VSRS Sklep I Up 609/99

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru št. U 260/99-4 z dne 16.8.1999.

S tožbo v upravnem sporu z dne 5.8.1999 tožnik izpodbija akt o preklicu objave cenika dimnikarskih storitev, objavljen v Medobčinskem uradnem vestniku (MUV), št. 30-264/99 z dne 28.7.1999, s katerim je toženec preklical tožnikovo objavo cenika teh storitev v MUV, št. 28-232/99 z dne 15.7.1999.

Obenem tožnik zahteva, da sodišče, zaradi odprave nezakonitega stanja in za vzpostavitev zakonitega poslovanja

- zaračunavanja dimnikarskih storitev, izda začasno odredbo, s katero se začasno zadrži izvršitev navedenega akta župana, dokler sodišče ne bo odločilo o njegovi zakonitosti. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi sklepa ugotavlja, da tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ne navaja pravne podlage, na osnovi katere naj se izda. Ker pa sporni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, ne more biti predmet izvršbe po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je sodišče tožnikovo zahtevo obravnavalo po določbi 2. odstavka 69.

člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popravek). Na podlagi tožbenih navedb sodišče ugotavlja, da je tožnik do objave novega cenika posloval po starem ceniku, ki velja na osnovi soglasja Mestne občine M. z dne 13.1.1997. Kot neutemeljeno zavrača tožbeno navedbo, da tožnik od dne prejema dokumenta z naslovom "Soglasje kot osnova za oblikovanje cen dimnikarskih storitev" z dne 3.6.1999 ni smel več uporabljati cen iz starega cenika, in ugotavlja, da je to soglasje podpisal direktor Mestne uprave Mestne občine M., ki ni pristojen dajati ali preklicevati soglasij mestnega sveta. Pa tudi sicer velja stari že uveljavljeni cenik, h kateremu je dal soglasje tudi toženec, vse do uveljavitve novega cenika; morebitni preklic že danega soglasja ne more avtomatično pomeniti tudi prenehanja veljavnosti do sedaj veljavnega cenika. Ker tožnik lahko posluje po starem ceniku, dokler ne bodo izpolnjeni zakoniti pogoji za uporabo novega cenika, sodišče ugotavlja, da tožnik pogoja obstoja hujših škodljivih posledic ni verjetno izkazal. Zato niso podani razlogi za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS.

V pritožbi zoper navedeni sklep tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo vseh "lokalnih" predpisov, ki urejajo postopek in način oblikovanja cen dimnikarskih storitev. Kot koncesionar je tožnik dolžan opravljati dimnikarske storitve po cenah, ki jih v skladu z merili iz koncesijske pogodbe oblikuje na osnovi soglasja koncedenta, in le-te javno objaviti v MUV (4. alinea 1. odstavka 8. člena Odloka o koncesiji za opravljanje dimnikarske dejavnosti, MUV št. 25/96). Koncesijska pogodba med drugim določa tudi merila za oblikovanje cen dimnikarskih storitev in način dajanja soglasij, vendar noben "lokalni" predpis niti pogodba izrecno ne določa organa, ki izda soglasje k cenam dimnikarskih storitev. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da direktor Mestne uprave Mestne občine M. ne more preklicati soglasja k cenam Mestnega sveta Mestne občine M. Tožnik kot koncesionar poudarja, da Mestni svet Mestne občine M. doslej ni izdal takega soglasja in da je stari cenik podpisal Župan Mestne občine M., zdajšnje soglasje k ceniku pa direktor Mestne uprave Mestne občine M. glede na to, da mestna uprava samostojno opravlja upravne, strokovne in druge naloge, za katere je ustanovljena, med te pa spada tudi zagotavljanje opravljanja javnih služb iz pristojnosti lokalne skupnosti in nadzorstvo nad zakonitostjo dela teh služb (65. člen Statuta Mestne občine M.).

