VSRS Sklep VIII Ips 198/2007

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeve vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 5.1.2005, naložilo toženi stranki, da pozove tožnico nazaj na delo na delovno mesto, ki ustreza stopnji njene izobrazbe in z delom pridobljenim izkušnjam, ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter ji za ta čas izplača nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ugotovilo je, da je tožnici dne 30.6.2003 potekla izvolitev v naziv docentke za didaktiko matematike. Ker postopek za ponovno izvolitev v naziv še ni bil končan, ji je senat Pedagoške fakultete dovolil opravljanje pedagoškega dela do 30.11.2004. Tega dne je isti senat obravnaval vlogo tožnice za ponovno izvolitev v naziv docentke, vendar je odločil, da jo ne izvoli. Senat tožene stranke je po tožničini pritožbi to odločbo razveljavil (dne 15.2.2005), senat Pedagoške fakultete pa je 24.5.2005 ponovno zavrnil izvolitev tožnice v naziv docentke. O pritožbi tožnice zoper to odločbo (še) ni bilo odločeno. Dne 5.1.2005 je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela v skladu z določbo 2. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002). Sodišče je na podlagi 203. člena Statuta tožene stranke (Uradni list Republike Slovenije, št. 115/2004-UPB, v nadaljevanju Statut) presodilo, da bi tožena stranka lahko takšno odločitev sprejela le na podlagi dokončne odločitve o izvolitvi v naziv. Ker odločba senata Pedagoške fakultete z dne 24.5.2005 ni postala dokončna, je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici preuranjena.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo, da odločba o zavrnitvi izvolitve v naziv še ni dokončna, vendar to ni vplivalo na pravilnost same odločitve. Habilitacijski postopek in postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi sta ločena postopka. Tožnici je dne 30.6.2003 potekla izvolitev v naziv docentke, kar pomeni, da po določbah Zakona o visokem šolstvu (ZViS, Uradni list Republike Slovenije, št. 67/93 in nadalj.) ni imela pogojev za opravljanje svojega dela visokošolske učiteljice – docentke za didaktiko matematike. V skladu z določbo petega odstavka 88. člena ZDR bi morala tožena stranka podati odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v 30. dneh od tega datuma. Tudi v primeru, če bi ta rok tekel od 30.11.2004, ga je tožena stranka zamudila. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR bi morala tožnici pred odpovedjo omogočiti zagovor, vendar iz dokaznega postopka ne izhaja, da jo je na zagovor sploh vabila.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na to, da je Višje delovno in socialno sodišče v sodbi, opr. št. Pdp 1583/2005-3 z dne 25.1.2007, sprejelo drugačno odločitev o istem pravnem vprašanju. S tem je kršeno zaupanje v vladavino prava v Republiki Sloveniji oziroma enakost pred zakonom. Nasprotuje presoji o zamudi subjektivnega roka za odpoved po petem odstavku 88. člena ZDR, saj sodišče ni upoštevalo dejstva, da se subjektivni rok šteje od dneva, ko je rektor tožene stranke izvedel, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za ponovno imenovanje v naziv docent. O tem je bil obveščen kasneje. Meni, da je začel teči rok za odpoved od seznanitve rektorja z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma od seznanitve s sklepom senata Pedagoške fakultete z dne 30.11.2004, saj je tožnica do tega datuma imela pravni naslov, na podlagi katerega je lahko opravljala pedagoško delo. Nato ponovno opozarja na odločitev o zadevi Pdp 1583/2005-3 in na stališče, da je za odpoved važna seznanitev rektorja, saj sta funkciji senata univerze in rektorja ločeni. Obe sodbi sta nepravilni, vendar je v zadevi Pdp 1583/2005 sodišče zavzelo pravilno stališče, da je treba odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati ob dokončni odločitvi senata univerze. To stališče utemeljuje z morebitnimi dolgotrajnimi postopki za ponovno izvolitev, že potem ko poteče obdobje prejšnje izvolitve. Nato v nasprotju s temi stališči poudarja, da ni nujno, da je dokončnost tisto dejstvo, ki je pravno relevantno za presojo. V skladu s Statutom bi bil nedvomno to trenutek neizvolitve na pristojnem senatu, saj se takrat prvič ugotovi, ali razlog nesposobnosti obstaja ali ne.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožena stranka uvodoma uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, vendar ga v nadaljevanju ne konkretizira. Glede na to in upoštevajoč značaj revizije kot izrednega pravnega sredstva revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnici dne 30.6.2003 potekla izvolitev v naziv docentke za didaktiko matematike. Ker je že pred tem (dne 10.2.2003) podala vlogo za ponovno izvolitev (v skladu s 191. členom Statuta), in ker se ta postopek do 30.6.2003 ni končal, ji je senat Pedagoške fakultete dovolil opravljanje pedagoškega dela do 30.11.2004. Istega dne je senat Pedagoške fakultete tožene stranke obravnaval tudi vlogo za ponovno izvolitev v naziv docentke, vendar tožnice v ta naziv ni izvolil. Senat tožene stranke je sicer 15.2.2005 to odločbo razveljavil, senat Pedagoške fakultete tožene stranke pa je 24.5.2005 ponovno odločil, da se tožnica ne izvoli v naziv docentke. Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, o pritožbi pa še ni bilo odločeno.

