključilo, da ni pogojev, da bi bila začasna odredba glede

varstva in zaupanja mladoletnih deklic do pravnomočnosti tega

postopka potrebna zaradi preprečitve nastanka škode ali nasilja.

Proti temu sklepu se pravočasno, po svoji pooblaščenki, iz vseh

pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, pritožbenemu sodišču pa

predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano

začasno odredbo in le podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi najprej očita

sodišču prve stopnje zmotno tolmačenje določil Zakona o zakonski

zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, Konvencije o otrokovih

pravicah in Zakona o pravdnem postopku - ZPP, prvostopenjskemu

sodišču očita tudi, da je odločilo o predlagani začasni odredbi brez

naroka. Nadalje navaja, da preživninski zahtevek pri postavitvi

predloga za izdajo začasne odredbe o varstvu, vzgoji in skrbi

mladoletnega otroka ni prav nobena procesna predpostavka, kot to

zmotno tolmači sodišče. Dolžnost sodišča je, da po uradni dolžnosti

odloča o preživnini, če starša takega zahtevka ne postavita (čl. 411

ZPP). Prav nič ni logično, to kar zatrjuje sodišče, da razveza

zakoncev privede do ločitve otrok od enega od staršev. Takšno

izhodišče pri odločanju pomeni, da sodišče smatra, da je ena od

posledic razveze nujno tudi možnost (in s tem moč enega roditelja),

da tisti roditelj, ki so mu otroci dodeljeni, otroke odteguje drugemu

roditelju, ker je to pač logično. Gre za miselnost, ki preveva

slovensko družbo - da se starša ločujeta ne le od bivšega zakonca,

temveč tudi od svojih otrok in da pomeni dodelitev otrok enemu od

staršev sodno izkazano nezaupanje v kvalitete in sposobnost drugega

roditelja (ki mu otroci niso dodeljeni), da bi prevzel v varstvo in

vzgojo svoje otroke. Ob takšni predpostavki je vsakršno potegovanje

roditelja, da bi prevzel v varstvo in oskrbo svoje otroke po

pravnomočni razvezni sodbi, le še lepo napisana in le papirna

pravica. Prav nič ni logično in je celo nezakonito in kaznivo, da

roditelj, ki so mu otroci dodeljeni ob razvezi skuša otroke odtegniti

od drugega roditelja in njegovih sorodnikov. Takšno ravnanje prav

generira generacije bodočih roditeljev, ki bodo tudi sami v podobnih

situacijah ravnali z otroci kot z lastnino, s katero razpolagajo v

odvisnosti od svojih (negativnih) čustev do bivšega zakonca. Sodišče

je zato dolžno ob vsakem odločanju upoštevati enake pravice in

dolžnosti obeh staršev, ne pa da apriori jemlje očetu, ki se poteguje

za skrbništvo, pravico do enakih možnosti. Še zlasti pa ne sme

sodišče tako ravnati zato, ker jemlje otrokoma pravico, da se odloča

o njuni pravici - kajti pravice obeh deklic so predmet tega pravdnega

postopka in prav nič drugega. Tožnik je tekom postopka pri CSD in v

tem postopku zatrjeval, da sta deklici že nekaj let ušivi, kar pa za

sodišče sploh ni problem higiene družine, v katero sta deklici

dodeljeni, temveč naj bi šlo za splošno pereč pojav na vseh osnovnih

šolah in vrtcih. Pooblaščenka tožnika je naravnost zaprepadena nad

takšnim razlogovanjem sodišča. V 21. stoletju ni prav nobenega

razloga, da bi bil kdorkoli nenehno nekaj let zapored ušiv in če drži

ugotovitev sodišča, da je ušivost splošen pojav v šolah in vrtcih na

