VSRS Sodba VIII Ips 47/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo ... z dne 10.11.1987 zavrnilo zahtevek R.I. na razveljavitev odločb in sklepov Podjetja z dne 27.5.1987 in z dne 23.7.1987 (pravnega prednika sedanje tožene stranke), o odstranitvi delavca z dela ter o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja z dne 30.6.1987 in z dne 23.7.1987. Sodišče je ugotovilo, da mu je bil zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti po 4., 14., 15., 25. in 26. točki 39. člena pravilnika o obveznostih in odgovornosti delavcev Podjetja oziroma 142. člena pravilnika o delovnih razmerjih zakonito izrečen najstrožji ukrep in v skladu z določbo 164. člena pravilnika o delovnih razmerjih zakonito odstranjen iz TOZD. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo prvostopno odločitev.

Tožnik je na podlagi določb 73. člena v zvezi z 21. in 25. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19-780/94) vložil proti odločbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V reviziji trdi, da mu očitana nedopustna ravnanja niso bila dokazana ne v sodnem postopku, ne v disciplinskem postopku, ki je tekel v organizaciji, imela pa tudi niso znakov disciplinskih kršitev, za katere je bil spoznan za odgovornega. Dejanska podlaga sodne odločbe temelji na neresničnih izpovedbah prič; dokaznega predloga z zaslišanjem drugih prič, ki jih je tožnik predlagal, pa sodišče ni sprejelo. Zato je, po mnenju revidenta, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar pa je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Odločbi sodišča druge in prve stopnje, izdani v rednem postopku, naj se zato razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v kolikor ju ne bo revizijsko sodišče samo spremnilo.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, kot pravni naslednici Podjetja, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na 3. odstavek 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katerim so določene meje preizkusa izpodbijane odločbe. Pooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus napadene odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah, vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona, sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Tožeča stranka v reviziji ni navedla, katere kršitve ZPP so bile storjene v postopku, ki je tekel pred sodiščem prve in druge stopnje. V reviziji poudarja, da sodišče ni sprejelo in dopustilo izvedbe dokazov z zaslišanjem po njem predlaganih prič. Revizijsko sodišče ugotavlja, da niso utemeljena tožnikove trditve o nepravilnem postopanju prvega sodišča in pritožbenega sodišča, ki je kljub tožnikovim pritožbenim ugovorom potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. S takšnim postopanjem ni bila, kot zmotno misli revident, kršena njegova procena pravica obravnavanja pred sodiščem (če bi bila, bi to pomenilo bistveno procesno kršitev iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki pa bi morala biti, tudi v tem primeru izrecno uveljavljana). Zavrnitev dokaznega predloga pomeni le vprašanje dokazne ocene, ki sta jo sprejeli obe nižji sodišči.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na izpovedbe v disciplinskem in sodnem postopku zaslišanih številnih prič ter na poročilo organov milice in krajevne skupnosti P. Na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka je prišlo do ugotovitve, da je bil tožnik pri raznašanju pošte nemalokrat vinjen, da se je do krajanov - zlasti starejših, neprimerno vedel in jih žalil; skrajno surov in žaljiv pa je bil tudi do sodelavk. Skrajnost pa je njegovo obnašanje doseglo dne 22.5.1987, ko je v vinjenem stanju fizično napadel upravnico, jo zgrabil za vrat in stiskal ter ji iz rok strgal telefonsko slušalko. Na sprejeto dokazno presojo niso mogle vplivati izpovedbe dostavljačev, saj po oceni pritožbenega sodišča - zaradi načina in narave njihovega dela - niso mogle vedeti za tožnikov neprimeren odnos do strank. Prepričanje sodišča o dokazni vrednosti njihovih izpovedb je torej temeljilo na objektivnih dejstvih.

Hkrati je sodišče druge stopnje - enako kot je storilo že sodišče prve stopnje - presodilo, da s strani tožnika predlagani novi dokazi niso pomebni za odločbo in ne morejo privesti do drugačnih dejanskih ugotovitev. Zato je sodišče na podlagi določbe takrat veljavnega 28. člena zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74 in 38/84 - v nadaljevanju ZSZD) oziroma 4. odstavkom 300. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZSZD smelo opustiti izvedbo nadaljnih dokazov. Takšno ravnanje bi lahko imelo za posledico le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato se revizijsko sodišče z dokazno oceno, ki sta jo sprejeli obe nižji sodišči, ni smelo ukvarjati.

