VSRS Sodba I Up 455/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 741/97-15 z dne 20.4.1999.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12.3.1997, s katero je ta zavrnila pritožbo A. (pravilno: H.) T.V. proti odločbi Upravne enote R. na K., Oddelka za upravne notranje zadeve z dne 2.12.1996. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ ugotovil, da se pok. A. V. G. M. K. T. - V., roj. 6.1.1905 na D. (v nadaljevanju A.T.), od 28.8.1945 do njegove smrti 24.5.1955, ni štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št.

1/91).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da A.T. ni bil vpisan v evidenco o državljanstvu, zato je upravni organ, ki vodi postopek denacionalizacije, v skladu s 63. in 54. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pravilno zahteval od upravnega organa, pristojnega za notranje zadeve, izdajo ugotovitvene odločbe o njegovem državljanstvu. A.T. je bil dne 22.8.1945 na podlagi sodbe Vojaškega sodišča m. vojnega področja, Senata za mesto M., obsojen med drugim tudi na kazen izgube državljanstva. To dejstvo med strankama ni sporno, pa tudi sicer iz upravnih spisov ni razvidno, da bi bile pravne posledice te kazni odpravljene. Ker ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 48/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48 v nadaljevanju ZDrž)), dne 28.8.1945, imenovani dotedanjega državljanstva ni več imel, v skladu z določbo 1. odstavka 35. člena tega zakona, ni mogel postati državljan FLRJ, kar je, po presoji sodišča prve stopnje, pravilno ugotovil upravni organ prve stopnje in v izpodbijani odločbi pravilno potrdila tožena stranka. Kot nerelevantno za presojo v tem postopku je štelo tožbeni ugovor glede uporabe določbe 3. odstavka 9. člena ZDen. Z navedeno določbo se ugotavlja lastnost upravičencev v postopku denacionalizacije, medtem ko gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva na podlagi predpisov o državljanstvu. Določbo 3. odstavka 9. člena ZDen je mogoče uveljavljati le neposredno v postopku denacionalizacije.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Smiselno ponovi tožbene navedbe. Navaja da je bilo državljanstvo A.T. odvzeto s pravnomočno sodbo vojaškega sodišča z dne 22.8.1945. Sodba do dne 28.8.1945 še ni bila pravnomočna. S sodbo mu je bila izrečena kazenska sankcija izgube državljanstva ter zaplemba vsega premoženja. Premoženje mu je bilo odvzeto kot jugoslovanskemu državljanu, tako je v smislu določbe 9. člena ZDen upravičenec do denacionalizacije premoženja. Za izdajo kakršnekoli ugotovitvene odločbe je potreben pravni interes predlagatelja. V obravnavanem primeru pravnega interesa predlagatelja za vodenje postopka za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu ni bilo. Zato bi moral prvostopni organ predlog upravnega organa, ki vodi postopek denacionalizacije, zavreči. Kolikor predloga ne bi zavrgel, pa bi moral izdati odločbo, s katero bi ugotovil, da je bil A.T. v času podržavljenja jugoslovanski državljan. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Določba 1. odstavka 35. člena ZDrž določa, da za državljana FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Pridobitev državljanstva po navedeni določbi je učinkovala ex lege. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, na podlagi upravnih spisov, med strankama ni sporno, da je bila A.T. dne 22.8.1945 s sodbo Vojaškega sodišča m. vojnega področja, Senata za mesto M., izrečena tudi kazen izgube državljanstva in da pravne posledice, ki izvirajo iz te sodbe, niso bile odpravljene. Pa tudi tožnik ne zatrjuje, da bi bilo zoper navedeno sodbo vloženo katero izmed izrednih pravnih sredstev. Glede na navedena dejstva, tudi po presoji pritožbenega sodišča, imenovani na dan 28.8.1945, po veljavnih predpisih ni bil državljan FLRJ, kot je pravilno ugotovil upravni organ in presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Tožnikov pritožbeni ugovor, da navedena sodba Vojaškega sodišča m. vojnega področja, Senata za mesto M. z dne 22.8.1945, še ni bila pravnomočna dne 28.8.1945, po presoji pritožbenega sodišča ni upošteven, saj v Uredbi o vojaških sodiščih z dne 24.5.1944 (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-6/93 z dne 1.4.1994, Uradni list RS, št. 23/94) ni navedeno, da bi bilo lahko zoper takšno sodbo vojaškega sodišča dovoljeno kakršnokoli redno pravno sredstvo.

Pritožbenega ugovora, ki se nanaša na določbo 9. člena ZDen, in ga je tožnik uveljavljal že kot tožbeni ugovor, pritožbeno sodišče ni upoštevalo iz razlogov, ki jih je glede tega navedlo že prvostopno sodišče.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni ugovor, da ni obstajal pravni interes predlagatelja za vodenje tega postopka, nima podlage v ZDen. V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, ki je samostojna pravna celota in posega v pristojnost drugega upravnega organa. V postopku denacionalizacije se državljanstvo upravičenca dokazuje s potrdilom o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu. Če ta v evidenco o državljanstvu ni vpisan in zato stranka dokazila ne more predložiti, ZDen v 3. odstavku 63. člena določa, da organ iz 54. ali 56. člena tega zakona (organ, ki odloča o denacionalizaciji na prvi stopnji) zahteva od organa, ki je pristojen za notranje zadeve, da izda ugotovitveno odločbo o državljanstvu. Ker A.T., kot izhaja iz izpodbijane sodbe na podlagi podatkov v upravnih spisih, ni bil vpisan v evidenco o državljanstvu, navedene določbe ZDen pa dajejo pristojnost upravnemu organu, ki vodi postopek denacionalizacije (predlagatelju), da zahteva izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu, je pritožbeno sodišče štelo navedeni pritožbeni ugovor za neupošteven.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.