VSC sodba Cpg 133/1998

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena ter se p o t r d i izpodbijana sodba prve stopnje.

: Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 3.2.1998, opr. št. I Pg 587/96-19 izreklo, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožene stranke so kot prodajalke dolžne tožeči stranki kot kupcu, izstaviti v podpis kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere bo tožeča stranka postala lastnik in posestnik poslovnega prostora, dela skladišča v vzhodnem delu kompleksa na T. c. ..., C., v izmeri 375 mý s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem (300 mý), vse pod vl. št. ... k.o. T. za pogodbeno ceno 124.366,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju B. S. na dan plačila in na podlagi katere bo možen zemljiškoknjižni prenos lastništva iz M. o. C. na tožečo stranko za poslovni prostor - del skladišča v vzhodnem kompleksu na T.c. ... v C., v izmeri 375 mý s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem (300 mý), v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer bo kupoprodajno pogodbo nadomestila ta sodba," zavrne kot neutemeljen (1. odst. izreka), ter da je tožeča stranka dolžna toženim strankam plačati pravdne stroške v znesku 448.435,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo (2. odst. izreka). V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje najprej povzelo navedbe tožeče stranke v dne 18.9.1996 vloženi tožbi,toženih strank v dne 26.5.1997 vloženem odgovoru na tožbo ter vseh pravdnih strank v nadaljnjih pripravljalnih spisih oz.vlogah in na narokih za glavno obravnavo z dne 11.11.1997 ter z dne 3.2.1998; naštelo pa je tudi na glavni obravnavi v dokaznem postopku izvedene dokaze. Nato pa je zapisalo: "Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je odločilo, da je pasivno legitimirana v tem sporu le M. o. C. kot lastnica sporne nepremičnine. Ostale tožene stranke so sicer sestavljale "konzorcij lastnikov" (zapisnik seje z dne 16.4.1996, priloga ...), ki je bil zadolžen za izvedbo projekta "nakup nepremičnin v stečaju",očitno so združevale tudi sredstva za plačilo kupnine in potem po pooblastilu lastnika vodile aktivnosti v zvezi z nadaljnjo prodajo nepremičnine (priloge ..., ... in ...). Po oceni sodišča so torej ostale tožene stranke imele pooblastilo za vodenje nadaljnje prodaje, na kar kaže tudi vsebina dražbenega oklica (priloga B/3), nikakor pa ne bi mogle z dražitelji in torej tudi s tožečo stranko, skleniti kupoprodajne pogodbe. To bi moral oziroma lahko storil le lastnik nepremičnine, to je M. o. C.. Tako je sodišče odločilo, da je ugovor pasivne legitimacije teh toženih strank utemeljen in je zato zoper nje bilo iz tega razloga tožbeni zahtevek potrebno zavrniti. Pasivno legitimirana v tem sporu je torej le M. o. C. kot lastnica sporne nepremičnine. Toda sodišče je ob upoštevanju navedb v zapisniku o javni dražbi (priloga ...) in glede na izpovedbe obeh zaslišanih prič ocenilo, da dejansko do dražbe spornega poslovnega prostora pod tč. 8 dražbenega oklica, sploh ni prišlo. Iz dražbenega zapisnika je razvidno, da je dražbena komisija pred dražbo sprejela sklep, da se prodaja za nepremičnino pod tč. 8 ne opravi. To dejstvo je v svoji izpovedbi potrdil tudi zaslišani član dražbene komisije. Direktor tožeče stranke je sicer trdil, da se je dražba že začela, vendar njegova izjava ni bila prepričljiva. Razlogi, ki so vplivali na takšno odločitev komisije niti niso odločilnega pomena pri obravnavani zadevi, kažejo pa na to, da je komisija imela vzrok za sprejetje sklepa pred dražbo samo. Pomembno je torej pri obravnavani sporni zadevi le, da dražbe za sporno nepremičnino ni bilo, zato tudi ni mogoče govoriti niti o tožnikovi