VSRS Sodba in sklep II Ips 183/96

Revizija zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena. Revizija zoper sklep se zavrže. Zahteva toženke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da naj se ugotovi, da je lastnik nepremičnin, vpisanih v vl. št. 105 in 128 k.o. G. in vl. št. 18 k.o. B. ter da mu je toženka dolžna izdati za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi ustrezno listino, s sklepom pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženki prepovedala odtujitev ali obremenitev spornih nepremičnin. Tožnikovo pritožbo zoper sodbo in sklep pa je pritožbeno sodišče zavrnilo s pobijano odločbo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba in sklep obeh sodišč nižjih stopenj razveljavita. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po revizijskih izvajanjih podana zato, ker je izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena glede na to, da se sklicuje na prvostopne razloge. Sicer pa ni zadosti podrobno zavzelo pravnih stališč do pritožbenih ugovorov. Kupna pogodba z dne 4.10.1960, s katero je od sestre kupil sporne nepremičnine, je veljavna, kupnino je tudi poravnal ter je z raznimi izpolnitvami celo preplačal kupljeno imetje. Prav tako je plačal davščine, ki so bile odmerjene po kupni pogodbi. Glede na tako stanje je materialnopravno zmotno odločeno o sporu. Prav zaradi dobrih odnosov s pokojno sestro, kateri je prepustil v obdelavo sporne nepremičnine, ni z njo uredil zemljiškoknjižnega stanja, ki je bilo vzpostavljeno z darilno pogodbo z dne 23.12.1977, ki je navidezen pravni posel.

Tudi sklep o zavrnitvi začasne odredbe ni zakonit, saj so izpolnjene predpostavke za izdajo začasne odredbe po določbah 267. člena ZIP. Toženka je na tožnikovo revizijo odgovorila in predlagala, da naj se ta zavrne. Poudarja, da je bila lastnica spornih nepremičnin ves čas M. G., ki se je kot lastnica tudi ponašala in tožnik za časa njenega življenja ni nikoli zatrjeval svoje lastnine na nepremičninah.

Pravilna pa je tudi odločba o začasni odredbi.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija zoper sodbo ni utemeljena, zoper sklep pa ni dovoljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje res zapisalo v obrazložitvi svoje odločitve, da se "v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na prvostopne razloge", vendar pa je v nadaljevanju svoje obrazložitve navedlo določne in izčrpne razloge tako glede dejanske kot pravne podlage za sprejeto odločitev in obrazloženo odgovorilo na vse pritožbene trditve, ki jih je ocenilo za neutemeljene. Revizijsko uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v postopku na drugi stopnji je zato v nasprotju z dejstvi, procesnopravno gledano pa brez podlage. Uradoma opravljen preizkus pobijane odločbe pa je pokazal, da v postopku ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijska izvajanja o tem, kakšne obveznosti je tožnik moral izvršiti v zvezi s kupno pogodbo z dne 4.10.1960 in kakšne ugotovitve bi iz tega morale izhajati po njegovi oceni, posegajo na področje dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, ki glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa.

Predmet pravne presoje odločb sodišč druge in prve stopnje je v teh postopkih ugotovljeno dejansko stanje. Iz ugotovitev navedenih sodišč izhaja, da je toženkina stara mama 4.10.1960 z navidezno pogodbo prodala bratu - tožniku sporne nepremičnine (ki jih je sicer podedovala po možu), da bi zaradi njegove nenadne smrti pridobila otroški dodatek za tedaj šest tednov starega sina, da ji je nato z navidezno darilno pogodbo z dne 23.12.1977 tožnik te nepremičnine vrnil, da tožnik ni plačal nobene kupnine in da je bila ves čas v posesti teh nepremičnin toženkina stara mama, ki je nepremičnine obdelovala in na eni obnovila tudi vinograd na svoje stroške in da tožnik vse do njene smrti (1993) ni postavljal kakšne zahtevke proti njej. Glede na tako stanje sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljeno zavrnili tožnikov zahtevek, ker ni dokazal naslova za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah (po določbah 20. in naslednjih členov zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Ker tako ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo zoper sodbo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijo, ki se nanaša na začasno odredbo, pa je revizijsko sodišče zavrglo. Namreč začasna odredba je eno od sredstev zavarovanja (245. člen zakona o izvršilnem postopku, naprej ZIP). Po določilu 1. člena ZIP navedeni zakon določa pravila tako za prisilno izvršitev sodne odločbe kot za zavarovanje terjatev. Zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, pa po določilu 9. člena ZIP ni dovoljena revizija. Ker revizija v izvršilnem postopku ni dovoljena, določila pravdnega postopka pa se glede na 14. člen ZIP uporabljajo tudi v postopku izvršbe in zavarovanja, kadar v ZIP-u ni drugače določeno, je revizijsko sodišče v skladu z določilom četrtega odstavka 400. člena ZPP ter v zvezi s 392. členom ZPP tožnikovo revizijo zoper sklep o začasni odredbi zavrglo kot nedovoljeno.