VSRS sodba in sklep VIII Ips 188/98

1. Revizija se v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, zavrne kot neutemeljena.

2. V ostalem se reviziji ugodi in se:

a) sodbi sodišča druge in prve stopnje glede datuma prenehanja delovnega razmerja spremenita tako, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 6.2.1998,

b) glede ostalih zahtevkov se sodbi druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Delovno in socialno sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na razveljavitev sklepov z dne 26.6.1995 in z dne 28.8.1995 o prenehanju delovnega razmerja. Posledično je sodišče zavrnilo tudi nadaljnje tožnikove zahtevke. Sodišče je ugotovilo, da so pri tožniku nastopili pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 2. točki 1.

odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ker glede na določbo 10. člena Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/94) ne sme opravljati fizičnega varovanja oseb in premoženja, ker ni državljan Republike Slovenije. Sodišče pa je ugotovilo, da tožena stranka tožniku ne more zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve in pravne zaključke prvostopnega sodišča, pri tem tudi stališče, da pri tožniku ne gre za prenehanje delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu.

Tožnik je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta se postavili na stališče, da Ustava Republike Slovenije dopušča razlikovanje med državljani in nedržavljani in da zato lahko delovno razmerje preneha po sili zakona. Pri delodajalcu ni bil izpeljan postopek in izdana ustrezna odločba o ugotovitvi, da ni drugega ustreznega delovnega mesta za tožnika. Postopek tožene stranke je zato bil nepravilen in nezakonit. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa je imela za posledico napačno presojo 2. točke 1. odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Zakon o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja nima prepovedne norme, da tožnik ne bi smel opravljati dela varnostnika in da mu po samem zakonu preneha delovno razmerje. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ker sta se obe sodišči protispisno postavili na stališče, da je pri toženi stranki bil izpeljan postopek ugotavljanja drugega ustreznega prostega delovnega mesta. Sodišči tudi nista navedli razlogov za zavrnitev podrejenega zahtevka. Revident predlaga, da naj revizijsko sodišče tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena v spodaj obrazloženem obsegu.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo, glede zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja, pravilno uporabljeno. Od uveljavitve zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja, to je od 25.6.1994, osebe, zaposlene v gospodarski družbi, pri samostojnem podjetniku posamezniku oziroma pri samostojnem obrtniku, katerih dejavnost je fizično varovanje oseb in premoženja, ne smejo opravljati tega dela, če niso državljani Republike Slovenije. Po 10. členu navedenega zakona se zahteva, da te osebe poleg drugih pogojev, še morajo izpolnjevati posebne pogoje, med drugim morajo biti državljani Republike Slovenije. Zakon ne dovoljuje izjem, zato tudi ni v prehodnih določbah uredil posebnega statusa oziroma prehodnega obdobja za že zaposlene osebe, ki niso državljani Republike Slovenije. Za tožnika ni sporno, da ni državljan Republike Slovenije. Pri njem je zato nastopil razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 2. točke 1. odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi. Vendar pa po citirani zakonski določbi delavcu delovno razmerje preneha z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba, ker zakon ne določa drugače. V obravnavanem primeru je to z vročitvijo drugostopne sodbe. Ker gre za uporabo materialnega prava je revizijsko sodišče ustrezno spremenilo sodbi druge in prve stopnje.

Za ugotavljanje ali obstoji možnost delavcu zagotoviti druga dela in naloge ni potrebno voditi posebnega formalnega postopka. Zakon takega postopka in izdajo posebne ugotovitvene odločbe ne zahteva.

Zadostuje, da se pred izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja opravi pregled prostih delovnih mest in tako ugotovi, če je prosto delovno mesto, za katero delavec izpolnjuje zahtevane pogoje. Glede na to tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena istega zakona, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, zavrnilo kot neutemeljeno, s tem, da je uskladilo datum prenehanja delovnega razmerja z določbo 2. točke prvega dostavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Posledično pa je glede ostalih tožbenih zahtevkov obe sodbi razveljavilo, da se bo o njih ponovno odločilo, glede na čas prenehanja delovnega razmerja.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).