VSC sklep Cp 1578/2003

Pritožba tožeče stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se izpodbijani sklep p o t r d i .
Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, izdanim dne 12. 6. 2003, tožeči stranki priznalo pravdne stroške v znesku 67.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6. 2003 dalje do plačila ter jih naložilo v plačilo toženi stranki.

Zoper tak sklep se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da ne soglaša z odločitvijo glede teka zakonskih zamudnih obresti od priznanih pravdnih stroškov, ki jih je sodišče priznalo le od dneva izdaje sklepa dalje. Navaja, da je tožeča stranka pravdne stroške priglasila že v tožbi dne 8. 10. 2002, dne 24. 12. 2002 je sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave in imelo tako tedaj vse možnosti, da odloči tudi o stroških tožeče stranke. Z vlogo dne 24. 12. 2002 je ponovno priglasila stroške in nato izdajo sklepa o stroških še urgirala z vlogo dne 10. 6. 2003. Trdi, da je tudi v pravdnem postopku z analogijo uporabiti določilo čl. 16 Odvetniške tarife, ki sicer določa plačilo stroškov zagovornika v kazenskem postopku v roku 30 dni po priglasitvi stroškov za vsako opravljeno odvetniško storitev, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti. Zahteva, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki prizna zakonske zamudne obresti od priznanih pravdnih stroškov že od dneva izdaje sodbe na podlagi pripoznave dalje (to je od 24. 12. 2002), ker so bili takrat že izpolnjeni pogoji za odločitev o stroških postopka, oziroma podredno od 24. 1. 2003 dalje, torej od izteka 30. dnevnega roka z analogno uporabo čl. 16 Odvetniške tarife.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni pravdni zadevi je sodišče na podlagi toženčeve pisne pripoznave glavnega zahtevka v vlogi z dne 16. 12. 2002, dne 24. 12. 2002 o glavnem zahtevku izdalo sodbo na podlagi pripoznave. V vlogi dne 16. 12. 2002 tožena stranka namreč pravdnih stroškov ni pripoznala in je predlagala, da naj vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške. V obrazložitvi sodbe je zapisalo, da bo o pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom potem, ko se bo tožeča stranka o predlogu tožene stranke glede pravdnih stroškov izjavila. Z vlogo dne 24. 12. 2002 je tožeča stranka ponovno priglasila pravdne stroške ter nasprotovala predlogu tožene stranke glede stroškov ter vztrajala, da sodišče plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v celoti naloži toženi stranki, ker je bila tožba glede na ravnanje tožene stranke v izvršilnem postopku potrebna. Sodišče je nato o pravdnih stroških odločilo z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdalo dne 12. 6. 2003. Pri tem je sodišče pravilno uporabilo I. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku in tudi I. in VI. odst. 163. čl. Zakona o pravdnem postopku. Tožena stranka je pripoznala le glavni zahtevek, zato je sodišče glede tega izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Odločitev o stroških, ki jih je tožeča stranka res priglasila in zahtevala že v tožbi, je sprejelo v obliki posebnega sklepa, ker le-ti niso bili pripoznani in so bili med pravdnima strankama sporni, kar je ob uporabi določila čl. 163/I in VI Zakona o pravdnem postopku dopustno. Odločitev o pravdnih stroških bi glede na to, da le-ti niso bili pripoznani tudi ob uporabi določila čl. 128/V Zakona o pravdnem postopku ne mogla biti vsebovana v izdani sodbi na podlagi pripoznave, temveč bi morala imeti vsebino in obliko posebnega sklepa, četudi bi bil izdan skupaj s sodbo, zato ob dejstvu, da so bili pravdni stroški med pravdnima strankama sporni in da je sodišče dalo možnost tožeči stranki, da se o predlogu tožene stranke - da naj vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške, pred odločitvijo o pravdnih stroških izjavi, ni ravnalo napak, ko je o tem odločilo s posebnim sklepom (čl. 163/I in VI ZPP).

Pravdni stroški vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi so naloženi v plačilo toženi stranki. Zakonske zamudne obresti, katerih začetek teka prereka tožeča stranka, pa so sankcija za zamudo. V zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti, kar so tudi pravdni stroški, pa lahko tožena stranka pride šele s tem, ko denarne obveznosti ne poravna v določenem izpolnitvenem roku, obveznost pa ji mora biti najprej po višini znana (čl. 378/I OZ). Pravdni stroški so bili odmerjeni šele s sklepom dne 12. 6. 2003 in šele s tem sklepom naloženi v plačilo toženi stranki, zato tožeča stranka od tožene stranke pred tem datumom ne more zahtevati zakonskih zamudnih obresti. Zakon o pravdnem postopku niti odvetniška tarifa ne določata roka, v katerem bi moralo sodišče odločiti o pravdnih stroških, če o njih odloča s posebnim sklepom. Analogija s 16. čl. odvetniške tarife ni možna, saj se stroški zagovorniku v kazenskem postopku plačajo iz proračuna, v pravdnem postopku pa praviloma bremenijo nasprotno stranko, kot tudi v konkretnem primeru. Kot že obrazloženo, pravdni stroški po toženi stranki niso bili pripoznani in so terjali posebno odločanje, zato je bilo o njih odločeno s posebnim sklepom, pred izdajo in odmero teh stroškov pa tožena stranka z višino le-teh in s tem tudi s svojo denarno obveznostjo iz tega naslova ni bila seznanjena, zato ji tudi ni mogoče naprtiti zakonskih zamudnih obresti za čas pred izdajo sklepa.

Ob zgoraj navedenem je torej pritožba tožeče stranke neutemeljena, saj je materialno pravo sodišče pravilno uporabilo. Kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni bilo, zato je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in izpodbijani sklep potrditi. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (čl. 154 in 165 Zakona o pravdnem postopku).