179člen Statuta določa, da delo na univerze in pri članicah univerze opravljajo visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci ter drugi delavci, ki opravljajo upravno-administrativna, strokovno-tehnična in druga dela kot svoj glavni poklic. Pri tem visokošolsko izobraževalno, znanstvenoraziskovalno in umetniško delo opravljajo visokošolski učitelji, znanstveni sodelavci in visokošolski sodelavci, ki so po zakonu in tem statutu pridobili ustrezen naziv (180. člen Statuta). Visokošolski učitelji so docent, izredni profesor, redni profesor ter lektor (prvi odstavek 52. člena ZViS) oziroma so to nazivi visokošolskih učiteljev (181. člen Statuta).

Pogoj za opravljanje visokošolskega izobraževalnega, znanstvenoraziskovalnega in umetniškega dela je torej tudi ustrezen naziv, ki se pridobi v posebnem postopku habilitacije. Ta postopek je v skladu z 57. členom ZViS določen v Statutu tožene stranke. Docente se voli za obdobje pet let (prvi odstavek 56. člena ZViS). Postopek za izvolitev ali ponovno izvolitev v naziv visokošolskega učitelja (docenta) se ne začne po uradni dolžnosti, temveč le na osebno prošnjo kandidata (191. člen Statuta). V postopku so predvideni roki za obravnavanje predloga, imenovanje komisije, poročilo, itd.. Ker pa se postopek lahko zavleče in traja tudi po obdobju veljavne habilitacije za visokošolskega učitelja (tako kot v tem primeru), in ker je pogoj za opravljanje dela visokošolskega učitelja (docenta) ustrezen naziv, je pomembno, ali tudi po poteku obdobja izvolitve v naziv obstajajo pogoji za opravljanje pedagoškega dela. Še zlasti glede na določbo 203. člena Statuta, po katerem visokošolski učitelj, ki ni ponovno izvoljen v naziv ali mu je bil naziv odvzet, ne more več opravljati izobraževalnega, znanstvenoraziskovalnega in umetniškega dela na univerzi in se mu, če je mogoče, ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, sicer pa mu pogodba preneha.

