VSRS sklep VIII Ips 39/97

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna izplačevati akontacijo predčasne vojaške starostne pokojnine v višini 83,5 %, brez odstotnega zmanjšanja zaradi predčasne upokojitve.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, pri čemer je v celoti sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo pravni presoji.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče kršilo dolčbe 7. člena ZPP, ker ni popolnoma in po resnici ugotovilo vseh spornih dejstev, kršilo pa je tudi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP, saj je zaradi neizvedbe procesnih dejanj za ugotovitev dejanskega stanja kršilo načelo kontradiktornosti. Pri odločanju o njegovih pravicah iz pokojninskega zavarovanja je sodišče zmotno uporabilo več pozitivnih predpisov, saj zavrnitev njegovega zahtevka ni v skladu z določbami ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev ter z namenom odloka o izplačevanju vojaških pokojnin. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), niti kršitev, ki jih navaja revizija.

Sodišče ne krši načela ugotavljanja materialne resnice, tudi če ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. V skladu z določbo 7. člena ZPP mora sodišče samo po resnici ugotoviti dejansko podlago svoje odločbe. To pa je sodišče imelo v izvedenih dokazih, na podlagi katerih je prišlo do prepričanja, da tožnikovemu zahtevku za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine v nezmanjšanem znesku ob upoštevanju veljavnih predpisov ni mogoče ugoditi. Načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), ki izhaja iz načela obojestranskega zaslišanja strank, pomeni, da morajo stranke imeti možnost, da se izjavijo o zahtevkih nasprotne stranke. To možnost so stranke ves čas postopka imele. Zato način, kako je sodišče prišlo do zaključka, kaj lahko šteje za dokazano, ob upoštevanju načela proste presoje dokazov, ne pomeni kršenja določb pravdnega postopka, še posebno pa ne načela kontradiktornosti.

Je pa revizija utemeljena, saj je revizijsko sodišče ob obravnavanju sporne zadeve ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, ki jo zatrjuje revident in na kar mora v skladu z določbo 386. člena ZPP sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti.

Obe sodišči sta v izpodbijanih sodbah prišli do enakega zaključka, da tožniku predčasne starostne pokojnine tudi po 1.7.1994, ko naj bi se mu pokojnina izplačevala v nezmanjšanem znesku, ni mogoče zvišati, ker v odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok -

Uradni list RS, št. 4/92), ki je pravna podlaga za odločitev, ni nobene določbe, ki bi omogočala tako izplačevanje. Razlogovali sta, da odlok, sprejet na podlagi določb 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ustavni zakon - Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ne omogoča priznanja večjih pravic bivšim vojaškim zavarovancem, ampak samo izplačevanje že priznanih pravic, pod pogoji, določenimi v odloku.

S takim stališčem nižjih sodišč revizijsko sodišče ne more soglašati.

Na podlagi 16. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZVZ - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89) je bila revidentu s strani vojaškega nosilca socialnega zavarovanja priznana pravica do predčasne starostne pokojnine od 1. julija 1989 dalje. Citirani člen je v prvem odstavku določal, da pridobi pravico do starostne pokojnine vojaški zavarovanec, ko dopolni najmanj 35 let pokojninske dobe in 55 let starosti (predčasna starostna pokojnina). V drugem odstavku je bila določba, da se predčasna starostna pokojnina, odmerjena na podlagi pokojninske dobe, zmanjša za 2% za vsako leto predčasne upokojitve pred dopolnjenim 60. letom starosti. Tretji odstavek istega člena pa je še določal, da se pokojnina izplačuje v zmanjšanem znesku do dopolnjenega 60. leta starosti. Zato je bila revidentova na podlagi dosežene pokojninske dobe izračunana starostna pokojnina zmanjšana za 10%, pri čemer je bilo že v izreku sklepa vojaškega nosilca socialnega zavarovanja določeno, da se mu tako zmanjšana pokojnina izplačuje do 30. junija 1994, nato pa se mu pokojnina izplačuje po izračunu glede na doseženo pokojninsko dobo.

Ustavni zakon v 18. členu določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev, vojaških invalidov in članov družin padlih borcev narodnoosvobodilne vojne Jugoslavije v Deželi Furlaniji-Julijski krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. V 21. členu ustavnega zakona je določba, da izvršni svet skrbi za izvrševanje tega zakona in v okviru svoje pristojnosti sprejema akte in ukrepe, ki so potrebni za njegovo izvrševanje, ter o tem poroča Skupščini Republike Slovenije najmanj vsake tri mesece. Zaradi take določbe ustavnega zakona je Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije izdal odlok, ki samo natančneje določa, komu naj se izplačujejo akontacije vojaških pokojnin oziroma drugih dajatev pridobljenih po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških oseb (1. in 2. člen) in razmerje v višini izplačanih dajatev s strani tujega nosilca socialnega zavarovanja in Republike Slovenije (3. člen).

Vendar pa, po mnenju revizijskega sodišča, določba 3. člena odloka ne sme vplivati na zagotavljanje nivoja varstva pravic uživalcev vojaških pokojnin na način, kot to zaključujeta nižji sodišči. Obseg in pogoje, pod katerimi je prevzela Republika Slovenija izplačevanje akontacij pokojnin, je določil že ustavni zakon, ki je kot okvir prevzetih obveznosti določil predpise SFRJ, ki so veljali do uveljavitve ustavnega zakona (25.6.1991). Zato odlok izvršnega sveta tega nivoja ne more zniževati. Res je sicer, da odlok v 3. členu določa, da se upravičencem izplačuje akontacija pokojnin od 1.11.1991 dalje v znesku, ki jim je pripadal za september 1991, vendar je ta določba pomembna samo zaradi prevedbe priznane pravice iz starih jugoslovanskih dinarjev v tolarje pred nastankom tečajnih razlik. Vsako drugačno tolmačenje teh določb bi lahko pomenilo, da odlok posega v področje priznavanja pravic, za kar pa ni podlage niti v določbah ustavnega zakona, na podlagi katerega je bil odlok sprejet, niti na podlagi ustavnih določil.

Zaradi povedanega ni sprejemljivo razumevanje veljavnih predpisov, kot sta ga zavzeli obe nižji sodišči. Dejansko v veljavnih predpisih ni pravne podlage za odločanje o novih pravicah, vendar je drugačen položaj v tistih primerih, ko so te pravice upravičencu že bile priznane in tudi izračunane.

V revidentovem primeru mu je bila pokojnina na podlagi zbranih podatkov izračunana na podlagi dosežene pokojninske dobe, nato zmanjšana za določen odstotek do trenutka, ko bi dosegel pogoje za priznanje pokojnine na podlagi dosežene pokojninske dobe, s tem, da je bil datum, do katerega se predčasna pokojnina izplačuje v zmanjšanem znesku, določen v izreku sklepa vojaškega nosilca zavarovanja. Zato v takem primeru ne gre za priznavanje nove pravice, ampak samo za prevzem izplačila že priznane pravice, česar določba 3. člena odloka ne ovira.

Zato revizijsko sodišče zaključuje, da bi tožena stranka morala revidentu od 30. junija 1994 dalje izplačevati pokojnino v znesku, ki mu je bil izračunan glede na doseženo pokojninsko dobo, to se pravi brez 10% odbitka. Samo tako bi izplačilo, ki ne bi bilo v nasprotju z določbami odloka, zagotavljalo skladnost z določbo 18. člena ustavnega zakona, saj bi bilo revidentu zagotovljeno izplačilo pokojninske dajatve v obsegu in pod pogoji, ki so jih določali predpisi SFRJ.

Revizijsko sodišče je na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča, saj bo v nadaljnjem postopku treba izvesti dokaze v zvezi s pripadajočo in že izračunano predčasno starostno pokojnino brez odbitka, ki jih nižji sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava še nista izvedli.

Sodišče je določbe ZPP in ZPIZVZ uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.