ponudbi, niti o tem, da obstaja kakšna dolžnost tožene stranke, da mora skleniti s tožečo stranko prodajno pogodbo. Zmotno je mnenje tožeče stranke, da je tožena stranka vezana na svojo ponudbo v dražbenem oklicu. Javna dražba kot način prodaje je vabilo k ponudbi pod objavljenimi pogoji in to nedoločenemu krogu ponudnikov za nakup (čl. 35 ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih)). Tožeča stranka kot ponudnik pa ponudbe za nakup ni mogla dati, ker dražbe ni bilo, zato je tožbeni zahtevek zoper toženo stranko M. o. C. tudi neutemeljen. Glede na takšen izid pravdne zadeve je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o taksah." Tožeča stranka z dne 23.3.1998 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh treh pritožbenih razlogov iz čl. 353/I (takrat veljavnega) Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, "da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa tožeča stranka predlaga spremembo sodbe tako,da bo ugodeno zahtevku tožeče stranke v celoti". Na pritožbenih stroških tožeča stranka priglaša: "sestava pritožbe 1625 tč. po 76,50 SIT". V pritožbi tožeča stranka navaja: "Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi štelo najprej, da bi pasivno legitimirana bila lahko v tej pravdi le M. o. C. kot lastnica sporne nepremičnine. Slednjemu zaključku tožeča stranka izrecno niti ne oporeka,je pa nejasno kako je možno razpisati poziv k ponudbi za sklepanje kupoprodajne pogodbe s strani "Konzorcija lastnikov",če slednji potem nima dolžnosti skleniti pogodbe. Tako je mnenje tožeče stranke, da so ostale toženke - ne samo M. o. C. - dolžne skleniti kupoprodajno pogodbo in so torej pasivno legitimirane. Sodišče je v nadaljevanju obrazložitve štelo, da dejansko do dražbe pod tč. 8 dražbenega oklica ni prišlo. Slednje je v dejanskem pogledu zmotno, saj dražbena komisija dražbo za predmet pod tč. 8 je oklicala in so se problemi glede tč. 8 začeli šele ko je pristopil g.B.. Takrat so ga napotili iz pisarne kjer je potekala licitacija in ga nato pozvali nazaj ter mu sporočili,da dražbe za predmet pod tč. 8 ne bo. Kako je dražbena komisija pred pričetkom sprejela sklep, da se dražba za tč. 8 ne opravi, je razvidno tudi iz samega zapisnika na strani dva, kjer je zapisano, da se zapisnik piše sproti. Glede na dogajanje na sami dražbi in že iz same oblike zapisa sklepa, ki naj bi bil sprejet pred začetkom dražbe, je očitno, da je komisija sklep zapisala potem, ko je že oklicala dražbo pod št. 8. Da bi komisija, ki resno opravlja svoje delo in potem (kot je izpovedal sam direktor prvotoženke na sodišču dne 11.11.1997, češ da je prišlo do napake pri objavi) ko je očitno morala vedeti za napako pri objavi že zdavnaj pred pričetkom same dražbe, tik pred pričetkom vpisala sklep, kot je razviden iz zapisnika, je neverjetno. Glede slednjega pa je sodišče ravno nasprotno zgornji kritiki štelo, da verjame direktorju prvotožene stranke g. R. G., ne pa direktorju tožeče stranke, ki da je neprepričljiv. V čem naj bi bila izjava g. B. neprepričljiva sodišče ne pove in je s tem podana absolutna bistvena kršitev iz drugega odstavka čl. 354 ZPP, tč. 13, saj v sodbi ni obrazloženo odločilno dejstvo. Tako je sodišče poleg procesne napake ugotovilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ter bo slednjega potrebno dopolniti vsaj z zaslišanji prisotnega Z. B., sina direktorja tožeče stranke in pravtako prisotnega na dražbi dne 04.09.1996, vsekakor pa tudi priče A. in J. G., K. ..., C. ter B. J., S. d.o.o. C., M. ..., C., ki so pravtako sodelovali na javni dražbi in bodo o poteku vedeli povedati odločilna dejstva kot: kako in kdaj je bila dražba oklicana, ali je pred začetkom dražbe bil objavljen sklep, da se predmet pod tč. 8 ne