VSRS Sklep I Up 843/2000

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1217/98-8 z dne 18.5.2000 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 23.6.1998, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 9.12.1996. Z njo je tožečo stranko zavezala k plačilu zneska 228.800,00 SIT iz naslova carine, carinske evidence, posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve in prometnega davka za blago, ki je bilo začasno uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 15.1.1993 Carinske izpostave L.T. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po ugotovitvah tožene stranke tožeča stranka po navedeni carinski deklaraciji začasno uvozila kot drug začasni uvoz (šifra 49) 328 kosov raznih predmetov za realizacijo baletne predstave v skupni vrednosti 5.200.000,00 HRD z rokom vrnitve do 16.2.1993. Ker po ugotovitvah carinskih organov začasno uvoženo blago do poteka roka za začasni uvoz ni bilo vrnjeno v tujino niti dokončno uvozno ocarinjeno, je prvostopni carinski organ obračunal carino in druge davščine za začasno uvoženo blago na podlagi 3. odstavka 249. člena ter 5. odstavka 323. člena Carinskega zakona (CZ/76). Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna ugotovitev tožene stranke, da lahko za dokaz, da je blago v roku vrnjeno v tujino, služijo predvsem listine, potrjene od carinskih organov, predvidene v CZ/76 in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisih, ki pa jih tožena stranka ni predložila. Za začasno uvoženo blago, ki se vrača v tujino, je v tem primeru Pravilnik o vlaganju listin v carinskem postopku predpisoval vložitev izvozne carinske deklaracije na obrazcu VIII in specifikacije za razdolžitev začasno uvoženega blaga na obrazcu XIV. Z drugimi predloženimi dokazi tudi ni uspela z dovolj veliko stopnjo verjetnosti dokazati, da je bilo sporno blago dejansko vrnjeno v tujino.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita in da temelji na zmotnem zaključku, da začasno uvoženo blago ni bilo vrnjeno v tujino. V postopku predložene listine dokazujejo nasprotno. Ni pravilno stališče tožene stranke, da teh listin ni mogoče šteti za dokaz in da se za dokaz lahko štejejo praviloma le listine, ki so predpisane v CZ/76 in potrjene od carinskih organov. Da je bilo blago pravočasno vrnjeno v tujino, je razvidno iz pogodbe z dne 6.1.1993 (iz 2. točke izhaja, da je tožeča stranka HNK Z. izročila vso začasno uvoženo opremo). Iz seznama začasno uvožene opreme je razvidno, da gre za stvari, ki so nujno povezane s predstavama v izvedbi HNK Z. in niso uporabne za nikogar drugega. Iz dopisa z dne 15.1.1993 izhaja, da je tožeča stranka pri V. - tovorni promet naročila prevoz uvoženih stvari nazaj v Z. Iz tega naročila je tudi razvidno, da je bil prevoz nujen, ker je HNK Z. to opremo potreboval za izvedbo predstav v Z. Da je bila začasno uvožena oprema vrnjena v Z., je s posebno izjavo z dne 9.11.1996 potrdil lastnik opreme HNK Z. Vrnitev začasno uvoženega blaga v tujino dokazuje tudi dokumentacija, s katero razpolaga E. d.o.o., ki je sodišče kljub predlogu tožeče stranke ni pridobilo, vpogledalo in ocenilo, česar ni obrazložilo. Vrnitev začasno uvoženega blaga v tujino (ki je v tem primeru pravno odločilno dejstvo) se po mnenju tožeče stranke lahko dokazuje z vsemi dokazi. Zaradi zmotnega stališča, da je navedeno odločilno dejstvo mogoče dokazovati predvsem z listinami, predvidenimi v CZ/76 in potrjenimi od carinskih organov, sodišče ostalih predloženih dokazov ni ocenilo. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev tožene stranke, kateri pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, temelji na stališču, da za dokaz, da je blago v roku vrnjeno v tujino, lahko služijo listine, predvidene v CZ/76 in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisih, potrjene od carinskih organov. Za takšno stališče pa po presoji pritožbenega sodišča ni podlage niti v določbi 3. odstavka 249. člena CZ/76 (po kateri začne pristojni carinski organ postopek carinjenja po uradni dolžnosti v primerih, če se začasno uvoženo blago odtuji, ne vrne v tujino, da v uporabo drugemu ali uporabi za druge namene, ne pa za namene, zaradi katerih je bilo začasno uvoženo), niti v ostalih določbah CZ/76. Ob takšnem nepravilnem stališču sodišče prve stopnje listin, ki jih je predložila tožeča stranka, s katerimi naj bi dokazala, da je bilo blago v roku vrnjeno v tujino, ni presodilo, ampak je zgolj navedlo, da tožeča stranka z njimi ni uspela z dovolj veliko verjetnostjo izkazati vrnitve blaga v tujino, za kar pa ni navedlo razlogov.

Po določbi 2. odstavka 50. člena ZUS lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno. Ker sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru dokazov, ki jih predložila tožeča stranka, zaradi napačne uporabe materialnega prava, ni presodilo, za odločanje na seji ni imelo podlage, zato je po presoji pritožbenega sodišča kršilo določbo 51. člena ZUS, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek.