VSRS Sklep I Up 509/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 183/2002-14 z dne 20.3.2002.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se začasno, do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu, odloži izvršitev sklepa tožene stranke z dne 21.12.2001, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo plačilo pristojbin za uporabo televizijske radiodifuzne radijske postaje na oddajniku T. za leto 2001 v znesku 1.200.000,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi ji prisilna izterjava naložene obveznosti povzročila težko popravljivo škodo. Škodljiva posledica, ki naj bi jo sodišče preprečilo z izdajo začasne odredbe, je odvzem radijske frekvence na podlagi 48. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel-1, Uradni list RS, št. 30/01). Po presoji sodišča se o odvzemu radijske fekvence odloča v posebnem postopku (48. člen ZTel-1), ki s prisilno izterjavo denarne obveznosti ni povezan. Po določbi 4. točke 2. odstavka 48. člena ZTel-1 se odločba o dodelitvi radijske frekvence razveljavi po uradni dolžnosti v vsakem primeru, če pristojbina kljub opozorilu ni plačana. Zato predlagana začasna odredba ni primeren pravni temelj za preprečitev zatrjevane posledice. Tožnik niti ne zatrjuje, da zaradi finančnega stanja ne bi bil sposoben izpolniti obveznosti iz izpodbijanega sklepa, ampak želi s predlagano začasno odredbo uveljaviti pravico do nadaljne uporabe radijske frekvence, ne da bi izpolnil v zakonu določeno obveznost, ki izhaja iz te pravice.

Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1139/99-2 z dne 23.12.1999, v kateri se je odločalo v podobni zadevi, vendar ob drugačni vsebini izpodbijanega akta, ki je v izreku vseboval tudi opozorilo na odvzem frekvence, če denarna obveznost ne bo izpolnjena, in po prej veljavnem ZTel. Po sedaj veljavnem ZTel je odvzem frekvenc jasno določen kot samostojna sankcija za neplačilo obveznosti iz naslova dodeljenih radijskih frekvenc, o katerih se odloča v drugem postopku.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Ker sama nevarnost prisilne izvršbe na denarna sredstva, ki je posledica plačilne nezmožnosti, ni pravno priznan razlog za nastanek težko popravljive škode v smislu ZUS, je zato ni zatrjevala. Zatrjevala in izkazala pa je verjeten nastanek težko popravljive škode, do katere bi prišlo, če sklepa o plačilu pristojbine ne bo spoštovala, to je odvzem radijskih frekvenc. Napačno je stališče sodišča, da s predlagano začasno odredbo ni mogoče preprečiti razveljavitve odločbe o dodelitvi frekvenc. Nespoštovanje izpodbijanega sklepa je podlaga za ukrepanje tožene stranke po uradni dolžnosti (razveljavitev po 48. členu ZTel-1). Začasna odredba, s katero bi bila izvršitev sklepa začasno odložena, bi ravnanje tožene stranke preprečila. Samo dejstvo, da sporni sklep o plačilu pristojbine ne vsebuje grožnje z razveljavitvijo dovoljenja, ni pomembno, saj to posledico določa materialni predpis. Odmik od sodne prakse v popolnoma enakih primerih s sklicevanjem na ZTel-1 ni utemeljen. Razlika med prejšnjim in sedaj veljavnim ZTel je, glede predmeta tega spora, le v tem, da je imel po prejšnjem zakonu zavezanec možnost pritožbe zoper odločitev o plačilu pristojbine, po novem zakonu pa te možnosti nima. Zato je učinkovito sodno varstvo toliko bolj pomembno. Prav pravica do učinkovitega sodnega varstva pa opravičuje izdajo začasne odredbe. Ker zoper odločbo o razveljavitvi kot posledico neplačane obveznosti (in ne kot sankcijo, kot napačno navaja prvostopno sodišče) ni pritožbe, bo do izvršitve prišlo prej, preden bo tožeča stranka sploh imela možnost zahtevati sodno varstvo zoper odločbo o razveljavitvi. Tožeča stranka še navaja, da so razlogi, ki jih navaja sodišče sami s seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče namreč navaja, da razveljavitev dovoljenja naj ne bi bila posledica izdanega sklepa, nato pa to svojo trditev zanika, ko navaja, da je razveljavitev dovoljenja sankcija za neplačano obveznost. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je glede na vložene tožbe iz prejšnjih let, z upoštevanjem odločb Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS o pravici do sodnega varstva, sprejela stališče, da bo postopek za odvzem frekvenc uvedla le proti tistim neplačnikom, pri katerih bodo sklepi o plačilu pristojbine postali ne samo dokončni, temveč tudi pravnomočni. Šele v sodnem postopku za odvzem frekvence je relevantna zahteva za začasno odredbo o zadržanju odvzema dovoljenja do pravnomočne odločitve o zadevi. V tej zadevi pa ni začela postopka za odvzem frekvenc. Ugotavlja tudi, da v pravnem redu RS ni bil uveden precendenčni sistem.

Pritožba ni utemeljena.

Eden od pogojev za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS je izkazana možnost, da bo tožeči stranki z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda (2. odstavek 30. člena ZUS), ki jo je mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen. Predmet upravnega spora je sklep, s katerim je tožeči stranki naloženo plačilo finančne obveznosti, ki je določena v ZTel-1. Ta v 50. členu določa, da se za dodeljene radijske frekvence plačuje letna pristojbina. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izvršitev z zakonom določene obveznosti sama zase ne more predstavljati težko popravljive škode, ki bi jo bilo treba preprečiti z izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi možnost nastanka težko popravljive škode, ki je po mnenju tožeče stranke v razveljavitvi dovoljenja za uporabo frekvenc in s tem z odvzemom frekvenc tožeči stranki ter neučinkovitem sodnem varstvu po izvršitvi izpodbijanega sklepa. Taka škoda zaradi izvršitve akta, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu, glede na ureditev v ZTel-1, tožeči stranki niti ne more nastati. Razveljavitev dovoljenja je, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, stvar drugega upravnega postopka (48. člen ZTel-1) in zoper odločbo, izdano v tem drugem postopku, ima tožeča stranka zagotovljeno samostojno sodno varstvo, saj je po določbi 5. odstavka 108. člena ZTel-1 že odločba (sklep) Agencije za telekomunikacije in radiodifuzijo Republike Slovenije dokončna v upravnem postopku. Za odvrnitev hujših škodljivih posledic, ki bi nastale zaradi morebitne razveljavitve dovoljenja, pa lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe v upravnem sporu zoper odločbo o razveljavitvi.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje na enotno sodno prakso. Vrhovno sodišče je s sklepom, na katerega se sklicuje tožeča stranka, sicer res razveljavilo odločitev upravnega sodišča o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe v podobni zadevi, vendar je bil razlog za razveljavitev bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče pogoja za izdajo začasne odredbe ni presodilo z vidika možnosti učinkovitega sodnega varstva po takrat veljavnem zakonu.

Glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana.

Pritožbeno sodišče je pritožbo na podlagi 73. člena in 68. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.