Tudi očitek revidenta, da sta sodišči v izpodbijanih odločbah zmotno uporabili materialno pravo, ker tožniku očitana ravnanja niso imela znakov disciplinske kršitve, ne drži. Pod prvo alineo izreka odločbe skupne disciplinske komisije z dne 30.6.1987 opisano ravnanje, ko je dne 22.5.1987 fizično napadel upravnico in razbil telefonski aparat, ima tudi po mnenju revizijskega sodišča vse znake disciplinske kršitve po 15. in 38. točki 39. člena pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev (oziroma 142. člena pravilnika o delovnih razmerjih). Povzročanje nereda ali pretepa pomeni namreč uporabo sile (fizične ali psihične) proti drugi osebi, s čimer disciplinski storilec napada njeno telesno celovitost, svobodo gibanja in odločanja. S tem, ko je tožnik kritičnega dne stiskal in davil upravnico, je gotovo prizadel njeno telesno celovitost; s siceršnjimi grožnjami, da jo bo ubil, pa povzročal pri njej strah, nemir in nelagodnost.

Revident tudi neutemeljeno uveljavlja, da dejanje pod drugo alieno izreka disciplinske odločbe nima znakov disciplinske kršitve. Pod 14. točko 39. člena pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev TOZD oziroma 142. člena pravilnika o delovnih razmerjih je kot hujša kršitev delovnih obveznosti opredeljeno prihajanje na delo v vinjenem stanju ali uživanje alkohola med delom. Tožniku očitano dejanje je namreč dovolj konkretno opisano s tem, da je Imširovi† večkrat med delom užival alkohol; njegovo ravnanje pa je dokazno podprto z izpovedbami v postopku zaslišanih in naštetih prič ter izvedeniškega mnenja pod točko 4 na strani 7 (list. št. 84).

Enaka ugotovitev velja po mnenju revizijskega sodišča za dejanje iz tretje alinee disciplinske odločbe - opisana s tem, da je bil tožnik surov in žaljiv do strank in sodelovalcev ter da je večkrat grozil upravnici, da jo bo ubil oziroma obesil. Očitano in tožniku dokazano ravnanje ima vse znake disciplinske kršitve, določene v 25. in 26. točki 39. člena pravilnika o obveznostih in odgovornosti delavcev oziroma 142. člena pravilnika o delovnih razmerjih, kot surovo in nevljudno vedenje do sodelavcev in strank oziroma neprimerno obnašanje izven delovne organizacije, ki kvari ugled delovne organizacije. Surovo in nevljudno vedenje pomeni namreč napad na človekov notranji občutek časti in integritete osebnosti. Neprimerno obnašanje pa je takšno vedenje, s katerim se izraža povsem nesprejemljiv odnos do drugega, pri tej osebi pa povzroča nemir, nerazpoloženje ali vznemirjenost. S tem, ko je tožnik kričal in žalil (verbalno in realno) svoje sodelavce in stranke, s katerimi je prihajal v stik, je očitno napadal njihovo čast, ugled in dostojanstvo.

Kot izhaja iz ugotovitev obeh nižjih sodišč, je bilo tožnikovo inkriminirano ravnanje sestavljeno iz elementov agresivnega (nasilniškega) obnašanja in njegovega dokazanega nagnjenja k takšnim dejanjem (odločba o prekršku, disciplinska odločba z dne 18.2.1986). Zato sta sodišči prve in druge stopnje prišli do utemeljenega sklepa, da so v njegovem ravnanju podani vsi znaki disciplinskih kršitev iz 15., 38. 14, 25. in 26. točke 39. člena pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev oziroma 142. člena pravilnika o delovnih razmerjih.

Ker so bile s takimi dejanji tožnika povzročene motnje pri opravljanju del in nalog oziroma odnosih med delavci (154. člen pravilnika o delovnih razmerjih), sta odločitvi sodišč, ki sta vzdržali v veljavi tožniku zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, materialno pravno pravilni. Zato tudi revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP ni utemeljen. Revizijsko sodišče je zato revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP). Določbe ZPP in ZSZD, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).