VSK sodba I Cpg 183/2003

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni vrniti tožeči stranki premične stvari, ki so naštete v 1. tč. izreka in ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 390.848,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2003 do plačila. V obrazložitvi je navedlo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ima na zahtevanih premičnih stvareh lastninsko pravico, kot dodaten argument za zavrnitev zahtevka glede avtomatske kljuke za traktor Zetor, električnega sita, podaljška vilic za viličar ter glede raznih elektromotorjev, pa je sodišče navedlo, da jih tožnik niti ni dovolj individualiziral. Proti navedeni sodbi je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njeno spremembo, torej ugoditev zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi zatrjuje, da je s tožbo zahteval vrnitev svojih premičnin oz. osnovnih sredstev, sodišče pa njegove zahteve ni obravnavalo, ampak je preusmerilo predmet obravnave na dokazovanje lastništva in s tem kršilo določbe pravdnega postopka. Poudarja, da je lastnik on in premičnine, ki so bile skladiščene v skladišču Č., je tja prepeljal on, kar ni sporno in kar pomeni, da jih je že prej posedoval in z njimi delal, kar je vsem znano in Komunala T. si jih je kasneje prilastila. Omenjene premičnine je bil primoran kot obrtnik kupiti preko Obrtne zadruge ZMO S.. Kupil jih je s svojim denarjem, ki ga je združeval v zadrugi. Poslovni odnos s Komunalo T. je bil čista kupoprodaja praznega skladišča, vse ostalo Komunale T. ni zadevalo in z navedenimi premičninami ni imela nič opraviti. Predstavnik Komunale T. tudi ne trdi, da so premičnine njene in ne zanika, da jih je tožnik prepeljal in skladiščil v skladišču v Č.. Komunala T. trdi samo to, da nima dokazov o lastništvu, kar pa ji ne daje nikakršne pravice, da mu osnovna sredstva ukrade iz zaprtega skladišča. Poleg tega pa zaslišane priče, predlagane s strani Komunale T., sploh niso bile vpletene in vpoznane v zadevo, razen g. J. Š., ki je bil tedaj direktor podjetja. Kljub zaprisegi omenjenih prič so njihove izjave neresnične in ne dokazujejo ničesar. Želel je, da sodišče zasliši tudi ga. M. K., vendar tega ni dovolilo, ker je pritožnik ni predlagal za pričo na prvi obravnavi; tega pa ni mogel storiti, ker ni vedel njenega priimka in naslova. Poudarja, da je z ga. M. K. prišel v stik po naključju šele v februarju 2003, ker ni poznal njenega priimka in naslova. Znano mu je bilo, da je bila zaposlena v računovodstvu v Obrtni zadrugi ZMO S.. Omenjena gospa je zelo pomembna priča, ki dobro pozna odnos med OZ ZMO S.in D., in bi s svojim pričevanjem bistveno pripomogla k razjasnitvi in dokazovanju lastništva premičnin. Prilaga njeno nepreklico izjavo, pripravljena pa je tudi osebno pričati pred sodiščem. Kot dokaz, da je lastništvo bilo znano že takrat, prilaga tudi pismo stečajnega upravitelja O. F., v katerem navaja, da se mu kot lastniku omenjeno opremo izroči. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, uveljavlja tožeča stranka z lastninsko tožbo vrnitev premičnih stvari. Takšna tožba je urejena v 37. čl. tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l.SFRJ št. 6/80 s sprem. in dop.). Za uspešnost takšne tožbe mora tožeča stranka dokazati, da ima lastninsko pravico na stvareh, katerih vrnitev zahteva in da so stvari v dejanski oblasti toženca (2. odst. 37. čl. ZTLR). Glede na takšno zakonsko ureditev se pokaže, da je neutemeljen pritožbeni očitek, češ da naj bi sodišče preusmerilo predmet obravnave na dokazovanje lastništva na stvareh. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zatrjevane lastninske pravice na stvareh tožnik ni uspel dokazati. Najprej je že sam le za del v tožbi navedenih stvari zatrjeval, da so njegova direktna last (oz. last njegove nekdanje obratovalnice F.), za del stvari pa, da so njegova indirektna lastnina. Slednje je utemeljeval z okoliščino, da so bile te stvari kupljene preko Obrtne zadruge ZMO S., vendar pa s sredstvi obratovalnice F., in zato, da je zadruga lahko upravičila uporabo teh sredstev, je morala obratovalnica z njo skleniti fiktivno najemno pogodbo glede teh stvari. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, pa tožeča stranka dlje od trditev, da naj bi bila najemna pogodba z zadrugo fiktivna, ni šla. Ob tem pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dopis Obrtne zadruge ZMO S. z dne 22.6.1993, ki vsebuje zahtevo za izločitev določenih premičnih stvari iz stečajne mase, s priloženo odločbo Sodišča združenega dela v Novi Gorici, iz katere je razvidno, da sta prenehali veljati najemni pogodbi, sklenjeni 15.6.1984 med Obrtno zadrugo ZMO S. in tožnikom za traktor ZETOR 7045, traktorsko prikolico, električni viličar št. 14610/71, ročni viličar št. 5650 in polnilni aparat za viličar št. 160, in je bil tožnik dolžan naštete stvari vrniti predlagatelju postopka. Zaključkov sodišča prve stopnje, da na podlagi lastne izpovedbe in glede na navedene listine, tožnik ni uspel dokazati svoje lastninske pravice na vtoževanih stvareh, ni mogel omajati niti dopis z dne 21.7.1995, na katerega se tožnik sklicuje tudi v pritožbi, in v katerem stečajni upravitelj O. F. p.o. - v stečaju navaja, da naj se tam navedene stvari izročijo lastniku stečajnega dolžnika, g. B. D., ki da je te predmete imel v posesti pred uvedbo stečajnega postopka - v zvezi s to listino pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da, glede na preostale izvedene dokaze, ne more potrjevati tožnikovega lastništva na uveljavljenih stvareh, poleg tega pa je v navedenem dopisu govora le o tem, da naj bi bile stvari pred začetkom stečaja v posesti tožnika, v obravnavani zadevi pa ne gre za vprašanje posesti, ampak za vprašanje lastništva. Pritožnik izpostavlja tudi očitek, češ da tožena stranka niti ne trdi, da so premičnine njene; slednje pa, kot opozarja že sodišče prve stopnje, niti ni potrebno, saj je tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati svojo lastninsko pravico na stvareh, ne pa tožena stranka. Utemeljen pa tudi ni očitek glede prič, predlaganih za zaslišanje s strani tožene stranke, katere po trditvah tožeče stranke z obravnavano zadevo niso bile seznanjene, saj je sodišče prve stopnje zanje ugotovilo le, da so skladno izpovedale, da tožeča stranka kljub pozivom in zahtevi tožene stranke, ni izkazala svoje lastninske pravice na zahtevanih stvareh. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. odst. 286. čl. stranki nalaga, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Na poznejših narokih za glavno obravnavo pa lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (2. odst. 286. čl. ZPP). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik šele na tretjem naroku za glavno obravnavo predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem priče M. K. po vprašanju lastništva zahtevanih premičnih stvari, in ker ni izkazal, da brez svoje krivde tega dokaza ni mogel predlagati pred tem, je njegov dokazni predlog sodišče prve stopnje zavrnilo. Po mnenju pritožbenega sodišča je ravnalo pravilno, ker mora stranka okoliščine v zvezi s tem zatrjevati na takšen način, da je njene trditve mogoče preveriti, predvsem pa v določni obliki; v konkretnem primeru pa je iz zapisnika z glavne obravnave dne 1.4.2003 razvidno, da je tožnik na vprašanje sodišča, zakaj tega dokaza ni predlagal prej, odgovoril le, da je za imenovano pričo izvedel po zadnji glavni obravnavi. Pri tem pa ni v potrebni meri navedel, kdaj je to izvedel, od koga in v kakšnih okoliščinah, tako da bi sodišče njegove navedbe lahko preverilo, saj tega ni bilo mogoče storiti zgolj na podlagi pavšalne trditve, kakršna je bila z njegove strani podana na glavni obravnavi. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je M. K. zelo pomembna priča, ki dobro pozna odnos med OZ ZMO S. in D. in ki bi s svojim pričanjem bistveno pripomogla k razjasnitvi in dokazovanju lastništva opreme. Pritožbi prilaga listino z dne 12.5.2003, nazvano "nepreklicna izjava", podano s strani M. K. in dodaja, da je imenovana pripravljena tudi osebno pričati pred sodiščem. Dodaja še, da je prišel v stik z M. K. po naključju šele v februarju 2003. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da če bi slednje držalo, to pomeni, da je prišel v stik pred zaključkom obravnavanja zadeve na prvi stopnji (glavna obravnava je bila končana 1.4.2003), zato je ta dokaz nedopustna pritožbena novota, saj 1. odst. 337. čl. ZPP določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uprabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.