VSL sklep III Cpg 23/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje potrdilo prisilno poravnavo med dolžnikom M.C. d.o.o., Ljubljana in njegovimi upniki, razvrstilo terjatve v razrede in ugotovilo, da se je dolžnik za ugotovljene terjatve iz razreda A zavezal plačati v višini 20 % njihove vrednosti z letno obrestno mero v višini temeljne obrestne mere v roku enega leta od pravnomočnosti sklepa o potrjeni prisilni poravnavi, da se za terjatve razreda B položaj upnikov po potrditvi prisilne poravne ne spremeni, terjatve iz razreda C pa se pod odložnim pogojem potrjene prisilne poravnave konvertirajo v lastniški kapital ter ugotovilo višino terjatev, ki jih je dolžnik po potrjeni prisilni poravnavi dolžan plačati upnikom.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila upnica L.R., smiselno pa je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je v postopku prisilne poravnave prijavila tako svojo terjatev, kot tudi pravico do ločenega poplačila, ki ju je pridobila na podlagi predhodne odredbe s predznambo zastavne pravice na nepremičnini po sklepu Okrajnega sodišča v Radovljici. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njeno terjatev uvrsti v razred ločitvenih upnikov.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku prisilne poravnave se priglašene upniške terjatve preizkušajo tako, da dolžnik, upravitelj prisilne poravnave ali upniki v roku 30 dni po izteku roka za prijavo terjatev vložijo obrazložen ugovor zoper obstoj in višino prijavljene terjatve (1. odst. 44. čl. ZPPSL). Le terjatev, zoper katero ni vložen ugovor, velja za ugotovljeno (3. odst. 44. čl. ZPPSL).

Iz spisovnega gradiva izhaja, da je upnica res prijavila svojo terjatev in uveljavljala tudi pravico do ločenega poplačila navedene terjatve, dolžnik pa je delu njene terjatve ugovarjal v znesku 1.202.655,65 SIT, kot tudi prijavljeni ločitveni pravici. V ugovarjanem delu torej terjatev in ločitvena pravica za celotno prijavljeno terjatev (torej tudi za v postopku prisilne poravnave ugotovljeno) v postopku prisilne poravnave nista bili ugotovljeni. Poravnalni senat namreč po ZPPSL nima pristojnosti presojati utemeljenosti prijavljenih in prerekanih terjatev, presoja le, ali je prerekana terjatev verjetno izkazana zaradi podelitve glasovalne pravice upniku (3. odst. 54. čl. ZPPSL). Poravnalni senat zato ni imel podlage, da bi upničino terjatev uvrstil v razred terjatev, na katere potrjena prisilna poravnava ne učinkuje. Upnica lahko svojo terjatev in ločitveno pravico uveljavlja v drugem postopku (3. odst. 64. čl. ZPPSL). Zgolj na podlagi dejstva, da njena terjatev in ločitvena pravica v postopku prisilne poravnave (še) nista bili ugotovljeni, upnici torej ni odvzeta pravica do sodnega varstva. Upnica bo zato ločitveno pravico in s tem dejstvo, da potrjena prisilna poravnava po 2. odst. 60. čl. ZPPSL nima pravnih učinkov na poplačilo njene terjatve, lahko uveljavljala v pravdnem postopku.

Glede na povedano poravnalnemu senatu ni mogoče očitati niti zmotne uporabe materialnega prava, niti bistvenih postopkovnih kršitev, zato je ob ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče neutemeljeno upničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL).