VSC sodba Kp 40/2003

Pritožba okrožnega državnega tožilca se z a v r n e kot neutemeljena in p o t r d i izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je obdolženega D. S. z uvodoma navedeno sodbo v izreku pod I. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po II. in I. odstavku 211. člena KZ ter mu izreklo kazen dveh mesecev zapora. Obdolžencu je v tem delu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, oprostilo pa ga je plačila povprečnine.

V izreku pod II. je obtožbo zoper obdolženega zavrnilo, oškodovano družbo M., d.d., P., pa s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Ker je sodišče prve stopnje obtožbo zoper obdolženca zavrnilo, obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka proračun.

Proti navedeni sodbi se je v delu zavrnilne sodbe pritožil okrožni državni tožilec iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po 3. točki 370. člena v zvezi s I. odstavkom 373. člena ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izreku pod II. spremeni tako, da obdolženega po obtožnem predlogu opr. št. ... z dne 29.5.2002 spozna za krivega tudi tega kaznivega dejanja, mu izreče enotno kazen in oškodovani družbi prisodi premoženjskopravni zahtevek v višini 11.153,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva priglasitve dalje do plačila.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal, da se pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe pravilno odločilo, da se obtožba zoper obdolženega D. S. zavrne, ker je očitano kaznivo dejanje po obtožnem predlogu z dne 29.5.2002 že zajeto v nadaljevanem kaznivem dejanju tatvine po II. in I. odstavku 212. člena KZ, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, opr. št. K ... - 22 z dne 3.9.2002 in gre za že pravnomočno razsojeno stvar.

Nadaljevano kaznivo dejanje je konstrukcija, ki jo je izoblikovala sodna praksa pri istovrstnih kaznivih dejanjih, storjenih v realnem steku. Takšna konstrukcija je dopustna po temeljiti analizi konkretnega primera, pri čemer je potrebno uporabiti dve skupini kriterijev, in sicer stalne (konstantne) in spremenljive (variabilne). Stalni kriteriji so tisti, ki morajo biti podani v vsakem primeru, torej istovrstnost vseh dejanj, enoten psihični odnos in časovna kontinuiteta kriminalne dejavnosti. Praviloma se mora tem stalnim pogojem pridružiti vsaj še eden od spremenljivih, kot naprimer enotnost prostora, izrabljanje enake priložnosti ali istega odnosa, enotnost predmeta napada, identičnost oškodovanca in podobno.

Obdolženi je bil s citirano sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, z uporabo zgoraj navedenih izhodišč, spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po II. in I. odstavku 211. člena KZ. Glede na izrek citirane sodbe je mogoče razbrati, da konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja temelji na stalnih kriterijih, torej da sta bili storjeni dve istovrstni dejanji, in sicer kaznivi dejanji tatvine, da sta bili storjeni v kratkem časovnem obdobju, natančneje 17.4.2002 in 18.4.2002, ter da sta bili obe dejanji storjeni v krivdni obliki direktnega naklepa (enoten psihični odnos). Iz izreka citirane sodbe je tudi mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje štelo za spremenljive kriterije okoliščine, da je obdolženi oškodoval istega oškodovanca, torej Dravinjski dom, d.d. iz Slovenskih Konjic, pri tem pa si prilastil enako stvar - pršut.

Pri nadaljevanem kaznivem dejanju se šteje, da je izvršeno povsod tam, kjer je bilo storjeno

katerokoli dejanje, ki je v to konstrukcijo vključeno. Ni mogoče pritrditi pritožnikovim navedbam, da vključitev očitanega kaznivega dejanja v že vzpostavljeno konstrukcijo ni mogoča, ker je oddaljenost med krajema Z. in Š. pri J. tolikšna, da storjena tatvina in očitana tatvina z dne 17.4.2002, ne moreta biti eno (nadaljevano) kaznivo dejanje.

Pritožnik tudi neutemeljeno zatrjuje, da gre pri storjenem in očitanem kaznivem dejanju za različne oškodovance, tako da konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoča. Različnost oškodovancev je spremenljivi pogoj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, vendar sta v obeh primerih, tako oškodovana, kot tudi domnevno oškodovana družba, družbi, ki se ukvarjata s trgovinsko dejavnostjo, prav tako pa bi sodišče lahko štelo tudi istovrstnost stvari, ki si jo je obdolženi prilastil in se obdolženemu očita, da si jo je prilastil (pršut), kot zadostni spremenljivi pogoj za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja.

Pritožnik navaja, da bi Okrožno državno tožilstvo v Celju obe dejanji opredelilo kot samostojni kaznivi dejanji tatvine, če bi bil izveden enoten postopek. Pritožbeno sodišče opozarja, da lahko sodišče kljub temu, da se storilca preganja za dve samostojni kaznivi dejanji, samo napravi konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, če so za to izpolnjeni vsi pogoji. Glede na okoliščine storjenega in očitanega kaznivega dejanja pa bi prav to tudi lahko storilo, ne glede na voljo upravičenega tožilca.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bilo kaznivo dejanje v Z. dne 17.4.2002 storjeno ob 16.30 uri, kot to izhaja iz kazenske ovadbe v tej kazenski zadevi z dne 10.5.2002, očitano kaznivo dejanje v Š. pri J. pa naj bi bilo storjeno istega dne ob 19.10 uri, kot to izhaja iz citiranega obtožnega predloga. Glede na to, da se nadaljevano kaznivo dejanje šteje za eno dejanje, so v to konstrukcijo vključena vsa dejanja, tudi tista, za katera se ob sojenju ni vedelo, bi pa bila v nadaljevano kaznivo dejanje vključena, če bi se zanje vedelo. Pritožbeno sodišče se tako v celoti pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje ni dopusten, ker gre za dejanje, za katero je bil obdolženi že pravnomočno obsojen (res iudicata).

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi zavrnitve pritožbe okrožnega državnega tožilca Okrožnega državnega tožilstva v C. D. K. je odpadel izrek o stroških.