proda, kdo je okliceval posamezne dražbene predmete, ali je bilo oklicano tudi za predmet pod št. 8 ipd. Glede materialnega prava je potrebno poudariti, da je sodišče pravilno ugotovilo, da objava dražbe ni ponudba, temveč vabilo k ponudbi pod objavljenimi pogoji, kot določa prvi odstavek čl. 35 ZOR. Glede na objavljene pogoje v razpisu javne dražbe in glede na ugotovitve komisije zapisane v zapisniku k tč. 8 pri "ugovori" - kjer piše "da komisija ne more rešiti predhodnega vprašanja ali je obveznost iz najemnega razmerja poplačana", je dražbena komisija bila dolžna oklicati dražbo (in je slednjo tudi oklicala), saj razlog na katerega se je takrat sklicevala (in tekom pravde tudi tožene stranke) ni bil pogoj objavljen v razpisu javne dražbe. Ker je vse ostale pogoje tožeča stranka na javni dražbi izpolnila, so bile tožene stranke v roku objavljenim v razpisu javne dražbe dolžne skleniti kupoprodajno pogodbo s tožečo stranko, kot edinim in najugodnejšim ponudnikom. Poziv k ponudbi je namreč pomenil akcept ponudbe s strani toženih strank že vnaprej in sicer za tisto ponudbo, ki je najugodnejša. Slednjo pa je podala tožeča stranka in je slednje tudi zapisano v zapisniku z dne 04.09.1996, sestavljenem s strani dražbene komisije. O tem stališču pritožbe enako tudi sodna praksa in doktrina, npr. B. S., Obligacijska razmerja I, str. 99, sodba VS SRS II IPS 332/82 z dne 21.01.1982. Glede na razloge (domnevno neplačevanje najemnine ?) sklepa dražbene komisije o tem, da naj se javna dražba ne opravi za predmet št. 8 in glede na več kot očitno pravno neutemeljenost teh razlogov, je potrjena verodostojnost zaslišanega g. B., saj je več kot očitno, da dražbena komisija ni želela prodati poslovnega prostora E. d.o.o.- ju. Motivi so seveda povsem znani le dražbeni komisiji, se je pa slednja tako odločila potem, ko k dražbi pristopi E. d.o.o. po pooblaščencu. Izogibanje toženih strank tej dolžnosti, v smislu, češ saj dražbe za predmet št. 8 dne 04.09.1996 ni bilo, ker da so takrat pač morali reševati predhodno vprašanje v zvezi z najemnino, je nesprejemljiva glede na objavljene pogoje v Ur. listu ter je sodišče ob zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo dejansko stanje." Tožene stranke odgovora na pritožbo niso vložile. Pritožba ni utemeljena. Ker je bil z na prvi stopnji izdano izpodbijano sodbo postopek pred sodiščem prve stopnje končan (še) pred uveljavitvijo (dne 14.7.1999 (novega)) ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99), se je ta pritožbeni postopek nadaljeval po dotedanjih predpisih (ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90 (čl. 498/I (novega) ZPP))). Uveljavljena ali kakšna druga upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 354/II ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 365/II ZPP), nista podani. Ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter temeljijo na predloženih listinah pravdnih strank in izpovedbah strank (oz. priče), zato primerno obrazložena izpodbijana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katere je ne bi bilo mogoče preizkusiti (čl. 354/II, tč. 13 ZPP). Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno oz. po resnici in popolno oz. zanesljivo ugotovljeno; na podlagi navedb in dokazov, podanih oz. predlaganih do konca postopka na prvi stopnji,ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je po čl. 7/I ZPP bilo dolžno popolnoma in po resnici ugotoviti tista (sporna) dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost (tožbenega) zahtevka, in bi po čl. 7/III ZPP smelo izvesti tudi takšne za odločitev pomembne dokaze, ki jih (pravdne) stranke ne bi predlagale; toda po čl. 220/II ZPP je bilo tudi pooblaščeno za odločanje o tem, kateri dokazi za ugotovitev odločilnih dejstev naj se izvedejo. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi v dokaznem postopku izvedlo vse listinske dokaze in dokaz z zaslišanjem strank (oz. priče (R. G.)), ki so jih predlagale pravdne stranke, ter listinske dokaze, ki si jih je preskrbelo po uradni dolžnosti (čl. 232/III ZPP). Dokazne predloge z zaslišanjem priče Z. B., sina direktorja tožeče stranke, in z zaslišanjem "ostalih predlaganih prič - članov dražbene komisije" (D. P., T. H.), pa so tožeča stranka in tožene stranke (na naroku za glavno obravnavo z dne 11.11.1997) umaknile. Res je, da je tudi tožeča stranka (že (v tožbi)) ponudila dokaz z zaslišanjem "članov dražbene komisije" in da sodišče prve stopnje o tem predlaganem dokazu tožeče stranke ni odločilo (s (z (obrazloženim)) sklepom (čl. 300/I in II ZPP (zoper katerega ni posebne pritožbe (čl. 300/III ZPP)))). Takšno postopanje sodišča prve stopnje pa niti ni bilo potrebno, saj je (tudi) tožeča stranka ta dokazni predlog (na naroku za glavno obravnavo z dne 3.2.1998) očitno umaknila. V zapisniku o glavni obravnavi (l. št. 42 in 43) je namreč pred navedbo: "Glavna obravnava se zaključi." zapisano: "Ker ni nadaljnjih dokaznih predlogov se dokazovanje zaključi." S ponujenimi (cit.) dokazi z zaslišanjem prič A. in J. G., K. ..., C., J. B., S. d.o.o. C., M. ..., C. in (po že povedanem tudi) Z. B. tožeča stranka v pritožbi predlaga nove dokaze. Toda po čl. 496a/I ZPP se lahko v postopku v gospodarskih sporih v pritožbi predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca glavne obravnave. Tožeča stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje za verjetno, da v pritožbi novo predlaganega brez svoje krivde ne bi mogla predložiti že do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. Nedvomno pa je tudi, da bi to mogla storiti. Pritožbeno sodišče zato uveljavljanih pritožbeno novih dokazov ni moglo upoštevati. (Odločilna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da "dejansko do dražbe spornega poslovnega prostora pod tč. ... dražbenega oklica, sploh ni prišlo", je tako pravilna. Konzorcij lastnikov kompleksa T. c. ..., C. je (sicer) z v Ur. l. RS, št. 48/96 (z dne 30.8.1996) objavljenim oklicem razglasil javno dražbo (za dne 4.9.1996, ob 12. uri, v kompleksu T. c. ..., C. (tudi)) za prodajo obravnavanega poslovnega prostora s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem (tč. I./8. oklica). Toda v zapisniku o (tej) javni dražbi (... oz. ...) je (ročno) zapisano: na str. ... za (strojno napisano) navedbo: "Zapisnik se piše sproti." in pred (prav tako strojno napisano) navedbo: "Javna dražba se prične z oklicem in čitanjem objavljenih dražbenih pogojev. Dražba bo potekala za vsak poslovni prostor posebej.": "Pred pričetkom dražbe komisija v navedeni sestavi sprejme sklep, da se za nepremičnino pod točko 8 ne opravi dražba zaradi napake pri objavi, ... nerešeno predhodno vprašanje ali je prostor za prodajo."; na str. ... pod tč. VIII: "Ugotovi se, da (se) za nepremičnino pod točko 8. dražba ne opravi. Pristopi E. d.o.o. in zahteva, da se zapiše na zapisnik, da je plačal svoje obveznosti. E. d.o.o. zastopa direktor B. ... . Zahteva še, da se zapiše, da ni bilo drugega dražitelja. Smatra, da je bila licitacija opravljena."; in na str. ... pod "Ugovori": "Komisija ne more rešiti predhodnega vprašanja, ali je obveznost iz najemnega razmerja poplačana, ... , da niso plačane obresti, zato bo tudi prostor objavljen pod točko ... objavljen v skladu s sklepom konzorcija lastnikov ponovno." Utemeljenost cit. zapisov pa je s svojo izpovedbo potrdil tudi "direktor prvotožene stranke g. R. G.". Sodišče prve stopnje je pravilno verjelo prav njemu, "ne pa direktorju tožeče stranke,ki da je