VSRS Sklep U 18/2000

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožniki v tožbi, s katero izpodbijajo zakonitost sklepa tožene stranke o ponovitvi glasovanja o predlogu liste kandidatov za ministre in sklepa o ugotovitvi izida glasovanja v ponovljenem glasovanju, zahtevajo tudi, naj sodišče izda začasno odredbo o zadržanju izvršitve drugega izpodbijanega sklepa (akta o ugotovitvi izida glasovanja). Navajajo, da od sprejema in objave tega akta teče desetdnevni rok iz 266. člena Poslovnika Državnega zbora (PDZ), v katerem mora predsednik vlade predložiti novo listo kandidatov za ministre. Po mnenju tožnikov taka zahteva pomeni predlog sodišču, da s sklepom odloči, da v času do pravnomočne odločitve o tožbi navedeni poslovniški rok ne teče. Zahtevo tožniki utemeljujejo s tem, da bi jim s potekom desetdnevnega roka nastala težko popravljiva škoda (2. odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS). Po preteku tega roka predsednik vlade ne more več predlagati nove liste ministrov. Menijo, da začasno zadržanje poteka navedenega poslovniškega roka ne nasprotuje javni koristi, temveč prav obratno. V javnem interesu je, da v času do pravnomočne sodne odločitve o volilnem sporu rok za ponovno vložitev (iste ali druge) kandidatne liste ne teče.

Tožena stranka - predsedujoči na seji Državnega zbora Republike Slovenije dne 23.5.2000, J.P., v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da v skladu s 97. členom PDZ tajno glasovanje vodi predsedujoči s pomočjo generalnega sekretarja Državnega zbora in štirih poslancev, ki jih izvoli Državni zbor na predlog predsedujočega. Glede na to je uporaba pojma "volilna komisija" neke vrste tehnični izraz za skupino, ki sodeluje pri vodenju tajnega glasovanja in ugotavljanju izida. Zato odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe daje kot predsedujoči na seji, na kateri se je tajno glasovalo o imenovanju ministrov. O tem, kako odgovoriti na zahtevo za izdajo začasne odredbe, se je s temi poslanci tudi posvetoval, pri čemer njihova mnenja niso bila enotna. PDZ ne daje podlage za podaljšanje roka, v katerem mora predsednik vlade predložiti novo listo kandidatov za ministre. Zato po njegovem mnenju obstajajo razlogi, da sodišče ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Predsedujoči na seji Državnega zbora Republike Slovenije dne 23.5.2000 je v zvezi z odgovorom tožene stranke na zahtevo za izdajo začasne odredbe posredoval sodišču tudi stališči A.J. in R.M., poslancev Državnega zbora, članov skupine, ki je na podlagi 97. člena PDZ pomagala predsedujočemu pri izvedbi glasovanja.

A.J. v svojem stališču najprej pojasnjuje svoje mnenje o vsebinskih vprašanjih tega upravnega spora. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa ne soglaša s stališčem predsedujočega na seji Državnega zbora dne 23.5.2000, za katerega meni, da je to le odgovor predsedujočega skupine, ki mu je pomagala pri izvedbi glasovanja, in sicer, da podaljšanje desetdnevnega roka iz 266. člena PDZ ni možno, ker zanj ni pravne podlage. Meni, da je pravno zgrešeno govoriti o podaljšanju tega roka. Pravno ne gre za podaljšanje roka, ampak za začasno zaustavitev teka tega roka oziroma kot je navedeno v dopolnitvi tožbe, "da v času do pravnomočne sodne odločitve o volilnem sporu rok za ponovno vložitev kandidatne liste ne teče". Po njegovem mnenju je pravna podlaga za tako začasno zaustavitev teka tega roka jasno podana v 2. odstavku 30. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS), na katerega se v zahtevi za izdajo začasne odredbe sklicujejo tožniki. Pri tem pa so tožniki spregledali, da bi morali to zahtevati od organa, ki je pristojen za izvršitev izpodbijanega sklepa, to je od Državnega zbora in ne od sodišča. Šele, če pristojni organ tej zahtevi ne bi ugodil, bi tožniki, kot to jasno določa 1. odstavek 69. člena ZUS, lahko zahtevali "odložitev iz enakih razlogov od sodišča". Glede na navedeno nasprotuje zahtevi za izdajo začasne odredbe.

R.M. v svojem stališču najprej pojasnjuje zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe, kar veže na posledice uspeha ali neuspeha tožnikov v upravnem sporu. Meni, da javni interes narekuje zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe. To zahtevo je potrebno zavreči oziroma zavrniti tudi zato, ker zanjo ni nobene podlage, saj ni izkazana kakršnakoli nenadomestljiva škoda, država pa funkcionira normalno, saj ima že na podlagi 115. člena Ustave Republike Slovenije vlado in ministre, ki morajo do imenovanja novih povsem normalno opravljati tekoče posle. Nasprotno temu pa bi se v primeru izdaje začasne odredbe politične razmere zaostrile in bi bil javni interes podrejen posamičnemu. Sicer pa tožniki niso v ničemer izkazali nenadomestljive škode kot verjetne. Zato tudi ni izpolnjena ena izmed temeljnih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne, kolikor je ne bo kot nepristojno zavrglo.

Sodišče je moralo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči iz naslednjih razlogov:

Tožniki sodišču predlagajo izdajo sklepa o zadržanju izvršitve drugega izpodbijanega akta (akta o ugotovitvi izida glasovanja z dne 23.5.2000). Pri tem so navedli, da vsebinsko ta zahteva pomeni predlog sodišču, da s sklepom odloči, da v času do pravnomočne odločitve sodišča o tožbi desetdnevni rok iz 266. člena PDZ, v katerem mora predsednik vlade predložiti novo listo kandidatov za ministre, ne teče. Tožniki to utemeljujejo s tem, da bi jim s potekom tega roka nastala težko popravljiva škoda in se pri tem sklicujejo na 2. odstavek 30. člena ZUS. Menijo, da po preteku tega roka predsednik vlade ne more več predlagati nove liste kandidatov za ministre.

Po presoji sodišča je navedena zahteva podana v smislu določbe 1. odstavka 69. člena ZUS, ker se tožniki v njej izrecno sklicujejo na določbo 2. odstavka 30. člena ZUS. Po 1. odstavku 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva od sodišča odložitev izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe iz enakih razlogov, kot je imel to pravico zahtevati od pristojnega organa po 2. odstavku 30. člena ZUS.

Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS pa je, da gre za odložitev izvršitve upravnega akta. V obravnavanem primeru pa izpodbijani akt o ugotovitvi izida glasovanja na seji Državnega zbora Republike Slovenije dne 23.5.2000 ni upravni akt, kot ga opredeljuje 1. odstavek 3. člena ZUS. Po tej določbi je upravni akt dokončni posamični akt, s katerim državni organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Akt o ugotovitvi izida glasovanja pa ni bil sprejet v upravnem postopku, saj gre za glasovanje v Državnem zboru Republike Slovenije po določbah PDZ.

Ker za izdajo začasne odredbe ni izpolnjena predpostavka iz 1.

odstavka 69. člena ZUS, je sodišče zahtevo zavrglo.