VSRS Sklep I Up 935/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 77/2002-12 z dne 4.7.2002.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožnice za oprostitev plačila sodnih taks, in sicer tako, da jo je v tem upravnem sporu oprostilo plačila sodnih taks za vse taksne obveznosti, ki nastanejo od 26.4.2002 naprej. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila tožbo dne 14.1.2002, s katero je izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 7.12.2001. Dne 26.4.2002 pa je vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Predlogu je priložila dokazila, ki jih določa Zakon o sodnih taksah (ZST). Sodišče jo je oprostilo plačila sodnih taks na podlagi določbe 13. člena ZST za vse taksne obveznosti, ki nastanejo od vložitve predloga dalje, torej od 26.4.2002 naprej. Svojo odločitev je oprlo tudi na 14. člen ZST, po katerem učinkuje sklep o oprostitvi plačila sodnih taks od dneva, ko je pri sodišču vložen tak predlog.

V svoji pritožbi tožnica navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ker je predlogu za oprostitev plačila sodnih taks priložila dokaze o nezmožnosti plačila teh taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker se iz pritožbe ne da razbrati, v katerem delu tožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po določbi 16. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) primerno uporablja za vsa vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS, preizkusilo sklep v tistem delu, v katerem tožnica ni uspela.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnica priložila predlogu za oprostitev plačila sodnih taks potrebna dokazila in da je ta dokazila sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Ker pa je tožnica vložila predlog za oprostitev plačila sodnih taks po vložitvi tožbe, je sodišče ni moglo oprostiti plačila teh taks za tožbo. Sklep o oprostitvi plačila sodnih taks na podlagi določbe 1. odstavka 14. člena Zakona o sodnih taksah namreč učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katere je po 4. in 5. členu ZST nastala obveznost tega dne ali pozneje. Za tožbo pa je nastala taksna obveznost, ko jo je tožnica izročila sodišču (1. alinea 2. odstavka 4. člena ZST). Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbo je bilo zaradi navedenega treba na podlagi določbe 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrniti kot neutemeljen.