VSRS Sodba I Up 53/98

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, opr. št. U 1130/96 z dne 9.7.1998.

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 11.6.1996. Z njo je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava Ž. z dne 16.5.1996. Z njo ji je bilo naloženo plačilo prometnega davka od prometa proizvodov za leto 1995 v višini 112.730,00 SIT z zamudnimi obrestmi v znesku 18.957,00 SIT. V obrazložitvi sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica, kot proizvajalka in prodajalka tekstilnih oblog za krste in žare opustila obveznost obračuna davka od prometa proizvodov v višini 5 % kupcem, ki so predložili izjavo v skladu s 1. točko 6. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 71/93 in 16/96, v nadaljevanju ZPD). Po določbi 4. člena se davek od prometa proizvodov plačuje od vsakega prometa proizvodov namenjenih za končno potrošnjo. Za promet se šteje vsaka prodaja proizvodov (člen 5). Zakon v 6.

členu predvideva izjeme. Med drugim navaja, da se za takšen promet ne šteje prodaja proizvodov pravni osebi ali zasebniku, registriranemu za opravljanje trgovske dejavnosti, ki te proizvode kupuje za nadaljnjo prodajo. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da spada opravljanje pogrebnih dejavnosti med storitvene dejavnosti in da kupci, ki so pri tožnici kupovali tekstilne obloge za krste in žare, niso bili upravičeni do oprostitve plačila prometnega davka, čeprav so predložili navedene izjave. Ta izjava, ki je kupčeva trditev, da izpolnjuje v zakonu predpisane pogoje za uveljavljanje davčne olajšave, prodajalca ne odvezuje odgovornosti za pravilen obračun prometnega davka. To mu nalaga 7. odstavek 16. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 8/92, 29/92, 39/93 in 37/95). Po tej določbi prodajalec ne sme prodati kupcu proizvodov brez obračunanega davka, če je po zakonu očitno, da taki proizvodi ne štejejo za reprodukcijski material, ki je lahko oproščen davka ali da za takega kupca nimajo take narave, da bi jih lahko nabavil brez plačila davka, ne glede na to, da je dal kupec formalno pravilno pisno izjavo. Zavrača tožbeni ugovor, da se navedena določba pravilnika nanaša le na prodajalce reprodukcijskega materiala in opreme, ne velja pa za prodajo proizvodov. Glede na določilo 5. člena ZPD in 2. točko 6. člena ZPD imata izraz proizvod oziroma oprema s stališča ZPD enak pomen. V konkretnem primeru so bile izjave opremljene z žigom naročnika. Iz njega je bila razvidna vrsta dejavnosti: opravljanje pogrebnih storitev. Organ prve stopnje je preveril obseg dejavnosti. Ugotovil je, da so bili vsi kupci registrirani le za opravljanje te dejavnosti, nihče pa za opravljanje trgovske dejavnosti. Pavšalne trditve tožnice glede vrste dejavnosti ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Ker so bili kupci registrirani samo za storitvene dejavnosti, do oprostitve niso bili upravičeni. Tožnica ni z ničemer podkrepila svoje trditve, da naj bi bil v konkretnem primeru prometni davek plačan dvakrat: enkrat po odločbi davčnega organa, drugič s strani zavezanca, pri nadaljnji prodaji končnim kupcem. Sicer pa je plačilo davka pravilo.

Prodajalec, ki želi izkoristiti izjemo, mora ravnati skladno z določilom 6. člena ZPD in izpolniti vse pogoje za davčno oprostitev.

Tožnica v pritožbi ponavlja tožbene ugovore. Navaja še, da je iz vpisa predmeta poslovanja nemogoče zaključiti, ali je bil konkreten kupec registriran tudi za nadaljnjo prodajo ali ne. Zakonodajalec bi moral v zakon vključiti bodisi označbe dejavnosti, ki po svoji naravi vsebujejo tudi upravičenja za prodajo, ali napotiti na specialni predpis. Takšnega določila ZPD nima. Sicer pa ne more biti odločilen le vpis predmeta poslovanja. V prvi vrsti je to v izjavi označen namen kupca. Tožnica je bila v dobri veri, da imajo kupci, ki so ji predložili izjave za nadaljnjo prodajo, tudi v resnici upravičenje za prodajo proizvodov. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je presodilo in odgovorilo na vse ugovore, ki jih je tožnica uveljavljala v tožbi. Razlogi, s katerimi utemeljuje svojo odločitev, so skladni z dejanskim stanjem, ki izhaja iz izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke in z določbami obeh predpisov, na katere se sklicujeta tako tožena stranka kot sodišče. Zato pritožbeno sodišče zavrača tiste pritožbene ugovore, v katerih tožnica ponavlja ugovore, uveljavljane že v tožbi. Glede na navedeno pravno ureditev obračunavanja in plačevanja prometnega davka ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča niti ostali pritožbeni ugovori. V izjavi označen namen kupca in dobra vera tožnice, ob navedenih določbah zakona in pravilnika, pri oprostitvi plačila prometnega davka nista odločilnega pomena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.