VSL sodba Kp 1208/93

Pritožbi zagovornika obdolženca se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v pogojni obsodbi določena preizkusna doba skrajša na 1 (eno) leto.
V ostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po čl. 251/III in I KZ RS in mu po čl. 52 KZ SFRJ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora in s preizkusno dobo treh let. Iz razlogov II. odst. 108. čl. ZKP je bila oškodovanka s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka in sicer povprečnina v višini 10.000,00 tolarjev.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, kršitve določb ZKP ter zoper odločbo o kazni s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in razsojo, podrejeno pa, da obdolženca oprosti.

Pritožba obdolženčevega zagovornika je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbena izvajanja o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi izostanka izvedbe dokaza z izvedencem prometne stroke zaradi izdelave časovnopotne analize, kot tudi pomisleki v zvezi z ugotovljeno vzročno zvezo med obdolženčevo kršitvijo in prometno nezgodo, ne vzbujajo dvoma v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenih dejanskih ugotovitev in s tem povezanih pravnih zaključkov glede odgovornosti obdolženca za očitano kršitev cestnoprometnih predpisov. Ko ni nobenega dvoma glede na izvedene dokaze, da je obdolženec zapeljal v križišče, ko je zanj gorela na semaforju rdeča luč, v pritožbi predlagana izvedba časovnopotne analize po oceni pritožbenega sodišča ni potrebna. Da gre v obravnavanem primeru za kršitev določbe člena 110/I ZTVCP, tudi ni nobenega dvoma. Oškodovankino ravnanje ne glede na to, da je kršila čl. 97/III ZTVCP glede na smer vožnje po kolesarski stezi, v danem primeru ne predstavlja pretrganja vzročne zveze med obdolženčevo kršitvijo in nastalo prometno nezgodo, saj je za obdolženca veljala absolutna prepoved vožnje v križišče ob rdeči luči. Zaradi povedanega je bilo pritožbena izvajanja o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ter kršitvi materialnega zakona zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritrditi pa je pritožbenim izvajanjem zagovornika, da je na prvi stopnji izrečena kazenska sankcija - pogojna obsodba v delu, ki se nanaša na preizkusno dobo, prestroga. Kazenska sankcija, ki je v skladu z zagroženo kaznijo, izrek pogojne obsodbe pa utemeljen na določbi IV. odst. 53. čl. KZ SFRJ določena preizkusna doba treh let je po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru predolga glede na to, da ugotovljena obdolženčeva kazenskopravna neoporečnost, in ne glede na razmeroma hude posledice obdolženčevega ravnanja, je pričakovati, da bo tudi s krajšo preizkusno dobo dosežen namen kaznovanja, zato je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je preizkusno dobo na utemeljeno pritožbo obdolženčevega zagovornika v tem delu znižalo na eno leto, v ostalem pa pritožbo zagovornika zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo tudi v tem delu.