Sicer pa tudi Odbor za finance Mestnega sveta Mestne občine M.

ugotavlja, da potrjevanje cen oziroma dajanje soglasja k cenam dimnikarskih storitev ne spada v pristojnost mestnega sveta, kar je razvidno iz njegovega Stališča z dne 24.6.1999, sprejetega ne 6. seji dne 23.6.1999. Koncedent je s preklicem starega soglasja, preklicem objave cenika ter z začasnim zadržanjem uporabe novih cen povzročil razmere, v katerih koncesionar posluje brez veljavnega cenika, zaradi česar ga lahko prizadene najhujša škodljiva posledica, to je odvzem koncesije za opravljanje dimnikarske službe. To je sodišče prve stopnje očitno prezrlo, saj sicer ne bi moglo ugotoviti, da tožnik ni izpolnil pogoja obstoja hujših škodljivih posledic. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni razvidna pravna podlaga presoje, da ni razlogov, da tožnik ne bi uporabljal starega, že objavljenega cenika tako dolgo, dokler ne bodo izpolnjeni zakoniti pogoji za uporabo novega cenika. Tožnik poudarja, da gre za dejanski preklic soglasja k starim cenam, kar pomeni, da od preklica naprej ne sme več uporabljati starih cen, ampak nove cene, oblikovane v skladu z izdanim soglasjem. Ali je soglasje, kot akt toženca, izdal pristojen organ oziroma delavec ali služba koncendenta, ni stvar pritožnika ampak je stvar pristojnih nadzornih organov lokalne skupnosti oziroma države. Direktor mestne uprave je dejansko preklical soglasje k starim cenam, ki je bilo dano s strani mestne uprave, tako da je cenik dimnikarskih storitev podpisal tudi župan. Iz navedenih razlogov pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali da o zadevi samo odloči, tako da začasno zadrži izvršitev objavljenega toženčevega akta o preklicu objave cenika dimnikarskih storitev, dokler sodišče ne bo odločilo o njegovi zakonitosti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je o pritožnikovi zahtevi za zadržanje toženčevega akta o preklicu tožnikove objave cenika dimnikarskih storitev odločilo na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS, po katerem tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Uporabo te določbe pritožnik ne izpodbija, ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča, da ni izkazal pogoja hujših škodljivih posledic, ker lahko posluje po starem ceniku.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z ugotovitvijo, da pritožnik pogoja obstoja hujših škodljivih posledic iz 2. odstavka 69. člena ZUS ni verjetno izkazal, ker lahko uporablja stari cenik. V obravnavani zadevi je namreč sporen koncidentov (toženčev) preklic koncesionarjeve (pritožnikove) objave cenika dimnikarskih storitev in s tem tudi vse odločilne okoliščine v zvezi z novim cenikom dimnikarskih storitev. To pa ne pomeni, da pritožnik ne bi mogel ali smel poslovati po starem ceniku. Že zato je sodišče imelo zadostno podlago za zavrnitev zahtevane začasne odredbe. Poleg tega pa pritožnik niti ne trdi, da bi toženec preprečeval izvajanje koncesijske pogodbe po starem ceniku. Sodišče sicer ugotavlja, da direktor mestne uprave ni pristojen dajati ali preklicevati soglasij mestnega sveta, vendar to vprašanje ni predmet postopka izdaje začasne odredbe, ampak odločitve o glavni stvari - o zakonitosti toženčevega (županovega) akta o preklicu pritožnikove objave cenika dimnikarskih storitev. Zato se je sodišče brez potrebe spuščalo v to vprašanje in tudi svoje odločitve ne bi smelo utemeljevati z razlogovanjem, da direktor mestne uprave ni bil pristojen dajati ali preklicevati soglasij mestnega sveta, vendar to razlogovanje na pravilnost odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni vplivalo, niti ni pomembno za presojo v tej pritožbeni zadevi. Zato niso utemeljeni pritožbeni ugovori o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in kršitvi materialnega prava.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 73. v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.