VSRS Sklep I Up 84/2002

Pritožbi se ugodi, 1. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 430/2000-15 z dne 9. 11. 2001, se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. in 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25.9.2000, ter ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje (1. točka), tožničin zahtevek za povračilo stroškov postopka pa je zavrnilo (2. točka). S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožnice in STTC - Skladiščno transportnega in trgovskega centra M. d.d. zoper odločbo Carinarnice M. z dne 26.3.1999, s katero je bil STTC naknadno obračunan carinski dolg v znesku 48.257,00 SIT iz naslova carine za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet z uvozno carinsko deklaracijo Carinske izpostave Javna skladišča M. z dne 30.7.1998. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedelo, da je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita zato, ker zaradi napačne uporabe carinskih predpisov nalaga plačilo carine za sporno embalažo (steklenice in zabojnike), zamaške in etikete, katerih tožnica ni kupila v tujini, ampak jih je začasno izvozila svojemu poslovnemu partnerju v tujino, da jih je ta uporabil za embaliranje pri njem kupljenega blaga (piva). Takšna embalaža je namreč glede na citirane določbe 1. odstavka 16. člena, 20. člena in 1. odstavka 167. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99), Carinske konvencije o začasnem uvozu embalaže (Uradni list FLRJ - MP št. 10/62), A.5. točke Kombinirane nomenklature carinske tarife (Uradni list RS, št. 75/95) ter 2. člena Uredbe o kriterijih za oprostitev plačila carine pri ponovnem uvozu blaga (Uradni list RS, št. 56/95) oproščena plačila carine. Zanjo ni mogoče uporabiti določb 18. člena Pravilnika o carinski vrednosti blaga (Uradni list RS, št. 56/95, 33/96, v nadaljevanju Pravilnik), ker ne gre za blago, ki bi se po pravilih o uvrščanju blaga v nomenklaturo carinske tarife uvrščalo v isto tarifo kot uvoženo blago (A.5. točka Kombinirane nomenklature carinske tarife), prav tako ni mogoče šteti, da je bila poslana v tujino na oplemenitenje (96. člen CZ). Glede na to da v obravnavanem primeru ne gre za uvoženo blago, ampak gre za tožničino lastno embalažo, ki jo je v skladu s pogodbo o prodaji in polnjenju, sklenjeni med tožnico in podjetjem iz G. dolžna zagotoviti tožnica, ki jo je v ta namen začasno izvozila zaradi polnjenja, to blago tudi ne more zapasti plačilu carine. Ker je moralo sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpraviti že iz navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov glede amortizacijske dobe in obračanja sporne embalaže ter na tem temelječih izračunih sorazmernih stroškov embalaže pri vsakokratnem uvozu blaga. Zahtevek tožnice, da bi ji tožena stranka povrnila stroške postopka, pa je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS.

Tožena stranka se pritožuje zoper 1. točko izreka prvostopne sodbe in v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni sodbo sodišča prve stopnje pod točko 1. izreka oziroma, da se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da se stroški embalaže ter etiket in zamaškov ne vštevajo v carinsko vrednost blaga. Iz CZ ne izhaja, da podleže plačilu carine samo v tujini kupljeno blago, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Plačilu carine podleže vsako carinsko blago, ki se na carinskem območju sprosti v prost promet. Vse blago, za katero se vloži carinska deklaracija za izvoz iz carinskega območja, je carinsko blago, torej izgubi status domačega blaga. V tem primeru je predmet carinskega postopka sprostitve v prost promet enoten nedeljiv proizvod "pivo v steklenicah" zato je treba uporabiti določbo o carinski vrednosti blaga iz 1. odstavka 16. člena in 2. in 6. točke 1. odstavka 20. člena CZ. Embalažo ter etikete in zamaške je tožeča stranka izvozila podjetju v Avstriji. Pri izvozu ni navedla da bi šlo za katero od oblik izvoza blaga, ki bi ga bilo mogoče ob uvozu oprostiti plačila carine. CZ pozna dve taki obliki izvoza in sicer začasni izvoz za oplemenitenje (111. do 119. člen CZ) in carinski postopek za izvoz blaga, za katerega je mogoče pri ponovnem uvozu zahtevati oprostitev plačila carine (167. člen CZ). V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka steklenice in zaboje izvozila po poenostavljenem postopku z ustno carinsko deklaracijo, etikete in zamaške pa po ECL z dne 16.6.1998 in z dne 20.7.1998, ne da bi uveljavljala carinsko oprostitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni 1. točko izreka izpdobijane sodbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stanko, da je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče napak uporabilo materialno pravo.

Iz izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki v predloženih upravnih spisih, da je tožena stranka podjetju v Avstriji - G., v skladu s pogodbo dobavila embalažo (zaboje in steklenice), etikete in zamaške. Navedeno blago je bilo torej izvoženo iz carinskega območja Republike Slovenije. S tem je izgubilo status domačega blaga in je status tega blaga enak, kot če bi bilo kupljeno v tujini.

Glede na navedeno ni podlage za sklep sodišča prve stopnje, da gre za domače blago, in zato tudi ne za stališče, ki ga je zavzelo v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 20. člena CZ. Po tej določbi se pri ugotavljanju carinske vrednosti prištevajo stroški in izdatki, če le-ti niso zajeti v dejansko plačani ali plačljivi ceni. Med stroški in izdatki, ki so v 1. odstavku 20. člena CZ taksativno našteti, so tudi stroški embalaže (2. točka 20. člena) in sorazmerni del vrednosti surovin, reprodukcijskega materiala ter delov za vdelavo, kupljenih v tujini, ter drugega blaga, ki ga je kupec zagotovil brezplačno ali po znižani ceni in je bilo uporabljeno pri proizvodnji uvoženega blaga (5. in 6. točka 20. člena CZ). Pri uporabi navedene določbe pa ni pomembno, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, da so embalaža in drugo blago dejansko kupljeni v tujini. Pomembno je, kot pravilno navaja tožena stranka, da gre za carinsko blago v smislu določbe 4. člena CZ. Po tej določbi so carinsko blago vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje in niso bile sproščene v prost promet, in vse stvari, za katere se vloži carinska deklaracija za izvoz iz carinskega območja. Vse ostalo blago je domače blago.

Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da je materialno pravo napak uporabilo prvostopno sodišče v prvostopni sodbi in ne tožena stranka v svoji odločbi, in ker se prvostopno sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb v zvezi z višino dodatno obračunanega carinskega dolga, pritožbeno sodišče glede tega vprašanja ne more preizkustiti pravilnosti odločitve prvostopnega sodišča. Takšna pomanjkljivost pa pomeni bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02), ki se na podlagi 16. člena ZUS primerno uporablja v upravnem sporu glede vprašanj, ki v ZUS niso urejena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. V ponovnem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje z navedeno uporabo materialnega prava presoditi tožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.