VSRS Sodba U 54/99

Tožba se zavrže.

Tožena stranka je v postopku revizije poslovanja Senata za prekrške Republike Slovenije (prizadete stranke) na podlagi 1. odstavka 24. člena Zakona o računskem sodišču (Uradni list RS, št. 48/94 - ZRacS) in 23. člena Poslovnika Računskega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/95 - Poslovnik) izdala navedeno predhodno poročilo o reviziji poslovanja za leti 1997 in 1998 Senata za prekrške Republike Slovenije. S tem poročilom (ki je postalo dokončno 3.8.1999) je tožena stranka na podlagi ugotovitev opravljene revizije poslovanja navedenega senata sprejela mnenje s pridržkom, v zvezi z obračunom plač sodnikov za prekrške za leti 1997 in 1998, sejninami, uporabo službenega avtomobila, pogodbami o delu; in tudi priporočilo Sveta sodnikov za prekrške, da skupaj z resornim ministrstvom (za pravosodje) preveri skoraj več kot 20 let stare norme sodnikov za prekrške in pripravi predloge ukrepov za zmanjšanje števila zaostankov in zastaranih zadev. V pravnem pouku je tožena stranka navedla, da je zoper to poročilo po 1. odstavku 24. člena ZRacS možno vložiti pripombe v roku 15 dni od dneva njegove vročitve na toženo stranko.

Zoper to poročilo je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu. Tožnica v tožbi navaja, da ji je bilo navedeno poročilo kot dokončno, brez možnosti sodnega varstva, poslano priporočeno dne 8.9.1999, ne da bi ji bilo poslano že prej. Kot tedanji predsednici Senata za prekrške Republike Slovenije ji tako ni bila dana možnost vložitve pravnega sredstva v skladu s pravnim poukom. S tem ji je bila kršena tudi temeljna procesna pravica do obrambe in ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Pri tem se sklicuje tudi na 23. člen Ustave Republike Slovenije, ki opredeljuje tudi pravico do sodnega varstva. Navedeno poročilo po njegovi vsebini šteje za upravni akt, s katerim se odloča o pravnih interesih, pravicah in dolžnostih ter obtožbah zoper njo. Pri tem se sklicuje na določbe 3. odstavka 1. člena in 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97). V času pregleda poslovanja navedenega senata je bila kot predsednica tega senata odgovorna oseba, kot v svojem poročilu ugotavlja tudi računsko sodišče. Pri obravnavi navedenega predhodnega poročila ni več sodelovala, niti ni imela možnosti podati pripombe ali se kakorkoli izjasniti o njem. Za dokončno poročilo je izvedela iz časopisov "Dn." in "D." z dne 3.9.1999. Na naknadno zahtevo ji je bilo dokončno poročilo, skupaj s kopijo sklepa in dopisa tožene stranke z dne 28.6.1999 poslano v vednost tudi iz navedenega senata. Pred tem pa je nihče ni obvestil o postopku v zvezi s poročilom. Takoj zatem je posredovala toženi stranki zahtevo za priznanje statusa stranke v postopku revizije, vendar tožena stranka zahtevi (njen dopis z dne 8.9.1999, ki ga prilaga) ni ugodila, ne da bi dala pravni pouk in ne da bi ji omogočila vložitev pravnega sredstva, z obrazložitvijo, da po določbah ZRacS in poslovniku tega sodišča odgovorne osebe revidiranca niso stranke v postopku. Taka razlaga je po njenem mnenju neustrezna in preozka, tudi v povezavi z nekaterimi določbami ZRacS (30., 33. in 35. člen). Meni, da te določbe izkazujejo, da je odgovorna oseba stranka v postopku. Skupaj z navedenim dopisom ji je bilo poslano tudi poročilo o poslovanju, z ugotovitvijo, da je postalo dokončno in da ni več pravnega sredstva, niti ni možen upravni spor, s čemer ji je bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. V tožbi nadalje tožnica polemizira z ugotovitvami v izpodbijanem poročilu glede okvirnih normativov zadev sodnikov za prekrške, obračunavanja plač po Zakonu o sodniški službi, izplačila sejnin in uporabe službenega vozila. Z objavo izpodbijanega poročila v dnevnem časopisju ter posredovanjem Državnemu zboru Republike Slovenije, Vladi Republike Slovenije in Ministrstvu za pravosodje ji je bila povzročena tudi nedopustna škoda. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano predhodno poročilo kot tudi, da sodišče odredi toženi stranki, da ji povrne stroške upravnega spora, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča dalje, do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

Pri predhodnem preizkusu tožbe je sodišče presojalo, ali je v upravnem sporu izpodbijano predhodno poročilo upravni akt, ki se lahko izpodbija oziroma tak akt, ki ga opredeljuje 1. odstavek 3. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 -

ZUS). Po presoji sodišča tožena stranka - Računsko sodišče ni upravni organ, ki mora postopati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP), kar naj bi imelo za posledico, da so akti, izdani v postopku nadzora in revidiranja, upravni akti. ZRacS opredeljuje v 1. členu, da je Računsko sodišče Republike Slovenije najvišji organ nadzora državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe. S tem, ko v okviru svojih zakonitih pooblastil izvaja nadzor nad premoženjem, ki je v lasti države, ne posega v pravice, obveznosti in interese, ki bi lahko bili nasprotni, saj uporabnik proračunskih sredstev in upravljalec državnega premoženja (stranka v revizijskem postopku) pri uporabi teh sredstev in ravnanju z njimi ne more imeti lastnih interesov in tudi ne drugačnih interesov kot lastnik. Dejavnost Računskega sodišča Republike Slovenije po samem zakonu ni opredeljena kot dejavnost upravnega organa in prav zato po presoji sodišča tudi ZRacS ne predpisuje njegovega poslovanja po ZUP. Določba 2. odstavka 15. člena Poslovnika Računskega sodišča Republike Slovenije, ki sicer napotuje na smiselno uporabo ZUP, pomeni, le izvedbo pooblastila iz 4. člena ZRacS, ki nalaga Računskemu sodišču Republike Slovenije ureditev podrobnejše organizacije in načina dela s poslovnikom in drugimi splošnimi akti. Poslovnik je interni predpis, ki ne more urejati področja, ki ga lahko uredi le zakon, in zakonodajalec očitno ni imel namena predpisati uporabe ZUP za poslovanje in odločanje najvišjega organa nadzora nad državnim premoženjem ter posebnega sodnega varstva proti njegovim odločitvam.

Ker je Računsko sodišče Republike Slovenije najvišji organ nadzora in revidiranja in zato akti, izdani v tem postopku, ne morejo biti podvrženi presoji kakšnega drugega organa in tudi ne presoji sodišča v upravnem sporu, saj se postopek Računskega sodišča Republike Slovenije zaključuje z dokončnim poročilom, ki ga sprejme senat tega sodišča na drugi stopnji (potem, ko je stranka v postopku lahko izčrpala vsa pravna sredstva, ki jih predvideva ZRacS - stranka v postopku pa je le uporabnik sredstev javnih financ - revidirana oseba - 2. odstavek 22. člena ZRacS - ne pa tudi odgovorna oseba ali računovodja v revidirani osebi). Po določbah 4. odstavka 24. člena ZRacS zoper dokončno poročilo ni dopusten upravni spor, zato tudi izpodbijano predhodno poročilo ne more uživati drugačnega in ne širšega pravnega varstva, kot ga predvideva citirani zakon za akte, ki so v postopku izdani, predno senat na drugi stopnji sprejme končno poročilo.

Po presoji sodišča pa tožnica ne more imeti statusa stranke pri izpodbijanju navedenega poročila, saj po določbah 2. odstavka 22. člena in 24. člena ZRacS tak status lahko ima, kot že navedeno, le uporabnik sredstev javnih financ, to je revidirana oseba. Odgovornim osebam v revidirani osebi po 30., 33. in 35. členu ZRacS, na katere se tožnica sklicuje v tožbi, pa ZRačS, po presoji sodišča, ne daje statusa stranke v postopku, kar je lahko le revidirana oseba.

Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojih sklepih opr. št. Up-202/97 z dne 9.7.1998 in opr. št. Up 264/97 z dne 11.9.1997 presodilo, da akti Računskega sodišča niso podvrženi izpodbijanju s sodnimi in upravnimi pravnimi sredstvi in celo ne z ustavno pritožbo, saj dobi ta akt svoj učinek šele tedaj, ko bi ga revidirana oseba uporabila proti delavcem ali tretjim osebam. V primeru, ko bi z izvršitvijo naloga Računskega sodišča na podlagi poročila prišlo do kršitve pravic posameznikov, pa je mogoče izpodbijati akte revidirane osebe (v konkretnem primeru Senata za prekrške Republike Slovenije), v kolikor bi izvršitev akta Računskega sodišča nezakonito posegla v njihove pravice in pravno zavarovane koristi.

Glede na navedeno je sodišče zavrglo tožbo na podlagi 1. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Zato tudi ni upošteven tožničin predlog o povrnitvi stroškov upravnega spora.