območju Nove Gorice, je nekaj hudo narobe s celotno družbo na tem

koncu Slovenije. Ušivost je rezultat zanemarjenih življenjskih

okoliščin, v katerih posamezniki živijo. Zoper ušivost obstajajo

učinkovita mazila in šamponi, ki odpravijo uši in gnide na laseh s

povsem običajnim pranjem oblačil, posteljnine, prevlek, z globinskim

sesanjem oblazinjenega pohištva in vzmetnic, pa se prepreči ponovni

naval uši. To je znano vsaki gospodinji in če tega gospodinje na

območju Nove Gorice ne vedo, bo pač moral poseči vmes tudi minister

za zdravstvo in šolstvo, da bodo vsaj učitelji in vzgojitelji

identificirali nosilce ušivosti in poskrbeli, da bodo starši, katerih

otroci so nenehno ušivi, poučeni o osnovah čistoče otrok, sebe in

svojih domovanj. Ušivost otrok je dokaz za zanemarjanje, ne le

osnovne higiene otrok, temveč dokaz za zanemarjanje osnovne higiene v

domovanju teh otrok. Otroci imajo pravico, da živijo v okolju, kjer

se ne generira ušivost nekaj let zapored - konec koncev tako v vrtcih

kot v šoli vedno vedo, kdo je prinositelj teh zajedalcev, kar pomeni

tudi negativno označitev otrok v njihovem okolju, kamor nenehno

razširjajo posledice svojega zanemarjanja. Že to dejstvo samo zase je

dovolj, da bi moralo sodišče prve stopnje predlogu za predodelitev

obeh deklic do končanja pravdnega postopka ugoditi. Že tekom

razveznega postopka je starejša A. izrecno in iskreno izrazila željo,

da bi živela pri očetu - pri izvedenki, ki je podajala mnenje v

postopku zaradi razveze zakona pravdnih strank. Ker je bila deklica

stara šele devet let, se sodišče s to željo otroka sploh ukvarjalo

ni, v sedanjem postopku, ko je tožnik izrecno trdil, da si obe

deklici želita živeti pri njem, pa po mnenju sodišča ni upoštevna,

dokler ne bo sodišče odločalo o tožbenem zahtevku samem. Takšno

stališče sodišča je zmotno in pomeni kršitev ZPP in konvencij. Obe

deklici živita v okolju, ki nima posluha niti za njuno osnovno

higieno, ves čas si želita, da bi živeli pri očetu - sodišče pa se z

njunima pravicama sploh ne ukvarja in odlaga svojo odločitev v neko

bodočnost, ko bo odločalo o zahtevku njunega očeta ali smeta živeti

pri njem. Sodišče ni pooblaščeno, da odlaga svojo odločitev, ker pač

ni izvedlo razen pisnih poizvedb nobenih dokazov, nekam v bodočnost.

Za koristi otrok je dolžno poskrbeti takoj in zdaj celo po uradni

dolžnosti. S svojo sedanjo odločitvijo se je sodišče namreč samo

izognilo svoji dolžnosti odločati o koristih otrok.

Toženka je odgovorila na pritožbo. Ker je pritožba zoper sklep

enostransko pravno sredstvo (čl. 366 ZPP) in odgovor na pritožbo ni

predviden, pritožbeno sodišče njenih navedb iz odgovora na pritožbo

ni moglo in smelo upoštevati, zavrniti pa je moralo tudi njen predlog

za povrnitev stroškov pritožbenega posotpka.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev o predlogu za izdajo

začasne odredbe, pri sojenju ni zagrešilo niti očitanih bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka in tudi tistih ne, na katere mora

paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP

v zvezi s čl. 366 ZPP), odločitev pa je tudi materialnopravno

pravilna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila s pravnomočno sodbo

Okrožnega sodišča v N. G. opr.št. P 179/99, ki je postala pravnomočna

dne 4.10.2001, obe mladoletni hčerki pravdnih strank zaupani v

varstvo in vzgojo materi, toženki, tožnik pa s tožbo v tej pravdni

zadevi zahteva, da sodišče z novo odločbo dodeli obe mladoletni

hčerki v varstvo in vzgojo njemu. Kot je v razlogih sklepa pravilno

povzelo sodišče prve stopnje, tožnik v tej pravdi ponavlja očitke

toženki v zvezi z varstvom in vzgojo otrok (neprimerna skrb glede

higiene, hrane in varstva), ki so bili v postopku, iz katerega izvira

prej citirana sodba, že obrazloženo zavrnjeni. Sodišče prve stopnje

je v omenjenem postopku pri presoji upoštevalo tudi željo starejše

hčerke A., da bi živela v B. pri očetu, ki jo je izrazila v

intervjujih z izvedenko. V zvezi s trditvami v predlogu za izdajo

začasne odredbe, ki se nanašajo na zanemarjanje otrok, je sodišče

prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da očitki niso utemeljeni,

razlogi pa so povsem prepričali tudi pritožbeno sodišče. Iz

priloženega spisa Centra za socialno delo N. G. št. 567-N-9/2002-PM

je razvidno, da se je tudi pristojni center za socialno delo (po

pravnomočnosti sodbe opr.št. P 179/99) ukvarjal s tožnikovimi grajami

toženkine vzgoje in varstva njunih otrok, jih preverjal, podatki

citiranega spisa pa ne potrjujejo tožnikovih navedb. Tudi v ostalih

dokazih (mnenje vzgojiteljice na list.št. 18, poročilo Osnovne šole

M. Š. na list.št. 20, poročilo CSD z dne 5.6.2003 na list.št. 21 do

23) te trditve nimajo nobene opore. Zagotovo pa ugotovitev in

odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati nekorektno povzemanje

in tolmačenje razlogov izpodbijanega sklepa v zvezi z ušivostjo

otrok. Pritožbeno razpredanje o morebitni ušivosti otrok na območju

Nove Gorice in napotki o odpravi ušivosti ter s tem povezane

pritožbene navedbe, povzete zgoraj, so po mnenju pritožbenega sodišča

neprimerne, kažejo na pomanjkanje pravnih argumentov in pritožnik z

njimi ne more uspeti. Ne drži pritožbena trditev, da se sodišče prve

stopnje v razvezni pravdi ni ukvarjalo z željo mladoletne A., da bi

živela pri očetu in je to obrazloženo že zgoraj. V izpodbijanem

sklepu pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do trditev

tožnika, da si obe deklici želita živeti pri njem, te razloge pa

sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče se sicer

pridružuje pritožbenim navedbam pod točko 4, da tisti roditelj, ki so

mu otroci dodeljeni, ne sme odtegovati otrok drugemu roditelju, ne

vidi pa zveze med temi navedbami in konkretno zadevo. Kot je

ugotovilo sodišče prve stopnje in teh ugotovitev pritožnik s pritožbo

ne izpodbija, stiki otrok z očetom potekajo tako kot so bili

dogovorjeni. Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi

ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker je odločilo brez

naroka. V postopku izdaje začasne odredbe narok ni obvezen, v

obravnavanem primeru pa ni bil niti potreben, saj je imelo sodišče

prve stopnje v izvedenih dokazih dovolj podlage za odločitev. Tudi po

oceni pritožbenega sodišča, je za obe mladoletni hčerki s strani

toženke primerno poskrbljeno, podatki spisa ter izvedeni dokazi pa ne

kažejo na obstoj razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno

spreminjati oziroma posegati v trenutni dejanski položaj v zvezi z

vzgojo in varstvom mladoletnih hčerk pravdnih strank. Nepravilno pa

je stališče sodišča prve stopnje, ki ga graja pritožba, da bi bilo

potrebno tožnikov predlog zavrniti, ker ne vsebuje kumulativno

določenih pogojev za izdajo začasne odredbe (ne vsebuje zahtevka o

plačilu preživnine). Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem pridružuje

pritožbi. To stališče sodišča prve stopnje pa ni vplivalo na

pravilnost izpodbijanega sklepa, saj je bil tožnikov predlog zavrnjen

iz drugih razlogov.

Upoštevaje zgoraj navedene razloge, je pritožbeno sodišče

neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep

sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).