neprepričljiv". Ni namreč imelo nobenega razloga, da bi dvomilo v verodostojnost predsednika upravnega odbora (in ne direktorja) prve tožene stranke (R. G.), oz.da njegove izpovedbe ne bi sprejelo kot resnične: R. G. je bil (pravilno) opozorjen na (pravne) posledice krive izpovedbe,njegovo razumljivo in v celoti prepričljivo izpovedbo pa potrjujejo tudi (druge) predložene listine pravdnih strank. Zato in ker ni tožeča stranka z ničemer dokazala (zlasti ne z (nezanesljivo) izpovedbo svojega direktorja), da "je očitno, da je komisija sklep zapisala potem, ko je že oklicala dražbo pod št. ...", tega dejstva pa ne dokazuje niti "sama oblika zapisa sklepa", saj je bil zapisnik o javni dražbi (kot formular) pripravljen že pred narokom, in komisija, ki je vodila javno dražbo ter narok, ni mogla cit. navedb v zapisniku zapisati drugam oz. drugače, kot jih je, ne more biti nobenega dvoma, da je komisija, tudi če je šele "tik pred pričetkom vpisala sklep, kot je razviden iz zapisnika", (sporno) javno dražbo za prodajo obravnavanega poslovnega prostora s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem preklicala pravilno in pravočasno, še pred začetkom naroka. Komisija je takšno odločitev, ne glede na vzroke oz. razloge zanjo, smela sprejeti, saj noben (ustrezen) veljavni predpis preklica javne dražbe (čeprav šele tik pred začetkom naroka) ne prepoveduje. Tožeča stranka pa bi lahko (če bi (oz.so) se za to uresničili vsi zakonsko določeni pogoji) uveljavljala (oz. uveljavila) le (odškodninsko) odgovornost za zaradi preklicane javne dražbe (morebitno) nastalo ji škodo. Glede na navedeno tako ni ne odločilno in ne pomembno, ali so v tem gospodarskem sporu poleg četrte tožene stranke pasivno legitimirane tudi ostale (štiri) tožene stranke. Odločitev sodišča prve stopnje o podani pasivni legitimaciji le četrte tožene stranke kot (edine) na v z.k. vložku, št. ... k.o. T. vknjiženem zemljišču vpisane imetnice pravice uporabe, pa sicer potrjujeta (ob v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje že naštetih listinah (ki so jih kot dokaze predložile tožene stranke)), tudi med pravdnimi strankami nesporno dejstvo, da je bil z ustanovitvijo pete tožene stranke (Odlok o ustanovitvi Z. z. p. i. i. C. (Ur.l. RS, št. 87/97 (ki še ni (bila) vpisana v sodni register))), ukinjena druga tožena stranka (ki pa še ni (bila) izbrisana iz sodnega registra), in dejstvo, da v cit. oklicu javne dražbe ni (bilo (natančno)) določeno, s kom mora na dražbi uspešni kupec skleniti prodajno pogodbo, oz. da jo mora skleniti prav s Konzorcijem lastnikov kompleksa T. c. ..., C., oz. s (z (vsemi)) toženimi strankami. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnitvijo tožbenega zahtevka materialno pravo pravilno uporabilo. Objava oklica javne dražbe (v sredstvih javnega obveščanja) je vabilo (nedoločenemu krogu ljudi) k ponudbi pod objavljenimi pogoji (čl. 35/I ZOR). Ker pogodba nastane, ko je izjavljena najvišja ponudba, ki ne more biti nižja od izklicne cene (iz oklica), zato prodajalec že vnaprej sprejme oz. akceptira tisto ponudbo (kupca), ki je najugodnejša. Prodajalec le vezan le v tem obsegu. (Sporna) javna dražba za prodajo obravnavanega poslovnega prostora s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem pa je bila (pravilno in pravočasno) preklicana in narok ni bil opravljen. Ker tako vabila (K. l. k. T. c. ..., C.) k ponudbi ni bilo več, tožeča stranka ponudbe, ki bi jo cit. konzorcij kot najugodnejšo sprejel že vnaprej, ni (več) mogla dati; zato pa tudi s tožbo zahtevana "izstavitev v podpis kupoprodajne pogodbe" (ne (le) od četrte tožene stranke in ne od (vseh) toženih strank) ni (več (bila)) mogoča. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (čl. 368 ZPP).