VSRS Sklep I Up 603/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. I Uv 6/95-5 z dne 23.5.2001.

Tožeča stranka je dne 7.3.1995 na Vrhovno sodišče RS v Ljubljani vložila tožbo zaradi nezakonite dejavnosti tožene stranke proti takoimenovanim trojkam oziroma skupinam občanov, odgovornih za javljanje policiji. Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi odločilo kot stvarno pristojno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o upravnem sporu (ZUS). Prvostopno sodišče je tožbo zavrglo. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da jo je vložila po pooblastilu 71-ih članov takoimenovanih trojk in z njenim pooblastilom njenemu predsedniku M.G. Pri tem se je sklicevala na kršitev ustavne pravice svobode gibanja in zbiranja, pri čemer iz tožbe ni izhajalo, kako in s čem naj bi bila z izjavo ministra A.Š. na novinarski konferenci (da bo predsednika ... pozval k zdravi pameti, da je opozoril na vznemirjanje javnosti in to primerjal s tragičnimi dogodki v Avstriji, kjer so neke skrajne organizacije povzročale bombne napade) ta pravica kršena oziroma je bilo izvrševanje te pravice ovirano oziroma omejeno, kot tudi ne, komu osebno naj bi bila ta pravica kršena. Prav tako tožbi ni bilo priloženo pooblastilo za zastopanje. Glede na navedene pomanjkljivosti tožbe je prvostopno sodišče tožečo stranko pozvalo, da tožbo v roku 15 dni dopolni in mu sporoči, kdo tožbo vlaga (če so to tudi posamezniki, navede ime, priimek in naslov vsakega posebej), kako in v čem ter komu je bila z navedeno izjavo ministra na novinarski konferenci kršena ustavna pravica svobode gibanja in zbiranja občanov ter priloži ustrezna pooblastila za zastopanje.

Tožeča stranka je bila opozorjena, da v primeru, da prvostopno sodišče ne bo prejelo zahtevane dopolnitve, bo vlogo zavrglo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS. Tožeča stranka je v zvezi s pozivom prvostopnega sodišča temu dne 8.9.1995 poslala dopis, v katerem je navajala, da je minister posredno večkrat grozil s pozivom in pridržanjem ter neposredno dne 17.2.1995 na avtobusni postaji v M., ko je na takoimenovane trojke poslal 20 pripadnikov posebne enote, s ciljem, da jih naženejo domov, in to kljub temu, da je predsedniku tožeče stranke istega dne dal rok do 20.2.1995, da jih sporazumno umakne s cest. V mesecu septembru 1995 pa so organi za notranje zadeve vabili več oseb, nečlanov tožeče stranke, ki so delovali v trojkah, na informativne razgovore zaradi sodelovanja s tožečo stranko. Ker je po ustavi svoboda političnega združevanja zagotovljena, prvostopnemu sodišču tudi predlaga, da s svojo odločitvijo prepreči takšno vtikanje v politične zadeve. Prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ugotavlja, da tožeča stranka ni sledila njegovemu pozivu, ki ga je posredovala tožeči stranki dne 29.8.1995, in ga je tožeča stranka prejela dne 6.9.1995. Tožeča stranka ni navedla, katerim posameznikom je bila ustavna pravica kršena, prav tako pa tudi ni predložila pooblastila za zastopanje. Prvostopno sodišče pri tem poudarja, da vloge, ki se nanaša na kršitve pravic nedoločenega kroga ljudi, ni mogoče obravnavati kot tožbe, vložene po 3. odstavku 1. člena ZUS oziroma po 2. odstavku 157. člena Ustave Republike Slovenije, po katerem odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker torej pomanjkljivosti tožbe niso bile odpravljene, prvostopno sodišče pa zadeve ni moglo obravnavati, je tožbo zavrglo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS.

Tožeča stranka v pritožbi meni, da je bila njena dopolnitev tožbe korektna, saj je šlo za kršitve ustavnih pravic njenemu predsedniku in ostalim. V dopolnitvi je bil naveden kot vodja trojk B.K. Da pa je policija šikanirala vseh 71 oseb, je splošno znano. Ker gre za kršitev ustavnih pravic, pa v upravnem postopku niti ni potrebno, da je nekdo neposredno imenovan. Prvostopno sodišče bi moralo odpravo neustavnega početja sankcionirati takoj. Ni bilo nobene pravne podlage za takšno ravnanje policije, kar so takrat potrdili tudi trije od štirih vodij višjih državnih tožilstev (eden pač ni odgovoril). Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in naloži prvostopnemu sodišču prednostno obravnavo pred spremenjenim senatom.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče meni, da je prvostopno sodišče utemeljeno zavrglo tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS, saj je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni sledila pozivu prvostopnega sodišča, ki ga je prejela dne 6.9.1995, tako da ni navedla, katerim posameznikom je bila ustavna pravica kršena, prav tako pa tudi ni predložila pooblastila za zastopanje.

Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da vloge, ki se nanaša na kršitve pravic nedoločenemu krogu ljudi, ni mogoče obravnavati kot tožbe, vložene po 3. odstavku 1. člena ZUS oziroma po 2. odstavku 157. člena Ustave Republike Slovenije.

Ker torej niso bile odpravljene pomanjkljivosti tožbe, je bila utemeljena odločitev prvostopnega sodišča, ki take tožbe ni moglo obravnavati, da je tožbo zavrglo na podlagi navedene določbe ZUS.

Glede na to, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.