VSRS Sodba in sklep II Up 16/2000

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 82/97-9 z dne 19.4.2000.

Z izpodbijanima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.12.1996 (1. točka izreka) in zavrglo tožbo zoper odločbo z dne 12.12.1996 (2. točka izreka). Z odločbo z dne 23.12.1996 je Svet Banke Slovenije kot drugostopni organ zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper odločbo guvernerja Banke Slovenije z dne 12.12.1996 o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka v Komercialni banki T. d.d. v likvidaciji (v nadaljevanju:

KBT v likvidaciji).

Sodišče je svojo odločitev iz 1. točke izreka sodbe oprlo na določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS). Menilo je, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrgla pritožbo tožeče stranke iz utemeljenih razlogov. Postopek za izdajo odločbe o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka v bankah je v času izdaje prvostopne in drugostopne odločbe, kot specialni predpis, urejal 23. člen Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 1/91-I in 46/93, v nadaljevanju ZPSS). Navedena določba ZPSS je določala, da odločbo o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka izda na prvi stopnji guverner Banke Slovenije, o pritožbi zoper to odločbo pa je bil kot drugostopni organ pristojen Svet Banke Slovenije. Zakon je v 4.

odstavku 23. člena določal tudi krog možnih upravičenih oseb za izpodbijanje prvostopne odločbe, in sicer je določil kot možne pritožitelje poleg banke tudi predlagatelje uvedbe postopka iz 2. odstavka 23. člena zakona. V konkretnem primeru je bil predlagatelj ugotavljanja pogojev za uvedbo stečaja likvidacijski upravitelj (torej banka), ki se je odpovedal pritožbi. Glede na specialnost določbe 4. odstavka 23. člena ZPSS, po mnenju sodišča prve stopnje, ni mogoče širiti kroga upravičenih pritožnikov na vse, ki bi bili upravičeni predlagati ugotavljanje teh pogojev, pač pa je pritožitelj lahko le konkretni predlagatelj uvedbe postopka. Tožeča stranka ni bila predlagatelj in zato tudi prvostopne odločbe o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka ne more izpodbijati.

Tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo guvernerja Banke Slovenije, je sodišče prve stopnje zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS iz razloga, ker odločba organa prve stopnje, zoper katero je možna pritožba, ni dokončni upravni akt.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno, saj v lastnosti bank, ki so specifične v razmerju do gospodarskih družb, ni nobenega razloga za interpretacijo določb ZPSS, da tožeča stranka kot (so)lastnik banke ne bi imela pravice do pritožbe. Pritožba bi morala biti izrecno izključena iz zakona, v Zakonu o Banki Slovenije pa bi moral biti določen specifičen postopek odločanja Banke Slovenije, česar pa v tem zakonu ni. Specifičnega pritožbenega postopka v primeru stečaja banke tudi ni v Zakonu o bančništvu. Vztraja tudi pri svoji tožbeni trditvi, da je Svet Banke Slovenije izdal dve odločbi o isti stvari, saj je odgovor na pritožbo prav tako odločba o zavrnitvi pritožbe.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se po določbi 4. odstavka 23. člena ZPSS zoper odločbo o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka nad banko lahko pritožijo samo banka in oseba, ki je dejansko predlagala ugotavljanje pogojev za uvedbo stečajnega postopka. Sicer pa imajo delničarji, skladno s svojimi delničarskimi upravičenji, možnost tudi po določbah ZPSSLBH uveljavljati svoj dejanski in pravni interes v zvezi z uvedbo stečajnega postopka nad banko, katere lastniki so, česar pa niso storili. Dodaja še, da odgovor na pritožbo ni odločba o zavrnitvi pritožbe, ampak dopis, ki ne izpolnjuje pogojev upravne odločbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je ZPSS specialen predpis, ki je v času izdaje odločbe guvernerja Banke Slovenije in Sveta Banke Slovenije kot drugostopnega organa, urejal postopek ugotavljanja pogojev za uvedbo stečajnega postopka v bankah in hranilnicah na povsem specifičen način. Tako je določba 4. odstavka 23. člena ZPSS določala krog možnih upravičenih oseb za izpodbijanje odločbe o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka. Zoper odločbo guvernerja Banke Slovenije so po navedeni določbi pritožbo lahko vložili le banka, nad katero je bil uveden stečaj ali predlagatelj iz 2. odstavka 23. člena ZPSS. Ker je nesporno, da tožeča strnaka ni bila predlagateljica ugotavljanja pogojev za uvedbo stečajnega postopka nad KBT v likvidaciji, je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka na podlagi določbe 4. odstavka 23. člena ZPSS ni bila upravičena do pritožbe zoper odločbo guvernerja Banke Slovenija. Ker kroga upravičencev do pritožbe ni mogoče širiti na druge osebe, čeprav so bili delničarji KBT v likvidaciji, je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, da bi moralo sodišče uporabiti določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) ter Zakona o bančništvu (ZBan). Pravico do pritožbe je urejena v 23. členu ZPSS, kar izključuje uporabo določb ZPPSL. Določbe ZBan pa se v konkretnem primeru ne morejo uporabiti, saj v času odločanja banke Slovenije ta zakon še ni veljal.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je odgovor na pritožbo upravni akt. Odgovor na pritožbo je le vloga stranke v postopku, ki nima značaja upravne odločbe, s katero bi bilo odločeno o pravici ali obveznosti in tudi ni bila izdana v upravnem postopku.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zoper odločbo guvernerja Banke Slovenije. Zoper to odločbo je bila dopustna pritožba, ki jo je tožeča stranka vložila, organ druge stopnje pa o njej tudi odločil. Zato tožeča stranka s tožbo ne more hkrati izpodbijati tudi odločbo guvernerja kot prvostopnega organa, saj ta ni dokončni upravni akt.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.