VSRS Sodba VIII Ips 40/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za izplačevanje akontacije vojaške starostne pokojnine, ker je ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev, predpisanih v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, saj po 18.7.1991 pa do upokojitve ni bil na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in ni do 18.10.1991 vložil zahtevka za upokojitev.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji, ponovno povzelo dejansko stanje in obrazložilo materialne predpise ter obrazloženo zavrnilo pritožbene navedbe.

Zoper pravnomočno odločbo sodišče druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi kršitve materialnega prava, zlasti tudi ustave ter postopka. Navajal je, da mu v pravni državi nihče ne bi smel vzeti pokojnine, tudi če bi bil kaznovan. Zato bo, če ne dobi pokojnine, vložil ustavno pritožbo, državo pa bo tožil odškodninsko. Upokojen je bil še pred nastankom nove države, zato mu mora Republika Slovenija kot pravna naslednica bivše države priznati pokojnino. V juniju in juliju 1991 ni sodeloval v nikakršni agresiji, saj je s svojega položaja le omilil možne postopke. Ves čas je bil pod strahovitim pritiskom in zato ne razume, zakaj je edini od višjih oficirjev, ki mu pokojnina ni bila priznana. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi in tožniku prizna akontacijo vojaške pokojnine ali pa zadevo razveljavi in jo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija pa procesne kršitve sicer zatrjuje, vendar ne pove, katere naj bi bile podane, zato je sodišče lahko ugotavljalo samo, če gre za bistvene kršitve tistih določb postopka, ki se upoštevajo že po uradni dolžnosti. Teh pa, kot je že povedano, ni ugotovilo.

Izpodbijana odločba kot pravni temelj upošteva določbe odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92). Glede tega odloka je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-89/93 z dne 20.1.1994 (Uradni list RS, št. 9/94) odločilo, da ni v neskladju z ustavo, če ne ureja same pravice do pokojnine in pogojev za njeno pridobite, temveč ureja le način določanja akontacij in njihovega izplačevanja upravičencem, ki so to postali po določbah zakona. Zato revizijska graja kršenja ustave ni sprejemljiva.

Tudi revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi ni utemeljeno. Obe sodišče, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v odločbah uporabili določbe odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, ki temelji na določbah 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev, vojaških vojnih invalidov in članov družin padlih borcev NOV v Deželi Furlaniji-Julijski krajini Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ. V odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin pa je določeno, kdo se lahko šteje za uživalca vojaške pokojnine. Tako je v 1. členu odloka določeno, da Republika Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 26.6.1991 dalje, s tem, da 2. člen odloka določa, da se za upravičence štejejo osebe, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Pri tem je v 2. odstavku 2. člena odloka še določeno, da se ne glede na izpolnjevanje pogojev ne štejejo za upravičence osebe, ki so kot pripadniki JA sodelovale v agresiji na Republiko Slovenijo.

Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 1. odstavku 2. člena odloka, saj pravice do pokojnine ni uveljavil do 18.7.1991, po tem datumu pa do 18.10.1991 ni bil na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in v tem času ni vložil zahtevka za priznanje pravice do pokojnine niti ni pristopil k teritorialni obrambi Republike Slovenije, sta ob uporabi določb citiranega odloka in preko njega določb ustavnega zakona, zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, saj za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji. Tudi revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč meni, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

V reviziji tožnik še navaja, da mu nihče ne bi smel vzeti pokojnine, ker je plačeval socialno zavarovanje. V spisu ni nobenega podatka o tem, da bi tožniku bila pokojnina odvzeta, svoje trditve pa tožnik tudi z ničemer ne podkrepi. Zato pravzaprav ni jasno, na kakšen odvzem pokojnine tožnik sploh misli. Če pa meni, da odvzem pokojnine pomeni to, da Republika Slovenija ne prevzame izplačila njegove vojaške pokojnine, mu je treba pojasniti, da Republika Slovenija ne pozna sistema nacionalne pokojnine. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se priznavajo samo tistim, ki so vključeni v obvezno, prostovoljno ali kakšno od dodatnih zavarovanj. To pa pomeni tudi plačevanje ustreznih prispevkov nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Vojaške osebe pa v bivši SFRJ niso bile vključene v splošno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ampak so bile že od leta 1973 vključene v poseben sistem, ki je bil urejen z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Uradni list SFRJ, št. 67/72, 13/76, 58/76, 7/85 in 74/79). Njihovi prispevki so bili odvajani v Sklad pokojninskega in invalidskega zavarovana Skupnosti vojaških zavarovancev, s sedežem v Beogradu, ki z ostalimi skladi niso bili povezani. Zato lahko tožnik svoje pravice uveljavlja samo tam, kjer je plačeval prispevke, drugje pa samo v primeru izpolnjevanja pogojev, ki jih je postavil tisti, ki naj bi prevzel izplačevanje obveznosti, ki sicer niso njegove.

Glede na to, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za prevzem izplačevanja vojaške pokojnine že po določbah 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin so za odločitev v spornem primeru pravno nepomembna vsa navajanja o tem, da tožnik ni sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo. Ugotavljanje sodelovanja v agresiji in dejstva v zvezi s tem, bi bilo pomembno samo v primeru izpolnitve vseh ostalih zahtevanih pogojev, ki pa, kot je že bilo povedano, v tožnikovem primeru niso izpolnjeni.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).