Tožena stranka v Statutu nima posebnih določb o položaju visokošolskega učitelja, ki mu je že potekel naziv, še vedno pa teče postopek za njegovo ponovno izvolitev v naziv. Čeprav to ni predmet odločanja v tem sporu, je (glede na revizijske navedbe) treba opozoriti, da je v tem razlika med Statutom Univerze v Ljubljani, ki v 216. členu izrecno določa, da se tistemu, ki je pravočasno vložil popolno zahtevo za izvolitev, vendar postopek do izteka veljavnosti dotedanjega naziva ni končan, veljavnost obstoječega naziva podaljša do dokončne odločitve. Brez takšne ali podobne določbe v Statutu tožene stranke je ta na senatu Pedagoške fakultete (s sklicevanjem na Obvezna strokovna mnenja o izvajanju napredovanj na podlagi Pravilnika o napredovanju) odločila, da tožnici dovoli opravljanje pedagoškega dela do 30.11.2004, po tem obdobju (vsaj glede na dosedanje podatke v spisu) pa tožnici dovoljenja za opravljanje pedagoškega dela ni podaljšala. To pomeni, da šele od takrat dalje in ne že od 30.6.2003 (datuma, ko ji je potekel naziv) ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in zaradi tega ni mogla več izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ob izostanku ustreznih določb v Statutu in nepodaljšanem dovoljenju za opravljanje pedagoškega dela po 30.11.2004 torej v tem primeru ni odločilno, ali je bil postopek za ponovno izvolitev v naziv docentke že dokončan, temveč da je tožena stranka (za njo Pedagoška fakulteta) dovolila tožnici opravljanje pedagoškega dela le do 30.11.2004, in da ji je že pred tem potekel čas izvolitve v naziv.

Šele po tem datumu je torej nastal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR v povezavi z 203. členom Statuta tožene stranke.

Po petem odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec odpovedati pogodbo najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogom za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Datum nastanka razloga za odpoved in datum seznanitve z razlogom sta različna datuma; lahko se pokrivata, lahko pa tudi ne.

V tem primeru, ko je pogodbo o zaposlitvi tožnici odpovedal rektor tožene stranke (v skladu s pooblastilom iz 8. in 9. točke drugega odstavka 287. člena Statuta), ki je tudi njen zastopnik (drugi odstavek 287. člena Statuta v povezavi z 18. členom ZDR), je pomembno, kdaj se je prav on seznanil z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ker je opravljanje pedagoškega dela tožnici dovolil senat Pedagoške fakultete tožene stranke (torej ne senat Univerze v Mariboru), ker bi ta senat lahko dovolil opravljanje dela tožnici tudi po 30.11.2004 oziroma jo takrat izvolil v naziv, in ker rektor odloča o delovnih razmerjih visokošolskih učiteljev na predlog dekana posamezne fakultete (članice tožene stranke), je za odločitev pomembna ugotovitev, kdaj se je prav rektor tožene stranke seznanil s tem, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela na njenem delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi. Iz dosedanjih podatkov v spisu izhaja, da ga je dekan Pedagoške fakultete o tem obvestil z dopisom, ki ga je tožena stranka prejela šele dne 6.12.2004 (priloga B 7), ni pa jasno, kdaj se je z njim seznanil tudi rektor.

Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, zaradi tega pa tudi dejansko stanje o seznanitvi z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo popolno ugotovljeno. V skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP to predstavlja razlog za razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je tudi obrazložilo, da bi morala tožena stranka tožnici pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor (v skladu z drugim odstavkom 83. člena v povezavi s 177. členom ZDR). Vendar pa zakon pravice do zagovora ne določa absolutno, saj predvideva, da delodajalec ni dolžan omogočiti delavcu zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca to neupravičeno pričakovati, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove na zagovor. Zato brez izrecne opredelitve do tega, ali je bilo v obdobju po prenehanju veljavnosti naziva in dovoljenja za opravljanja pedagoškega dela od tožene stranke sploh upravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor, ni mogoče enostavno zaključiti, da je tožena stranka že s tem, ko tožnici zagovora ni omogočila, kršila navedeno zakonsko določbo. Zlasti zato, ker ne bi šlo za poseben zagovor v smeri pravočasnega, strokovnega in kvalitetnega opravljanja dela, temveč izpolnjevanja pogojev za delo, ki se ugotavljajo v drugem - posebnem habilitacijskem postopku (glej tudi sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 7/2004 z dne 28.9.2004).

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejstva glede seznanitve rektorja tožene stranke s tem, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za delo in glede zagovora pred odpovedjo, se do teh ugotovitev opredeliti ter ponovno odločiti.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).