VSM sodba Cp 509/96

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Po ponovljenem sojenju je prvostopno sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnikov, da sta dne 10.3.1987 med pravno prednico tožnikov A.P. in toženko sklenjena darilna pogodba in dne 10.7.1987 med istima sklenjena preužitna pogodba neveljavni, v posledici tega pa tudi dajatveni del zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine v korist pravne prednice tožnikov za njena stvarnopravna deleža pri vložni št. xx k.o. P.d. in xy k.o. M. Zavrnilo je nadalje podrejeni tožbeni zahtevek, da se obe navedeni pogodbi razvežeta in tudi s tem povezani dajatveni zahtevek (enak kot v primarnem zahtevku) ter naložilo tožeči stranki, da povrne toženki 835.027,70 SIT pravdnih stroškov.

Tako odločitev izpodbija v celoti iz vseh v členu 353/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP predvidenih pritožbenih razlogov tožeča stranka, ki se protivi stališčem revizijskega sklepa in opozarja, da preživljanka ni prejela za svoja razpolaganja nobene protivrednosti ter da se preužitna pogodba ni izpolnjevala in očita, da se izpodbijana sodba sklicuje na izpovedbe prič, ne da bi jih navedla, tako da njen preizkus ni mogoč. Ko graja tudi razlog in način zapisa preužitne pogodbe se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje na prvi stopnji pred spremenjenim senatom, podrejeno pa za spremembo izpodbijane sodbe v korist tožeče stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus zadeve na pritožbeni stopnji pri delu prvega sodišča ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb (člen 365/II ZPP), pa tudi izrecno uveljavljanemu pritožbenemu razlogu iz točke 1 člena 353/I ZPP ni mogoče pritrditi. Razlogi izpodbijane sodbe na strani 17 se res ne sklicujejo poimensko na posamezne v postopku zaslišane priče, ki so izpovedale o odnosih med pravno prednico tožnikov in toženko, vendar se te izpovedbe v odločilnih elementih ujemajo oz. pri tem med njimi ni nasprotij, tako da je tudi v tem delu preizkus izpodbijane sodbe na pritožbeni stopnji mogoč.

Pritožba nadalje napada prvostopne dejanske zaključke, ne da bi izpodbijala posamezne izvedene dokaze in predlagala nove, vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča v prvem postopku dejansko stanje pravilno in v zadostni meri ugotovljeno, materialnopravna odločitev pa temu ustrezna. Razlogi izpodbijane sodbe se tako v celoti povzemajo in pri tem v zvezi s pritožbeno grajo, ki zadeva prvostopne zaključke o vlogi sestavljalca in zapisovalca obeh izpodbijanih pogodb, pripominja, da je že darilna pogodba z dne 10.3.1987 v točki 2 napovedala zapis posebnega dogovora o obveznostih darilojemalke do darilodajalke, kar je bilo nato konkretizirano s preužitno pogodbo z dne 10.7.1987 in kar je oboje pravna prednica tožnikov sama podpisala, kakor je bilo ugotovljeno v prvem postopku, tako da v tej zvezi po sestavljalcu obeh pogodb izpovedana okoliščina, da mu je zapis preužitne pogodbe z dne 10.7.1987 naročil mož toženke, upoštevaje vse v prvem postopku izvedene dokaze, ne more vplivati na veljavnost obeh pogodb.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da gre pri izpodbijanih poslih za vsebinsko celoto z elementi aleatornosti, česar sicer pritožba izrecno ne izpodbija, ugovarja pa, da pravna prednica tožnikov za izročeno premoženje ni prejela protivrednosti in je razliko med izročenim in prejetim zato šteti kot darilo. Tak ugovor glede na ugotovljeno naravo celotnega posla ni sprejemljiv, kakor tudi ne trditev pritožbe, da pravna prednica tožnikov iz posla ni ničesar prejela, ker je razen nudene pomoči in oskrbe v določenem obdobju kot protidajatev upoštevati tudi poravnavo dolga, ki ga je pravna prednica tožnikov imela do S.B. Ko pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvega v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti toženke in odgovornostjo pravne prednice tožnikov za neizpolnjevanje teh obveznosti, pa okoliščina, da toženka ni nosila pogrebnih stroškov ob smrti pravne prednice tožnikov, ne more predstavljati razveznega razloga, ker pomeni razmeroma neznatni del po toženki prevzetih obveznosti, o čemer tudi govori izpodbijana sodba.

Pritožba ne graja dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe o tem, da na strani pravne prednice tožnikov v času sklepanja spornih poslov ni zaslediti nobenih napak volje, še naprej pa se zavzema za sprejem njene ocene, da pogodbi nista pravno veljavni, ker ju ni overil sodnik. Vrhovno sodišče R Slovenije je v svojem revizijskem sklepu v tej zadevi zavzelo stališče, da je veljavnost obeh izpodbijanih poslov, ki tvorita vsebinsko celoto, presojati po splošnih načelih civilnega prava in je sodišče prve stopnje tako stališče tudi pravilno povzelo pri svoji odločitvi. Tem pravnim naziranjem ni kaj dodati, pa tudi spremeniti jih ni mogoče tako, kakor si prizadeva pritožba, namreč v njeno korist in za nazaj, kar bi nasprotovalo splošnemu načelu pravnega reda.

Tako se pokaže, da pritožba na prvi stopnji sprejete odločitve ne more omajati, zato jo je pritožbeno sodišče ob uporabi člena 368 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama stroške neuspele pritožbe (člen 166/I ZPP v zvezi s členom 154/I istega zakona).