VSRS Sklep VIII Ips 25/94

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov disciplinske komisije in komisije za varstvo pravic tožene stranke, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje zaradi hujše kršitve delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za ves čas brezposelnosti, mu izplačati vse denarne obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja z zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je predlagatelj storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 4. točki 84. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, saj je kršil določila 13., 14. in 15. zlasti pa 19. in 21. člena njenega pravilnika o varstvu pri delu. Ker je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti v času, ko mu je bila izvršitev disciplinskega ukrepa zaradi druge hujše kršitve delovnih obveznosti pogojno odložena, so disciplinski organi utemeljeno in v skladu z drugim odstavkom 85. člena, v zvezi z drugim odstavkom 87. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke in v skladu z drugim odstavkom 90. člena zakona o delovnih razmerjih preklicali pogojno odloženo izvršitev disciplinskega ukrepa. Hujša kršitev delovnih obveznosti se kaže v tem, da tožnik ni organiziral koordiniranega dela pri sanaciji stanja, ki je nastalo po požaru in ni poskrbel za vodenje vseh evidenc. Drugostopenjsko sodišče je potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Zaradi nekoordiniranega dela predlagatelja je po mnenju sodišča grozila tudi potencialna materialna škoda.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka na podlagi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in je predlagala naj revizijsko sodišče tako spremeni odločbi prvo in drugostopenjskega sodišča, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi. Navajala je, da v izpodbijanih sklepih ni navedeno v čem je bila kršitev delovne obveznosti, saj splošna navedba v izreku sklepa, da tožnik ni ravnal po navodilih, ne zadošča. Ker ni bilo nevarnosti nastanka škode, ne obstajajo bistveni elementi hujše kršitve delovnih obveznosti po 4. točki 84. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zahteva 89. člena zakona o delovnih razmerjih, da je bistveno moten delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Za preklic pogojne odložitve niso obstajali zakoniti pogoji.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki je vložila odgovor na revizijo. Predlagala je naj revizijsko sodišče zavrne revizijo.

Revizija je utemeljena.

386člen zakona o pravdnem postopku, ki se glede na določilo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91 z dne 25.6.1991) uporablja kot republiški predpis določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Glede na to določilo ugotavlja revizijsko sodišče, da revizija sicer nima prav ko navaja, da morajo biti tudi pri preklicu pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa dani pogoji iz 89. člena zakona o delovnih razmerjih, saj velja to določilo le za primere hujše kršitve delovnih obveznosti za katere se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ne pa tudi za primere, ko je delavec storil hujšo kršitev delovnih obveznosti v času pogojne odložitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki mu je bil izrečen zaradi druge hujše kršitve delovnega razmerja. Za preklic pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa zadostuje po drugem odstavku 90. člena zakona o delovnih razmerjih že to, da delavec v pogojni dobi stori hujšo kršitev delovne obveznosti, ki je kot taka določena v zakonu, kolektivni pogodbi ali v splošnem aktu. Revizija pa ima prav, da je dejansko stanje premalo natančno razčiščeno, da bi bilo mogoče odločiti, da je tožnik res storil očitano hujšo kršitev delovne obveznosti. Po 4. točki 84. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, stori hujšo kršitev delovnih obveznosti delavec, ki ne izpolnjuje oziroma ne upošteva določil zakonov, predpisov in splošnih aktov, ki urejajo varstvo pri delu, varstvo pred požarom, prihod na delo in odhod z dela ter gibanje na območju podjetja ali na delo po teh določilih, z neizpolnjevanjem oziroma neupoštevanjem teh določil pa: - ogrozi ali lahko ogrozi svoje zdravje ali življenje, zdravje ali življenje delavcev ter drugih delavcev oziroma oseb; - povzroči ali lahko povzroči materialno škodo podjetju, delavcem podjetja ali drugim osebam. Tožnik bi s svojim ravnanjem lahko kršil svoje delovne obveznosti, če ni upošteval alinei iz 21. člena pravilnika o varstvu pri delu tožene stranke, po katerih mora neposredni vodja v primeru nesreče pri delu postopati kot je za te primere predvideno z ustreznimi navodili in redno vpisovati v knjigo poškodb pri delu vsak izredni dogodek, ki bi lahko imel za posledico ogrožanje zdravja in življenja delavcev. Kako mora neposredni vodja ravnati v primeru nesreče pri delu, je razvidno iz opisa delovnega mesta vodje delovne izmene, po katerem mora delavec voditi vse predvidene evidence v izmeni in sodelovati pri reševanju proizvodne problematike. To svojo obveznost je tožnik prepustil drugim delavcem ter niti ni obvestil operaterja, kje ga lahko najde, če bodo nastale težave pri vzpostavitvi proizvodnje, kar je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče.

Zahteva za začetek disciplinskega postopka kot tudi izrek sklepa disciplinske komisije mora vsebovati krajevno in časovno opredeljen opis storitve ali opustitve, ki predstavlja kršitev delovne obveznosti. V izreku sklepa disciplinske komisije tak opis ni dan. Tožnik je sicer vedel, zaradi česa je bil zoper njega uveden disciplinski postopek, ni pa mogel vedeti na podlagi katerih okoliščin bi s svojim ravnanjem lahko ogrozil svoje zdravje ali življenje ali zdravje oziroma življenje delavcev ali bi lahko povzročil materialno škodo, saj iz splošnega opisa kršitve v izreku sklepa disciplinske komisije to ni razvidno. Iz postopka v organizaciji in pred sodiščem tudi ne izhaja, da so bile te okoliščine raziskane, čeprav spadajo v opis hujše kršitve delovne obveznosti po omenjenem določilu. Le iz obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča je razvidno, da je zaradi omenjenega nekoordiniranega ravnanja grozila potencialna materialna škoda, vendar tudi iz mnenja pritožbenega sodišča ni razvidno, kakšna in v čem se kaže verjetnost nastanka materialne škode. Sodišče sicer ni vezano na kvalifikacijo kršitve, vendar tudi iz drugih opisov hujših kršitev delovnega razmerja ne izhaja, da je storil tožnik hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki je opredeljena v pravilniku. Ker predlagateljevo ravnanje po dosedanjih ugotovitvah ni bilo tako, da bi predstavljalo nevarnost, ki je sestavni del hujše kršitve delovnih obveznosti po omenjenem določilu pravilnika, je treba ugotoviti, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Glede na to je bilo treba reviziji ugoditi in razveljaviti obe izpodbijani odločbi (drugi odstavek 395. člena zakona o pravdnem postopku).