VSRS Sodba VIII Ips 49/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožnica nosi sama svoje stroške v zvezi z odgovorom na revizijo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sklep direktorja, s katerim je bilo ugotovljeno, da tožnici preneha delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov ni postal dokončen, zato nima pravnih učinkov. Odločilo je, da jo je dolžna tožena stranka poklicati nazaj na delo, ji plačati za čas, ko ni bila v delovnem razmerju, nadomestilo osebnega dohodka ter ji povrniti stroške postopka, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopno odločbo.

Tožena stranka je vložila na podlagi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS št. 19/94) revizijo zoper odločbo pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala naj revizijsko sodišče izpodbijano odločbo tako spremeni, da tožničin zahtevek zavrne, podredno pa, da odločbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Revizijo je obrazložila s tem, da je sindikat podvomil v legitimnost odločitev delavskega sveta, ki naj bi mu mandat potekel že konec leta 1991. Zato delegati o ugovoru niso odločali, ampak so se postavili na stališče, naj predlagateljica zahteva varstvo pravic na sodišču. V ugovoru zoper izpodbijani sklep direktorja je bilo tudi navedeno, naj o ugovoru odloča zakonito izvoljeni organ, ta organ pa glede na stališče sindikata sploh ni obstajal, zato je sklep direktorja postal dokončen po preteku ugovornega roka. V sodnem postopku tožnica ni zahtevala ugotovitve, da izpodbijani sklep direktorja ni dokončen, ampak je zahtevala ugotovitev, da ni zakonit in njegovo razveljavitev. Sodišči o postavljenem zahtevku nista odločali, ampak sta ugotavljali le to, ali je delavski svet o ugovoru odločil. Odločba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj o utemeljenosti zahtevka sploh ni bilo odločeno.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91, 45/94, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis). Navajala je, da revizija ni dovoljena, saj tožnica v tem postopku nikoli ni bila toženka kar revizija navaja, revizija pa je dovoljena le zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v izpodbijani odločbi niso bile kršene določbe postopka, ki ga smiselno uveljavlja revizija (13. točka drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 385. člena istega zakona), zmotno pa tudi ni bilo uporabljeno materialno pravo (3. točka prvega odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku).

386člen zakona o pravdnem postopku določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Glede revizijske navedbe, da odločba pritožbenega sodišča nima odločilnih razlogov o dejstvih, da o ugovoru ni bilo odločeno, je treba reči, da so odločilna dejstva o tem v ugotovitvi, da delavski svet o ugovoru ni odločil. Kakšni so bili razlogi za to, pravno ni pomembno. Posledice neodločitve ugovornega organa so določene v prvem odstavku 106. člena in v prvem odstavku 36. e člena zakona o delovnih razmerjih. Po prvem določilu ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve, po drugem določilu pa delavcu, kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu, preneha delovno razmerje po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ker delavski svet o ugovoru ni odločil, zadeva ni postala dokončna, zato je obstajal zakonit razlog za odločitev v odločbah prvo in drugostopnega sodišča. Niti po predpisih, ki so veljali v času, ko je izdalo odločbo sodišče prve stopnje, niti po sedaj veljavnem zakonu o delovnih in socialnih sodiščih, sodišče v sporih iz delovnega razmerja ni vezano na zahtevek, ampak je dolžno spor končati v okviru spornega razmerja. Tako je ravnalo tudi v obravnavanem primeru, saj se bo spor v organizaciji nadaljeval v ugovornem postopku in ne zopet v postopku pred organom prve stopnje. Na določilo prvega odstavka 106. člena zakona o delovnih razmerjih je opozorila tožnica v predlogu in se zoper odločbo sodišča prve stopnje ni pritožila, ker je očitno zadovoljna z izidom spora. Ker razlogi, ki so navedeni v reviziji ne morejo omajati pravilnosti odločitve obeh sodišč in ker tudi niso podane kršitve zakona, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba zavrniti revizijo kot neutemeljeno (393. člen zakona o pravdnem postopku).

V reviziji sta bili stranki pomotoma napačno označeni, na kar je opozorila v odgovoru na revizijo tudi tožeča stranka. Šlo je za očitno pisno napako, zato stroški za odgovor na revizijo niso bili potrebni. Po prvem odstavku 155. člena zakona o pravdnem postopku upošteva sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Glede na to določilo je sodišče odločilo, da nosi svoje stroške v zvezi z odgovorom na revizijo tožnica sama.