VSRS Sodba VIII Ips 287/2007

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Sodišče prve stopnje je (med drugim) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.326.288,09 SIT. V tem delu je tožnik uveljavljal plačilo odpravnine zaradi sporazumnega prenehanja pogodbenega razmerja pred potekom roka, za katerega je bil tožnik imenovan kot poslovodja. Taka odpravnina je bila dogovorjena s pogodbo o imenovanju na delovno mesto poslovodje družbe z dne 10. 7. 1998 in aneksom k tej pogodbi z dne 30. 7. 1998. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik pri prodaji poslovnega deleža v toženi stranki z družbo T. dogovoril, da bo sporazumno odstopil z delovnega mesta direktorja, tožena stranka pa mu bo zagotovila ustrezno delovno mesto. Odpravnina pa je bila dogovorjena za primer sporazumnega prenehanja pogodbenega razmerja med tožnikom in toženo stranko. Ker do takega prenehanja ni prišlo zaradi sporazuma med nadzornim svetom tožene stranke in tožnikom, temveč na podlagi lastne želje tožnika po dogovoru oziroma sporazumu s T., tožniku odpravnina ne pripada.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev 212. člena in 213. člena ZPP, bistvene kršitve 34. člena ZDSS-1 v pritožbenem postopku in zaradi absolutno bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je materialnopravno naziranje pritožbenega sodišča neskladno, celo kontradiktorno, saj po eni strani govori o razrešitvi na željo tožnika, po drugi strani pa navajanje, da je moral nadzorni svet sprejeti tožnikov odstop, implicira sporazum med tožnikom in nadzornim svetom, kar se izključuje z razrešitvijo na lastno željo. S tem ni bilo odgovorjeno na izrecno pritožbeno grajo glede uporabe materialnega prava, s čimer je bila storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi iz 8. točke, saj iz obrazložitve ni moč povzeti, ali se je pritožbeno sodišče sploh seznanilo s pritožbenim naziranjem tožnika in v čem je to neutemeljeno. Izjave, ki so bile podane med tožnikom in nadzornim svetom je moč pravno interpretirati le tako, da je šlo za sporazum. Pogodbeno razmerje je prenehalo zato, ker je tožnik dal predlog za prenehanje pogodbenega razmerja, nadzorni svet pa je tak predlog sprejel. Pritožbeno sodišče tudi ni razmejilo trditvenega in dokaznega bremena strank in je tožnika obremenilo tako z zatrjevanjem kot dokazovanjem sporazuma, namesto da bi toženo stranko obremenilo z nasprotnim zatrjevanjem in dokazovanjem. Motivi, zakaj je nadzorni svet dosegel soglasje s tožnikom, na vsebino konsenza ne vplivajo. Predmet zadeve je izključno razmerje med tožnikom in nadzornim svetom tožene stranke, zato materialnopravno zmotna interpretacija zapisnika seje nadzornega sveta in utemeljitev sodišča, da je tožnik v skladu z dogovorom z vodstvom T. podal sporazumno pisni odstop z mesta direktorja. Tožena stranka je navedla kot razlog za prenehanje pogodbenega razmerja odpoklic s funkcije direktorja in razrešitev na lastno željo tožnika, vendar nobenega od teh ugovorov ni substancirala z navedbo relevantnih dejanskih okoliščin in jih ni navezala na določila pogodbe o zaposlitvi. Ker je trditvena podlaga tožene stranke v tej smeri popolnoma izostala, vprašanje, ali je pogodbeno razmerje prenehalo na tožnikovo željo, ni moglo biti predmet razpravljanja v sporu. Zato je sodišče kršilo določbi 212. in 213. člena ZPP, ker je zavrnilni del sodbe oprlo na dejansko ugotovitev, ki je v procesno gradivo ni vnesla nobena od strank.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 – ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne oziroma deloma tudi kot nedovoljeno zavrže.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožeča stranka res vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo, vendar iz njenih navedb jasno izhaja, da ne zoper sodbo v celoti. Že pritožbo je tožnik vložil le zoper zavrnilni del prvostopne sodbe in revizijo zato vlaga le zoper odločitev pritožbenega sodišča v tem delu. Dodatno pa se revizija sama omeji le na pravnomočno odločitev o (primarnem) tožbenem zahtevku za znesek 1.326.288,09 SIT (točka II/1 prvostopne sodbe). To izhaja tako iz izrecne navedbe v reviziji, da je „sporno 5.534,50 EUR“, kar je preračunana vrednost v tolarjih postavljenega tega dela zahtevka, kot tudi iz revizijskih navedb, ki se v celoti nanašajo le na ta del zahtevka.

Bistveno kršitev 34. člena ZDSS-1 tožnik v reviziji zgolj navrže, ne da bi jo posebej utemeljil. Zato v tem delu izpodbijane sodbe niti ni bilo mogoče preizkusiti.

Druge zatrjevane kršitve pravil postopka pa niso podane. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso jasni in niso med seboj v nasprotju. Neutemeljeno je pri tem sklicevanje tožnika na drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov.

Povsem neutemeljeno je zatrjevanje tožnika na kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj z ničemer ne utemeljuje, s kakšnim nezakonitim postopanjem sodišča mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Nakazane pomanjkljivosti v obrazložitvi drugostopne sodbe bi lahko kazale na kršitve določb prvega odstavka 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, vendar take kršitve tožnik ne uveljavlja.

Predmet spora je bilo plačilo odpravnine, dogovorjene za primer sporazumnega prenehanja pogodbenega razmerja. Tožnik je zatrjeval in dokazoval, da je do takega prenehanja prišlo, tožena stranka pa je zatrjevala in tudi dokazovala, da ni šlo za prenehanje pogodbenega razmerja po sporazumu njenega nadzornega sveta in tožnika. Zato ni utemeljeno zatrjevanje v reviziji, da se sodišče ne bi smelo spuščati v razpravljanje o tem – za odločitev bistvenem – vprašanju.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je določba drugega odstavka 18. člena individualne pogodbe med pravdnima strankama z dne 10. 7. 1998 v besedilu po aneksu k tej pogodbi z dne 30. 7. 1998. Pogodbeno besedilo je jasno, med strankama ni sporno in ne potrebuje posebne razlage. Če pogodbeno razmerje, torej imenovanje na delovno mesto poslovodje družbe, sporazumno preneha pred potekom roka, za katerega je poslovodja imenovan, mu pripada 6 kratni znesek zadnje plače.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je tako dejansko ugotovitev sprejelo, da je do razrešitve tožnika prišlo na njegovo željo zaradi dogovora med tožnikom in družbo T., ne pa na podlagi sporazuma med tožnikom in nadzornim svetom tožene stranke. Na tako dejansko ugotovitev je revizijsko sodišče vezano, zato ni mogoče upoštevati navedb tožnika, ki ponuja drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov, posebej njegove izjave z dne 22. 1. 2001, zapisnika seje nadzornega sveta z dne 2. 2. 2001 in izpovedi zaslišanih prič. Dejstvo, da je nadzorni svet sprejel tožnikov „predlog“ za razrešitev s funkcije direktorja družbe, še ne pomeni, da je šlo za sporazumno razrešitev. O tem, da bo odstopil kot direktor se je tožnik dogovoril oziroma sporazumel z vodstvom T.. Nadzorni svet tožene stranke se je s tem razlogom oziroma motivom za tožnikov predlog seznanil in ga upošteval tako, da je tožnika - na njegovo željo - razrešil nalog direktorja družbe. Iz navedenih dejanskih ugotovitev izhaja pravilna presoja obeh sodišč, da ni bilo podlage za tožbeni zahtevek.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).