VSRS Sodba I Up 873/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 407/96-12 z dne 12.7.2001.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.2.1996, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Direkcije Republike Slovenije za ceste z dne 30.11.1995. S prvostopno odločbo prvostopni organ ni ugodil tožnikovi zahtevi za vračilo dela plačanega povračila za uporabo cest. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da se tožnik moti, ko meni, da gre pri povračilu za uporabo cest, ki ga plačujejo uporabniki za cestno motorna vozila in priklopna vozila, za akontacijo. Uredba o določitvi višine letnih povračil za uporabo cest, ki jih plačujejo uporabniki cest za cestno motorna vozila in priklopna vozila (Uradni list RS, št. 8/93, 16/93, 4/94 in 39/95, v nadaljevanju Uredba) nima določb, ki bi urejale, na kakšen način in kakšna so merila za naknadni obračun višine povračila za uporabo cest ter na kakšen način in v kakšnem primeru se preveč plačano povračilo vrne oziroma kdaj in kako se od zavezanca zahteva doplačilo, kar vse dokazuje, da ne gre za akontacijo. Uredba v 4. členu omogoča popust pri plačilu povračila za uporabo cest ob določenih pogojih, ta pa se lahko uveljavlja pri plačilu letnega povračila za uporabo cest, ki se plačuje za 12 mesecev vnaprej, ob izpolnjenih pogojih, doseženih v preteklem poslovnem letu. Niti Uredba niti Navodilo o uveljavljanju popusta pri plačilu letnega povračila za uporabo cest in o uveljavljanju vračila dela tega povračila (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju Navodilo) pa ne predvidevata možnosti vračila že plačanega povračila za uporabo cest. V 10.a členu Uredbe je urejeno le vračilo razlike med plačanim povračilom po prvotni uredbi in povračilom po spremenjeni uredbi do uveljavitve teh sprememb, to je vračilo povračil, vplačanih v času od 13.2.1993 do 2.4.1993. Gre torej le za izjemno ureditev vračila povračila za uporabo cest, niso pa urejena splošna pravila, na podlagi katerih bi bilo mogoče zahtevati vračilo že plačanega povračila za uporabo cest.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega predpisa, to je, Uredbe, in zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Sklicuje se na Uredbo in Navodilo in navaja, da je izpolnil pogoje za vračilo dela povračila za uporabo cest, ker je kot prevoznik dosegel nad 25% deleža prihodka od prodaje storitev na tujem trgu v poslovnem prihodku preteklega leta, to pa lahko v skladu z Navodilom uveljavlja že ob registraciji. Navaja, da je začel opravljati dejavnost v letu 1993, registracijo tovornega in priklopnega vozila pa je opravil v mesecu oktobru 1993. V letu 1994 je opravljal prevoze v cestnem prometu v glavnem v tujini in je tako dokazal da je v tem letu opravil kar 99.87% vsega transporta na tujih cestah in tako pridobil z Uredbo določeno pravico do vrnitve dela povračila, ki ga je vplačal ob registraciji vozil. Potrdilo davčnega urada o deležu prihodka od prodaje storitev na tujem trgu za leto 1994 pa je lahko pridobil šele v marcu 1995, ko je opravil zaključni račun za leto 1994. V letu 1994 je torej izpolnil pogoj za vračilo dela cestnine, vendar je to lahko dobil potrjeno šele ob zaključnem računu marca 1995, tako da te ugodnosti ni mogel uveljavljati ob registraciji tovornega in priklopnega vozila v oktobru 1994. Zaradi nedorečenosti oziroma pomanjkljivosti Navodila ne more biti ob pravico, da se mu del povračila vrne. Meni tudi, da je tisti, ki je nekaj neupravičeno prejel, dolžan to vrniti tistemu, ki je to plačal. Povračilo za uporabo cest se plačuje vnaprej za 12 mesecev, takšna razlaga predpisov, kot jo je zavzelo prvostopno sodišče, pa spravlja prevoznike v neenak položaj, saj so prevozniki, ki so svoja tovorna vozila registrirali od marca dalje, lahko uveljavljali vračilo dela povračila, ker so pri davčnem organu lahko pridobili potrdilo o ustvarjenem dohodku na tujem trgu. Tožnik, ki je registracijo opravil v mesecu oktobru, pa tega ni mogel, ter takrat še ni mogel izkazati, da je v letu 1994 ustvaril skoraj 100% prihodka na tujem trgu. Glede na to predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in tožniku prizna pravico do vračila dela plačanega povračila za uporabo cest.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega soidšča je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč ni mogoče uveljavljati vračila plačanega povračila za uporabo cest, temveč je mogoče ugodnosti, ki jih navaja 4. člen Uredbe, uveljavljati ob novi registraciji. V 4. členu Uredbe je namreč določeno, da je do popusta pri plačilu povračila za uporabo cest upravičen prevoznik, ki dosega najmanj 25% deleža prihodkov od prodaje storitev na tujem trgu v poslovnem prihodku preteklega leta (ali v potniškem prometu najmanj 13% delaž prihodkov od prodaje storitev na tujem trgu v poslovnem prihodku preteklega leta). Način uveljavljanja tega popusta pa je določen v 2. členu Navodila, po katerem se ta popust uveljavlja pri plačilu letnega povračila za uporabo cest iz 4. člena navedene Uredbe, in sicer na podlagi potrdila o deležu prihodkov, ustvarjenih od prodaje storitev na tujem trgu, v celotnem poslovnem prihodku. To potrdilo pridobijo prevozniki pri davčnem organu, pri katerem pravne osebe predložijo letni obračun z odmero davka iz dejavnosti (2. člen Navodila). Iz tega izhaja, da materialni predpisi ne urejajo možnosti uveljavljanje pravic do vračila plačanih letnih povračil za uporabo cest. Niti ne urejajo teh plačil kot akontacije. Ker pri registraciji vozil leta 1994 tožnik ni predložil dokazil o izpolnjevanju pogojev za uveljavljanje popusta pri povračilu za uporabo cest za leto 1994, ker torej ni preložil dokazila, da je v letu 1993 več kot 25% deleža prihodka ustvaril s prodajo storitev na tujem trgu, te pravice ni mogel uveljavljati za povračilo za uporabo cest v letu 1994. Na to odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da tožnik ni izdelal zaključnega računa za leto 1993, v katerem je po lastnih navedbah posloval le tri mesece. Glede na skupni zaključni račun za leto 1993 in 1994, ki mu ga je potrdil pristojni organ, pa je tožnik lahko uveljavljal popust pri povračilu za uporabo cest za leto 1995.

Glede na navedeno in ker sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožnikovo pritožbo na podlagi 73.

člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.