VSRS Sklep I Up 336/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 98/2000-3 z dne 24.3.2000.

V upravnem sporu, ki se je začel na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97-ZUS), je upravno sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo na podlagi 1. odstavka 69. člena istega zakona, s katero je pritožnik zahteval, da se do izdaje sodne odločbe odloži izvršitev odločbe Davčnega urada K. z dne 30.11.1999. Na podlagi slednje mora tožnik plačati davek od dobička pravnih oseb: za leto 1996 v znesku 7.546.484,00 SIT in zamudne obresti v znesku 5.744.051,00 SIT, za leto 1997 v znesku 10.362.059,00 SIT in zamudne obresti v znesku 3.808.532,00 SIT ter za leto 1998 v znesku 13.171.943,00 SIT in zamudne obresti v znesku 1.503.197,00 SIT, poračun akontacij davka od dobička pravnih oseb za devet mesecev leta 1999 v znesku 5.009.611,00 SIT, davek od osebnih prejemkov v višini 12.858.765,00 SIT in zamudne obresti v znesku 2.366.832,00 SIT. Po presoji sodišča prve stopnje težko popravljiva škoda ni izkazana, ker je tožeča stranka zahtevi za izdajo začasne odredbe priložila kot dokaz le obrazec BON 1 Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, Centrale K., iz katerega izhajajo le podatki o stanju sredstev na žiro računu na dan sestave obrazca in povprečno stanje sredstev na žiro računu v preteklem mesecu. Nikakor pa predloženi dokaz ne kaže podatkov o samem poslovanju tožeče stranke niti tega, da bo podjetje postalo nesposobno za pravočasno izpolnjevanje zapadlih obveznosti ter da z ukrepi iz 1. odstavka 12. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij ne bo mogoče zagotoviti likvidnosti v roku 2 mesecev od morebitnega nastopa nelikvidnosti, kot to zatrjuje pritožnik.

V pritožbi zoper navedeni sklep, ki ga vlaga iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožnik navaja, da bi mu bilo s plačilom davčnih obveznosti v tako visokem znesku onemogočeno poslovanje, kar mu je sicer že v tem trenutku, saj zaradi blokade sredstev na žiro računu ne more nabavljati blaga, potrebnega za opravljanje dejavnosti, ter posledično ne more ustvarjati prihodkov in priti do likvidnih sredstev, s katerimi bi pričel plačevati svoj dolg ter zapadle obveznosti do dobaviteljev. Kot nova dokaza pa šele pritožbi prilaga bilanco stanja na dan 31.12.1999 in izkaz uspeha za obdobje od 1.1.1999 do 31.12.1999, pri čemer poudarja, da teh dokazov k predlogu za izdajo začasne odredbe ni mogel predložiti, ker je bil rok za predložitev le-teh 31.3.2000. Tožnik zatrjuje, da iz bilance stanja izhaja, da z denarnimi sredstvi in s poplačili terjatev v tem trenutku ni sposoben poravnati zapadlih obveznosti do države, še posebej glede na dejstvo, da se glavnici v višini več kot 48.000.000,00 SIT dnevno pripisujejo obresti, ter da bi se mu z izvršbo povzročila težko popravljiva škoda.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta, lahko tožnik zahteva odložitev izvršbe iz enakih razlogov od sodišča (1. odstavek 69.

člena ZUS). Pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS so trije, in sicer poleg vložene tožbe izkazana težko popravljiva škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo akta, če seveda sama odložitev ne nasprotuje javni koristi. Izpolnitev teh pogojev pa bi moral tožnik že ob vložitvi zahteve za odložitev izvršitve verjetno izkazati oziroma predložiti ustrezna dokazila, da bi sodišče lahko presodilo utemeljenost njegove zahteve.

Ker je pritožnik zahtevi priložil le obrazec BON 1, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da s tem ni verjetno izkazana težko popravljiva škoda kot pogoj za začasno odredbo. V pritožbenem postopku zaradi izdaje začasne odredbe pa ni mogoče upoštevati novih dokazov, torej bilance stanja na dan 31.12.1999 in izkaza uspeha tožnika za obdobje od 1.1. do 31.12.1999, ki ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe nista bila priložena. Poleg tega sta sodišču predloženi slabo vidni kopiji navedenih dokumentov, ki ju niti ni potrdil pristojni davčni organ. Sicer pa pritožbeno sodišče poudarja, da sama prisilna izterjava davčnih obveznosti še ne pomeni težko popravljive škode. Tudi zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pritožnikove težave pri poslovanju, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.